Jedro

V tožničinem primeru je šlo za pravnomočno odločbo o priznanju pravice do predčasne starostne pokojnine po ZPIZVZ. Ker je bilo o tožničini pokojnini že pravnomočno odločeno, ponovnega postopka in odmere pokojnine po 6. členu ZPIZVZ, ki ureja zagotavljanje pravic, pridobljenih na podlagi odločb, izdanih po vojaških predpisih, na podlagi vložene zahteve, ni mogoče začeti oziroma jo je potrebno v skladu s 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 20. 4. 2011 ter št. ... z dne 29. 12. 2010 ter se tožencu naloži izdajo odločbe o odmeri pokojnine po 6. členu ZPIZVZ in izplačilo razlike v pokojnini od 25. 10. 2010 dalje in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle zneske v 8 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. v mesecu za znesek iz preteklega meseca, v bodoče dospevajoče zneske pa v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. v mesecu za znesek iz preteklega meseca, vse v osmih dneh pod izvršbo in povrnitev stroškov postopka v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osem dni po vročitvi prvostopenjske odločbe dalje, pod izvršbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb postopka. Meni, da je sodišče napačno odločilo, da je potrebno zahtevo zavreči iz postopkovnih razlogov. Ne strinja se, da se na tožnico ne more nanašati določilo o nezastarljivosti pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ker naj bi že uveljavila pravico do starostne pokojnine s pravnomočno odločbo z dne 25. 3. 1999. Takšna ugotovitev sodišča je v nasprotju z odločbo z dne 25. 3. 1999, saj je bila tedaj tožnici priznana le pravica do predčasne pokojnine. O starostni pokojnini ni bilo nikoli odločeno in ji je novo odmero oziroma prevedbo toženec neutemeljeno odklonil. Zato je po njenem mnenju upravičeno podala zahtevo za novo odmero pokojnine. Po izdaji odločbe z dne 25. 3. 1999 se je na podlagi pravnega mnenja Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-224/03 izoblikovalo pravno stališče, da je potrebno ne glede na čas izdaje odločbe o vojaških predpisih upravičencem priznati pravice do pokojnine po 6. in ne po 7. členu ZPIZVZ, saj ni podlage za priznavanje le nekaterih vojaških odločb oziroma le odločb, izdanih pred septembrom 1991. Ker toženec ni upošteval odločbe in ni odmeril pokojnine po 6. členu ZPIZVZ, prejema zmanjšano predčasno pokojnino, čeprav izpolnjuje vse pogoje za odmero in prevedbo starostne pokojnine. Tožnica se je v postopku pred tožencem sklicevala na stališče Ustavnega sodišča, da ji ni bila pokojnina še nikoli odmerjena po 6. členu ZPIZVZ, upoštevaje vojaško odločbo z dne 12. 1. 1991. Ker ta odločba ni bila še v nobenem postopku upoštevana, zahteva, da se odločba upošteva pri novi odmeri starostne pokojnine, ki ji tudi še ni bila nikoli odmerjena oziroma prevedena. Na takšno odmero pa se ne more raztezati učinek pravnomočnosti odločbe z dne 25. 3. 1999, s katero ji je bila na podlagi 7. člena ZPIZVZ odmerjena predčasna pokojnina. Gre za novo pravico, ki zanjo ne more zastarati, čeprav je ni terjala takoj, ko je zanjo izpolnila pogoje. Nova odmero zahteva na podlagi drugega dejanskega in pravnega stanja, kot je bil podlaga v odločbi z dne 25. 3. 1999. Glede na točko 15 obrazložitve sodbe navaja, da je sodišče očitno presojalo dejansko stanje, kljub temu, da je zapisalo, da vsebine ni presojalo. Tudi v izreku sodbe je navedeno, da se zahtevek zavrne in ne zavrže. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in naloži tožencu plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve je v skladu z 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec z odločbo št. ... z dne 25. 3. 1999 prvostopno odločbo z dne 13. 10. 1998, s katero je bilo odločeno, da se akontacija predčasne pokojnine ne prevede v pravico do predčasne pokojnine po ZPIZVZ, odpravil ter tožnici akontacijo vojaške predčasne pokojnine s 1. 10. 1998 prevedel v pravico do predčasne pokojnine po ZPIZVZ. Predčasna pokojnina je bila tožnici odmerjena v skladu z določbo 7. in 9. člena ZPIZVZ, to je v odstotku glede na dopolnjeno pokojninsko dobo po splošnih predpisih od pokojninske osnove določene glede na način, ki ga je imela neposredno pred uveljavitvijo pokojnine. Citirane odločbe tožnica pred sodiščem ni izpodbijala tako, da je postala pravnomočna.

Kasneje dne 25. 10. 2010 je tožnica pri tožencu vložila zahtevo za odmero pokojnine v skladu s 6. členom ZPIZVZ. Takšno zahtevo je toženec z odločbo št. ... z dne 29. 12. 2010 zavrnil, ker je ugotovil, da je tožnica sicer upravičenka iz 4. alinee 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ, da pa je pravico do vojaške pokojnine pridobila šele od 1. 1. 1992 dalje ter da ji zato septembra 1991 še ni bila priznana pravica do vojaške predčasne pokojnine in ji tudi ni bila izplačana. Razen tega pa je toženec ugotovil, da je tožnica že uveljavila pravico do pokojnine po ZPIZVZ in da je o načinu odmere predčasne pokojnine že pravnomočno odločeno, dejansko in pravno stanje pa se ni spremenilo ter se pri tem sklicevalo na 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP). Z dokončno odločbo št. ... z dne 20. 4. 2011 pa je toženec citirano prvostopno odločbo odpravil in zahtevo za odmero pokojnine po določbi 6. člena ZPIZVZ na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP zavrgel, ker je bilo o pravici do predčasne pokojnine in odmerjene po ZPIZVZ že pravnomočno odločeno in sicer z odločbo z dne 25. 3. 1999. Na podlagi 12. in 249. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) se za odločanje o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja uporabijo določbe ZUP, če s tem zakonom ni določeno drugače. V 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP je določeno, da se zahteva stranke zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila. Glede na tožničino zahtevo, da ji toženec odmeri pokojnino po 6. členu ZPIZVZ, je toženec pravilno takšno zahtevo na podlagi citirane določbe ZUP zavrgel. V tožničinem primeru je šlo za pravnomočno odločbo o priznanju pravice do predčasne starostne pokojnine po ZPIZVZ in odmerjena ter določena po višini. V primeru, ko je bilo o tožničini pokojnini že pravnomočno odločeno, ponovnega postopka in odmere pokojnine po 6. členu ZPIZVZ na podlagi vložene zahteve, ni mogoče začeti oziroma jo je potrebno v skladu s 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP zavreči. Sodišče prve stopnje je pravilno tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo, ne pa zavrglo, kot zmotno meni pritožba. Skladno z določbo 63. člena v zvezi z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 v nadaljevanju ZDSS-1) je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanih citiranih upravnih aktov toženca in odločalo o tožničinem tožbenem zahtevku. Obe citirani odločbi je sodišče prve stopnje presojalo v obsegu, kot je bil z njima določen, torej v zvezi z zavrženjem tožničine zahteve.

Takšna odločitev pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da tožnici še ni bila odmerjena starostna pokojnina, čeprav je za to izpolnila pogoje. Sodišče prve stopnje pa je pravilno razlogovalo tudi določbo 5. člena ZPIZ-1 glede nezastarljivosti osebnih pravic, med katere sodijo tudi pravice iz obveznega zavarovanja, določene v 4. členu ZPIZ-1, konkretno tudi pravica do pokojnine. Nezastarljivost osebnih pravic se nanaša na neuveljavljene pravice, ne pa na že uveljavljene in z odločbo priznane pravice in na samo dajatev. V obravnavanem primeru je bistvenega pomena dejstvo, da je tožnica že uveljavila pravico do pokojnine, ta pa ji je bila tudi že priznana s pravnomočno odločbo. Torej je šlo v njenem primeru za pravnomočno odločbo o priznanju pravice do pokojnine, njeno odmero in višino. Zmotno je stališče pritožbe, da tožnica zahteva novo odmero pokojnine na podlagi drugega dejanskega in pravnega stanja, kot je bil podlaga odločbi z dne 25. 3. 1999. Pritožba pa se prav tako neutemeljeno sklicuje na to, da je sodišče očitno presojalo dejansko stanje, čeprav je zapisalo, da zadeve ni presojalo vsebinsko.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.