Jedro

Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca ni pomembno, ali je oseba zbežala na območje, kjer je bil isti okupator, temveč je pomembno, zakaj je zbežala in ali te okoliščine predstavljajo podlago iz 1. in 2. člena ZZVN.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se razveljavi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani št. U 847/98-7 z dne 3.6.1999 ter zadeva vrne v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 6.5.1998, izdano v revizijskem postopku, s katero je tožena stranka po uradni dolžnosti odpravila odločbo Upravne enote B. z dne 14.4.1997 in tožniku ni priznala statusa in pravic žrtve vojnega nasilja-begunca za čas od 29.10.1941 do 15.5.1945, na podlagi Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN). V obrazložitvi sodbe sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da tožniku ni mogoče priznati statusa in pravic žrtve vojnega nasilja-begunca, saj je ves čas vojne živel na nemškem okupacijskem območju, iz katerega naj bi oktobra 1941 tudi zbežal pred prisilno izselitvijo. Na podlagi priložene dokumentacije ni mogoče sklepati, da bi bil tožnik neposredno izpostavljen vojnemu nasilju in da je pred takšnim nasiljem zbežal in živel nato v begunstvu v okoliščinah in razmerah, ki so bile hujše od razmer, v katerih so v vojnem času živeli drugi prebivalci. Tožnik ni dokazal, da bi mu v obdobju druge svetovne vojne grozila prisilna izselitev, saj je tudi po zatrjevanem pobegu živel na območju, kjer je bil isti okupator kot pred pobegom, pa ta njegovi družini med vojno ni povzročil nobenega prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja, ki ga določa zakon. Sodišče se je strinjalo s stališčem tožene stranke, da takšni primeri, kot je tožnikov, niso zajeti v določbah ZZVN. Celotno obdobje druge svetovne vojne je samo po sebi obdobje nasilja in strahu, namen ZZVN pa ni, da bi vse osebe, ki so preživele obdobje druge svetovne vojne pridobile status žrtve vojnega nasilja. Za izpolnjevanje pogojev iz prvega in drugega člena ZZVN je potrebno v vsakem primeru posebej ugotoviti izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom, ki morajo biti dejansko podani, kar pa v obravnavanem primeru ni izkazano.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno postopanje in odločanje. Pravilna je bila ugotovitev prvostopnega upravnega organa, da je tožnik bil v begunstvu v zakonsko določenem obdobju ter, da mu gre status ŽVN. Odločitev tožene stranke in sodišča v izpodbijani sodbi pa kaže, kot da je tožnik ravnal narobe, ko je 29.10.1941 pobegnil na B. ter se tako izognil nasilnim dejanjem okupatorskih sil. Tožnik bi potemtakem moral pričakati okupatorja, trpeti njegov teror nekaj mesecev, da bi mu sedaj bil priznan status. Tožniku je bilo znano, kaj ga čaka, če na svojem domu pričaka okupatorja, zato je zanj smešna in žaljiva trditev tožene stranke, da ga nihče ni silil, da zapusti svojo domačijo, kljub temu da je bilo po planu nemškega Reicha območje ob S. in S. in s tem tudi D. vasi, določeno za Nemce. Tožnikova družina je živela v hiši A. v D. vasi, pred pobegom so si Nemci hišo ogledali, jo popisali in jo določili za potrebe nemškega Reicha. To je bil zgovoren kazalec, kaj čaka domačine in s tem tudi tožnika in njegovo družino. Zato se je pred grozečo nevarnostjo izgona raje sam odločil za umik, sicer res na isto okupacijsko območje, pa vendar, bil je begunec. Dejstvo, da se je z družino umaknil na isto okupacijsko območje, ne more vplivati na njegov status begunca. Skrival se je, bil je dobesedno v ilegali, brez sredstev za preživljanje, brez možnosti pridobiti ustrezne dokumente za gibanje. Grozil mu je prisilni izgon, če bi ostal na svojem domu. Kam se je zatekel, bodisi na isto okupacijsko območje ali drugam, je irelevantno. Pomembno je le to, da je moral zapustiti svoj dom zaradi vojnega nasilja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 1. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96-ZZVN) je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Po 2. členu ZZVN, kot je veljal v času odločanja v upravnem postopku, in 3. členu ZZVN, je žrtev vojnega nasilja po tem zakonu ob pogojih iz prvega člena tudi oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo (begunec) in je prisilni ukrep trajal najmanj tri mesece. Iz citiranih določb izhaja, da je za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja - begunca pogoj, da je bila oseba izpostavljena prisilnemu ukrepu - prisilni izselitvi, pred katerim je pobegnila, ter da je ta prisilni ukrep trajal najmanj tri mesece.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s sodiščem prve stopnje, ki pritrjuje toženi stranki, da tožniku ne gre status begunca, samo zato, ker je pobegnil na območje, kjer je bil isti okupator in tam tožnikova družina med vojno ni bila izpostavljena vojnemu nasilju drugače kot ostali prebivalci. Po presoji pritožbenega sodišča to niso relevantni razlogi. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje kot tožena stranka napačno uporabilo materialno pravo in zaradi tega svojo odločitev utemeljilo z razlogi, ki po ZZVN niso pravno relevantni. Ni namreč pomembno ali je oseba zbežala na območje, kjer je bil isti okupator, temveč je pomembno zakaj je zbežala in ali te okoliščine predstavljajo podlago iz 1. in 2. člena ZZVN. Tožnik je take okoliščine vseskozi navajal in jih ponavlja tudi v pritožbi (da je pred pobegom živel na območju, s katerega so Nemci prisilno izseljevali vse Slovence), pa te niso bile presojene.

Ker je bilo v upravnem postopku dejansko stanje zmotno oz. nepopolno ugotovljeno in materialno pravo zmotno uporabljeno, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za svojo odločitev in je s tem bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu (2. odstavek 50. člena ZUS), kar bi lahko vplivalo na odločitev.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo istemu sodišču v nov postopek.