Jedro

Tožničina plača po pogodbi o zaposlitvi je bila 824,02 EUR, kar pomeni, da so bila sredstva za tožničino plačo celo v celoti zagotovljena, kar pa kaže tudi že na neutemeljenost odpovednega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 1. 12. 2017 nezakonita, da tožnici pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki ni prenehala z dnem 20. 1. 2018, temveč je še vedno v veljavi, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo za čas od 21. 1. 2018 do vrnitve na delo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a in ji od 21. 1. 2018 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati bruto mesečna nadomestila plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 5. 2017 in plačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu, vse v 15 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe. Zavrnilo je zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja, prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a, plačilo nadomestila plač za čas od 22. 12. 2017 do 20. 1. 2018 in presežek zakonskih zamudnih obresti. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna na transakcijski račun sodišča plačati 410,64 EUR, posebej tožnici pa plačati še stroške postopka v višini 11,00 EUR, v roku 15 dni od prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku roka z zakonitimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Zoper sodbo (dejansko zoper njen ugodilni del in odločitev o stroških postopka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je dokazala ekonomski razlog odpovedi. Po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s tožnico je bilo financiranje s strani A. manjše kot leto prej. Za leto 2018 je tožena stranka prejela 3.487,00 EUR manj kot leto prej. Uporabnik asistence (tožničin brat) ni plačeval po 60,00 EUR mesečno. Tožnica je sicer trdila, da je plačeval, a tega ni dokazala. Zaradi teh neplačil je imela tožena stranka v 18 mesecih izpad kar za 1.023,61 EUR. Predsednica društva je izpovedala, da so bili glede tega izdani tudi računi, kar je potrdila tudi priča B.B. in C.C.. Meni, da D.D., ki je zanikal, da bi upravni odbor sprejel odločitev o sofinanciranju oziroma plačevanju materialnih stroškov, ni pomembna priča. Brez plačila teh stroškov društvo ne more funkcionirati. Tožnica je priznala, da je uporabnik prejel opomin za plačilo računov za čas od julija do decembra 2017. Sicer pa ni bila bratov skrbnik, da bi sploh lahko zatrjevala, kako je ravnal z računi. O tem bi lahko navajal uporabnik ali njegov zakoniti zastopnik (mama). Ekonomski razlog odpovedi je podan, ker ni mogla več zagotavljati izvajanja osebne asistence vsem uporabnikom, zato je zmanjšala število asistentov za eno delavko. Sodišče meša dva pojma - izvajanje osebne asistence (to je širši pojem) in plača asistentke. Posledično je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj ni šlo le za to, da ni sredstev za plačo tožnici, ampak tudi za materialne stroške. Ni odločilen četrti odstavek 1. člena pogodbe o zaposlitvi, ki toženi stranki omogoča prekinitev pogodbe, če razliko do polne plače ne sofinancira občina ali če razlike ni pripravljen sofinancirati uporabnik. Ni pomembno, ali je bila tožnici plača zagotovljena v polnem znesku ali ne. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne ali izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (sklenjene za določen čas od 1. 6. 2017 do 31. 12. 2018 za delovno mesto asistenta) iz poslovnega razloga z dne 1. 12. 2017, ki jo je tožena stranka podala tožnici - z obrazložitvijo, da je tožena stranka neprofitna organizacija, ki sredstva za plače pridobiva na podlagi pogodbe z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ), ki je sklenjena do 31. 12. 2017, in dogovora o izvajanju osebne asistence z uporabnikom, ki sofinancira razliko do polne plače, saj sofinanciranje občine ne zadošča za izplačilo plače tožnici. Če vsi pogoji niso izpolnjeni , društvo ne more zagotavljati plače asistentu in tudi ne osebne asistence uporabniku, s tem pa posledično tudi ne zaposlitve asistentu, ki izvaja delo za uporabnika. Zaradi zaostrenih razmer na trgu in nezadostnih sredstev za izplačilo plač ter neplačevanja razlike do polne plače s strani uporabnika asistence, za katerega je tožnica izvajala storitve osebne asistence, je potrebna racionalizacija delovnega procesa in zato delo tožnice ni več potrebno. Zato ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi, sklicujoč se na ekonomski in organizacijski razlog odpovedi (prva alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1), zaradi česar naj bi prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje temu utemeljeno ni sledilo.

7. Iz povzete obrazložitve odpovedi ni razbrati, da bi se ekonomski razlog nanašal na zmanjšana sredstva s strani A., kar neutemeljeno poudarja tožena stranka še v pritožbi. Gre za dodatna sredstva, ki jih tožena stranka pridobi za plačilo asistentov, medtem ko (društvo E.) osnovna sredstva za financiranje svoje dejavnosti (tožena stranka je društvo E.) in posledično za plače zaposlenih pridobiva iz naslova sklenjene pogodbe z MDDSZ. Sofinancirana je s strani občin, na podlagi dogovorov o izvajanju osebne asistence pa tudi s strani uporabnikov.

8. V konkretnem primeru je bil uporabnik (tistih, ki potrebujejo pomoč) tožničin brat, tožnica pa je bila zaposlena kot njegova asistentka.

9. Pritožba neutemeljeno prikazuje, kot da je sodišče za odločilno pravno podlago štelo določila iz pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2017. Iz tretjega odstavka 1. člena pogodbe o zaposlitvi je razbralo, da se pogodba prekine, če MDDSZ predhodno prekine pogodbo ali sofinanciranje, medtem ko četrti odstavek istega člena določa, da se pogodba prekine tudi v primeru, če razliko do polne plače med MDDSZ in polno plačo (II. bruto z dodatki) ne sofinancira občina ali pa ni pripravljen te razlike sofinancirati uporabnik. Vendar pa je sodišče, skladno z navedbami tožene stranke, izrecno ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo na podlagi teh pogodbenih določil, pač pa na podlagi zgoraj navedenih zakonskih določb. Pri tem je pravilno pojasnilo, da zgolj zmanjšanje sredstev za financiranje dejavnosti tožene stranke samo po sebi še ne pomeni utemeljenosti odpovednega razloga.

10. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, češ da je pomešalo dva pojma ‑ izvajanje osebne asistence (ki da je širši pojem) in plačo asistentke. Sodišče prve stopnje je imelo pri presoji zakonitosti odpovedi pravilna materialnopravna izhodišča in je posledično oblikovalo tudi pravilne dokazne zaključke, pri čemer je dokazno breme na delodajalcu. Sodišče prve stopnje je na podlagi poizvedb pri MDDSZ ugotovilo, da je to na podlagi izstavljenih mesečnih računov toženi stranki za tožnico namenjalo po 760,00 EUR mesečno. V letu 2018 je s temi nakazili prenehalo, ker tožena stranka plačil ni več uveljavljala. Sodišče je torej ugotovilo, tega pa pritožba niti ne izpodbija, da je tožena stranka od MDDSZ redno prejemala sredstva, namenjena plačilu za delo tožnice, in bi jih tudi v prihodnje, saj ni dokazala, da bi s strani MDDSZ prišlo do kakršnihkoli sprememb v financiranju tožničine plače. Poleg tega je iz pogodbe z dne 16. 1. 2017, sklenjene med toženo stranko in MDDSZ, razbralo, da je bilo financiranje programa za samostojno oziroma samostojnejše življenje invalidov in za izvajanje storitev osebne asistence, ki je bil podlaga za sklenitev navedene pogodbe, predvideno do 31. 12. 2018 in ne zgolj za leto 2017, za katerega je bila sklenjena predmetna pogodba. Enako velja za sredstva, ki jih je tožena stranka prejemala od Občine F. (pri čemer ta sredstva niti niso bila predmet odpovedi). Njena mesečna obveznost za sofinanciranje plačila za delo tožnice je znašala 159,11 EUR mesečno. Tožničina plača po pogodbi o zaposlitvi je bila 824,02 EUR, kar pomeni, da so bila sredstva za tožničino plačo celo v celoti zagotovljena, kar pa kaže tudi že na neutemeljenost odpovednega razloga.

11. Čeprav je bila že v navedenem zadostna podlaga za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, je sodišče prve stopnje v podkrepitev te ugotovitve raziskalo še okoliščine, ki se nanašajo na A. (četudi se odpoved na to organizacijo niti ne sklicuje, pač pa se le pavšalno sklicuje na zaostrene razmere na trgu) in na sofinanciranje s strani uporabnika. Tudi v dejstvih, ki jih je ugotovilo glede tega, ni našlo podlage za zakonitost odpovedi. Tožena stranka v pritožbi izpodbija zlasti ta dejstva. Ker ne gre za odločilna dejstva, pritožbene navedbe ne morejo privesti do uspeha v pritožbenem postopku. Vseeno pritožbeno sodišče pojasnjuje, da za presojo ekonomskega razloga odpovedi ni smiselna navedba tožene stranke, da naj bi imela zaradi neplačil s strani uporabnika v 18 mesecih (kolikor naj bi trajala pogodba o zaposlitvi za določen čas) 1.023,61 EUR izgube, ko pa je tožena stranka tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedala že po 6 mesecih trajanja pogodbe. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi obstajal sklep upravnega odbora o tem, da bi bil uporabnik dolžan plačevati 60,00 EUR mesečno za materialne stroške. Ob tem je pojasnilo, da tudi če bi takšna obveznost obstajala in je uporabnik ne bi izpolnjeval, to ne bi imelo pomembnih posledic na višino tožničine plače, ampak na ostale stroške tožene stranke, kar pa ni odločilno za presojo obravnavane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče še dodaja, da nikakor ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1 - resnost odpovednega razloga, ki bi onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka zato, ker kot delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora (peti odstavek 41. člena ZDSS-1), tožnica pa zato, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 155. člena ZPP).