Jedro

SKPGd v 2. odst. 42. člena izrecno določa, da se pri uveljavljanju pravice na podlagi delovne dobe pri zadnjem delodajalcu šteje tudi delovna doba pri delodajalcih, ki so pravni predniki zadnjega delodajalca in pri delodajalcih, ki so kapitalsko povezani z večinskim deležem. Obstajala je delovnopravna kontinuiteta, saj so bili predlagatelji iz enega pravnega subjekta k drugemu pravnemu subjektu razporejeni le na podlagi sporazumov o začasni razporeditvi v drugo podjetje. Pri tem ni pomembno, če so predlagatelji kasneje podpisali še anekse k pogodbi o zaposlitvi, po katerih se jim je delovno razmerje za določen čas spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas. V tovrstnih kolektivnih sporih obstaja skupinski interes skupine delavcev, katerih interes je neposredno prizadet zaradi neizvrševanja kolektivne pogodbe. Za ugotovitev, katera delovna doba se všteva v osnovo za izračun odpravnine trajno presežnim delavcem, je skupinski interes predlagateljev nedvomno izkazan (46. člen ZDSS).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora P., d.d., pri izračunu odpravnin delavcem upoštevati čas zaposlitve v P. T. d.o.o. in celotno delovno dobo v P. d.d. še pred zaposlitvijo v P. T. d.o.o. ter pri morebitnih prekinitvah zaposlitve pri posameznih delavcih tudi vštevati delovno dobo pri navedenih pravnih subjektih pred prekinitvijo. Poleg tega je odločilo, da se predlogu predlagateljev za odmero separatnih stroškov ne ugodi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje nasprotni udeleženec zaradi pritožbenih razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek predlagateljev zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je po njegovem prepričanju odločitev sodišča prve stopnje napačna. Vprašanje, katera delovna doba se upošteva pri izračunu odpravnine je res lahko predmet kolektivnega delovnega spora, kljub temu pa je pri tem potrebno izraziti pravni interes za vložitev predloga. Takega predloga zato ni mogoče vložiti kadarkoli niti ga ne more vložiti kdorkoli, temveč zgolj delavci, katerim gre pravica do odpravnine, oz. v njihovem imenu sindikati. Udeleženec je že v teku postopka na prvi stopnji navedel, da je kar 68 od 195 delavcev, ki so predlagali začetek tega delovnega spora, še vedno zaposlenih pri družbi ČSP d.o.o., ki je hčerinska družba udeleženca. Ravno zaradi tega po njegovem mnenju ti delavci sploh nimajo pravnega interesa za vložitev predloga za začetek kolektivnega delovnega spora. Poleg tega je sodišče prezrlo, da je med udeležencem in hčerinsko družbo P. T. d.o.o. sicer res bil podpisan sporazum o začasni razporeditvi delavcev, vendar se je ta razporeditev s podpisom aneksa spremenila v zaposlitev za nedoločen čas na podlagi svobodne volje obeh pogodbenih strank. Iz priloženih dokumentov namreč jasno izhaja, da so bili delavci v P. T. d.o.o. začasno razporejeni na podlagi 20. člena ZTPDR, po poteku tega roka pa je imel vsak delavec možnost zahtevati, da ga udeleženec sprejme nazaj v delovno razmerje. Vendar si tega ni želel nihče, pač zaradi blokade žiro računa udeleženca. Zaradi tega je potrebno šteti, da so se vsi delavci svobodno odločili za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas pri družbi P. T. d.o.o..

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobeden izmed pritožbenih razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva ter odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema dokazno oceno in pravne zaključke sodišča prve stopnje ter ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja: Za pravno presojo vprašanja, katera delovna doba se všteva v osnovo za izračun odpravnine trajno presežnim delavcem pri nasprotnem udeležencu, je po mnenju pritožbenega sodišča bistvenega in odločilnega pomena dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje in kar izhaja tudi iz listinskih dokazov, da je bil nasprotni udeleženec ustanovitelj in večinski lastnik družb (P. d.o.o. in P. T. d.o.o.), v katere so bili predlagatelji razporejeni na podlagi sporazumov o začasni razporeditvi delavcev v drugo podjetje. Ker to pomeni, da je bil nasprotni udeleženec z omenjenima družbama kapitalsko povezan z večinskim deležem, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se delavcem - predlagateljem, všteva v osnovo za izračun odpravnine tudi vsa delovna doba, ki so jo napolnili v omenjenih družbah. Pravna podlaga za tak zaključek je v Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti (SKPGd - Ur.l. RS št. 40/97), ki v 2. odst. 42. člena izrecno določa, da se pri uveljavljanju pravice na podlagi delovne dobe pri zadnjem delodajalcu šteje tudi delovna doba pri delodajalcih, ki so pravni predniki zadnjega delodajalca in pri delodajalcih, ki so kapitalsko povezani z večinskim deležem.

Ne glede na navedeno se pritožbeno sodišče strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da tudi v primeru, če pri omenjenih družbah ne bi šlo za večinsko lastništvo nasprotnega udeleženca, bi zaradi zaposlitve v omenjenih družbah pri predlagateljih obstajala delovnopravna kontinuiteta, saj kot izhaja iz izvedenih dokazov so bili predlagatelji iz enega pravnega subjekta k drugemu pravnemu subjektu razporejeni le na podlagi sporazumov o začasni razporeditvi v drugo podjetje, ne da bi jim bila pri tem dana možnost izjave volje o prenehanju delovnega razmerja pri enem subjektu in o nastanku delovnega razmerja pri drugem subjektu. Pri tem ni pomembno, če so predlagatelji kasneje podpisali še anekse k pogodbi o zaposlitvi, po katerih jim je delovno razmerje za določen čas pri družbi P. T. d.o.o. spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas. Pomembno je le dejstvo, da so bili delavci - predlagatelji v omenjeno družbo razporejeni le na podlagi že citiranih sporazumov med nasprotnim udeležencem in obema družbama in mimo svoje volje, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje zahtevku predlagateljev utemeljeno ugodilo.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi morali predlagatelji v obravnavanem delovnem sporu izkazati pravni interes, pa je potrebno poudariti, da pri kolektivnih delovnih sporih pravni interes ni pomemben, saj je v tovrstnih sporih potrebno le ugotoviti, da obstaja skupinski interes skupine delavcev, katerih interes je neposredno prizadet zaradi neizvrševanja kolektivne pogodbe. Glede na vse okoliščine primera pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za ugotovitev, katera delovna doba se všteva v osnovo za izračun odpravnine trajno presežnim delavcem, skupinski interes predlagateljev nedvomno izkazan (46. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94). Pritožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/99, Ur.l. RS št. 26/99), je pritožbeno sodišče pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.