Jedro

Tožnik s tožbo uveljavlja razveljavitev Sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Za odločanje o individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju, trajanju in prenehanju delovnega razmerja je stvarno pristojno delovno sodišče. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi pravilno oprlo na določbo točke a) 1. odstavka 5. člena ZDSS-1.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep. 2. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na presojo zakonitosti delovanja tožene stranke in akta o ustanovitvi tožene stranke (1. točka izreka), v preostalem delu tožbe, v katerem tožnik uveljavlja razveljavitev sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 20.3.2004, se je sodišče izreklo za stvarno nepristojno in odločilo, da se zadeva po pravnomočnosti tega sklepa odstopi stvarno in krajevno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani (2. točka izreka) ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 67.320,00 SIT v 15 dneh od prejema sodbe (pravilno sklepa) z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (3. točka izreka).

V obrazložitvi k 1. točki izreka izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožnik za zahtevek v delu tožbe, kjer toži na ugotovitev nezakonitosti ravnanj tožene stranke vezano na akta o ustanovitvi tožene stranke, nima sodnega varstva v upravnem sporu, ker ne gre za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Sklicuje se na 1. odstavek 1. člena in 1. odstavek 3. člena ZUS. Akt o ustanovitvi tožene stranke ni podvržen upravno sodni presoji. Tožnik v tožbi tudi ni uveljavljal, da bi bil zaradi konkretnega posamičnega in dokončnega akta tožene stranke v zvezi z raznimi ravnanji oziroma poslovanjem tožene stranke prizadet v konkretnih pravicah ali obveznostih (1. odstavek 4. člena ZUS), poseben zakon pa ne daje pristojnosti upravnemu sodišču za presojo zakonitosti v tovrstnih zadevah. Zato je sodišče v navedenem delu tožbo s sklepom zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

V obrazložitvi k 2. točki izreka izpodbijanega sklepa, s katero je sodišče odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o tožbi v delu, kjer tožnik zahteva razveljavitev Sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, se je sodišče sklicevalo na 1. odstavek 19. člena in 1. odstavek 23. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04) v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS (ki je veljal v času odločanja). Pri tej odločitvi se sodišče ni spuščalo v presojo, ali je tožena stranka oseba zasebnega prava ali javno pravni subjekt, saj je bistveno, da tožena stranka ni državni organ ali organ lokalne skupnosti, za katere velja drugi del Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Uradni list RS, št. 56/02, 23/05, 75/05 - odločba US in 113/05). To pomeni, da zgolj iz določbe 1. odstavka 5. člena ZJU, če je tožnik imel status javnega uslužbenca, ali pa iz določbe 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/04), če ni imel statusa javnega uslužbenca, izhaja, da je za odločitev o trajanju in prenehanju delovnega razmerja pristojno delovno sodišče (1. alinea 1. odstavka 5. člena ZDSS-1).

V obrazložitvi k 3. točki izreka izpodbijanega sklepa, s katero je sodišče prve stopnje odločilo o stroškovnem zahtevku tožene stranke, se sodišče sklicuje na 1. odstavek 154. in 1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS ter na tar. št. 30 Odvetniške tarife.

Tožnik s pritožbo izpodbija sklep sodišča prve stopnje v celoti. Med drugim navaja, da je bil z ravnanji oziroma poslovanjem tožene stranke prizadet v konkretnih pravicah in obveznostih. Odločitev o povrnitvi stroškov toženi stranki ni utemeljena. Odvetnik tožene stranke ima redno pogodbo s toženo stranko in opravlja razne pravne storitve za toženo stranko na sedežu tožene stranke. Sestavljanje odgovorov in ostale dejavnosti opravlja v sklopu svojega rednega dela. Obveznost plačevanja stroškov postopka po njegovem mnenju pomeni poseg v pravico do sodnega varstva.

V odgovoru na pritožbo se tožena stranka strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter priglaša stroške.

Tožnik je vložil tudi odgovor na odgovor na tožbo.

K 1. točki izreka Pritožba ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 3. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja, je upravni akt dokončni posamični akt, s katerim državni organ, organ lokalne skupnosti oziroma nosilec javnega pooblastila odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, oziroma druge osebe, ki je lahko stranka v upravnem postopku. Kolikor zakon ne določa drugače, je upravni spor dopusten tudi, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta ( 4. člen ZUS). Če sodišče ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, tožbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrže. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik v tožbi ni uveljavljal, da bi bil zaradi konkretnega posamičnega in dokončnega akta tožene stranke v zvezi z njenimi ravnanji oziroma poslovanjem tožene stranke prizadet v konkretnih pravicah ali obveznostih, poseben zakon pa ne daje pristojnosti upravnemu sodišču za presojo zakonitosti odločitev v tovrstnih zadevah, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je na navedeni pravni podlagi zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na presojo zakonitosti delovanja tožene stranke, vezano na akt o ustanovitvi tožene stranke, pravilna in zakonita.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa. Vsako sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na procesne predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da zadevo lahko obravnava. Ena izmed predpostavk, na katero mora sodišče glede na določbo 19. člena ZPP v povezavi z določbo 1. odstavka 16. člena ZUS (veljavnega v času odločanja) paziti po uradni dolžnosti, je stvarna pristojnost. Tožnik s tožbo uveljavlja razveljavitev Sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 20.3.2004. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi pravilno oprlo na določbo točke a) 1. odstavka 5. člena ZDSS-1, po kateri je za odločanje v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju, trajanju in prenehanju delovnega razmerja stvarno pristojno delovno sodišče. Tožnikov ugovor, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, ni upošteven. Sodišče prve stopnje je toženi stranki glede na odločitev Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-68/04 z dne 6.4.2006, pravilno priznalo stroškovni zahtevek na podlagi določb ZPP, in sicer 1. odstavka 154. in 1. odstavka 155. člena ZPP v povezavi z določbami 1. odstavka 16. člena ZUS, ki določajo pravila, po katerih sodišče odloča o tem, kdo v končni posledici nosi stroške sodnega postopka. Po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Obveznost plačevanja stroškov postopka pa ne pomeni posega v pravico do sodnega varstva. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati tožnikovo zatrjevanje, da ima odvetnik tožene stranke redno pogodbo s toženo stranko in opravlja razne pravne storitve za toženo stranko na sedežu tožene stranke ter da sestavljanje odgovorov in ostale dejavnosti opravlja v okviru svojega rednega dela. Odvetniške storitve se obračunavajo v skladu z Odvetniško tarifo, ki jo mora uporabiti tudi sodišče, ne glede na to, ali sta odvetnik in stranka sklenila pisno pogodbo o plačilu storitev v določenem pavšalnem znesku (18. člen Odvetniške tarife).

Vrhovno sodišče preizkusi sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi (350. člen ZPP v povezavi z 22. členom Zakona o upravnem sporu - ZUS-1, Uradni list RS, št. 106/06 in 26/07 - sklep US). V obravnavani zadevi tožnik v pritožbi ni navedel nobenega pritožbenega razloga iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1, na podlagi katerega se sme izpodbijati odločitev sodišča prve stopnje. Ob preizkusu, ali so podane bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (3. odstavek 75. člena ZUS-1), na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, pa je vrhovno sodišče ugotovilo, da v obravnavani zadevi do takšnih kršitev ni prišlo in da je bil izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Vrhovno sodišče je na podlagi 76. člena v povezavi z 82. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka Po določbi 1. odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/07 in 48/08), ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, se stranki priznajo le tisti stroški postopka, ki so bili za pravdo potrebni. Ker tožena stranka v odgovoru na pritožbo ni navedla nič takega, kar bi vplivalo na odločitev v zadevi, njeni stroški niso bili potrebni. Zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da tožnikova pritožba izpolnjuje pogoje, da se obravnava kot pritožba po ZUS-1 (1. odstavek 107. člena, ZUS-1).