Jedro

Določbo 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen je treba razlagati v pomenu, da varuje posamezno nepremičnino oziroma kompleks nepremičnin oziroma prostor glede na namen oziroma funkcijo kot celoto. Okoliščina, da stanovanjsko naselje sestavljajo parcele z individualnimi stanovanjskimi hišami v lastnini fizičnih oseb - poleg zelenic ter povezovalnih poti, ki so v funkciji stanovanjskega naselja, v lastnini zavezanke - ni okoliščina, ki bi obstoj prostorskega kompleksa v smislu 4. tč. 1. odstavka 19. člena ZDen izključevala. Z vrnitvijo delov prostorskega kompleksa - poti, zelenic v naselju – bi bil bistveno okrnjen namen izrabe prostora, saj uporaba vseh delov prostorskega kompleksa za enak namen (v korist stanovalcev stanovanjskega naselja) ne bi bila več neovirana, tako kot pred vračilom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo pokojnemu A.A. kot upravičencu za zemljišče, ob podržavljenju del parcelne št. 504 k.o. ... v izmeri 2.527 m2, sedaj parc. št. 2418/1 travnik v izmeri 1.498 m2, parcelna št. 2418/28 travnik v izmeri 1.030 m2 in parc. št. 2418/29 travnik v izmeri 44 m2, vse k.o. ..., določila odškodnino v obveznicah SOD v višini 68.909,00 DEM ter Slovenski odškodninski družbi d.d. (SOD) kot zavezanki naložila izročitev obveznic v navedeni višini skrbniku za posebne primere. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ odločbo izdal v ponovnem postopku v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča opr. št. U 1015/2008-7 z dne 24. 2. 2009, s katero je to odpravilo delno odločbo prvostopenjskega organa z dne 26. 6. 2007 in odločbo drugostopenjskega organa z dne 21. 3. 2008 ter podalo stališče, da je v ponovnem postopku treba ob pravilni uporabi določb 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ugotoviti, ali obstajajo ovire za vrnitev predmetnih zemljišč v naravi po tej določbi oziroma ali take ovire obstajajo po določbah 19. člena ZDen, pri čemer je dokazno breme na strani zavezanca. V ponovnem postopku je Mestna občina Ljubljana, ko je bila pozvana, da se opredeli do zahteve vlagatelja, vrnitvi predmetnih nepremičnin v naravi nasprotovala in se pri tem sklicevala na Odlok o spremembah in dopolnitvah odloka o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za plansko celoto V2 - Trnovo - Tržaška cesta (Uradni list RS, št. 60/99, v nadaljevanju: Odlok o PUP) ter navajala, da predmetne parcele predstavljajo edino zeleno površino zgrajenih stanovanjskih hiš oziroma stavb ter da peš poti z zelenimi površinami služijo za dostope do teh. Upravni organ pa je iz javnega informacijskega sistema prostorskih podatkov MOL pridobil podatke o namenski rabi (iz njega je razvidno, da se predmetne parcele nahajajo v območju za individualno stanovanjsko gradnjo - strnjena zazidava parcel) ter veljavne prostorske izvedbene akte za to območje in orto foto posnetke (iz teh je razvidno, da je na predmetnih parcelah zgrajeno stanovanjsko naselje). Iz lokacijske informacije MOL z dne 30. 11. 1999 izhaja, da se predmetna zemljišča nahajajo v območju z oznako ...; na podlagi 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, ZSZ/97) so navedene parcele zazidano stavbno zemljišče. Navaja, da iz v postopku ugotovljenih dejstev izhaja, da je bila parcela 504 k.o. ... oziroma deli te parcele po podržavljenju oddane za gradnjo stanovanjskega naselja z oznako ... in se ureja z določili Odloka o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za plansko celoto ... (Uradni list SRS, št. 6/88 in naslednji, Odlok o PUP/2). Organ ugotavlja, da parcela št. 2418/1 v izmeri 1.498 m2 v naravi predstavlja deloma zelenico, deloma asfaltirano peš pot znotraj strnjenega naselja oziroma stanovanjske soseske, deloma je na parceli tudi asfaltirana dovozna pot, ki je hkrati edina dostopna pot do objektov na parcelah št. 2418/2 in 2418/3; na delu predmetne parcele stojita tudi dve nadstrešnici za avtomobile. Iz zazidalnega načrta južnega dela soseske ... na Viču iz leta 1971 je razvidno, da je del parcele št. 2418/1 bil namenjen tudi za otroško igrišče v sklopu tega stanovanjskega naselja. Glede parcele št. 2418/28 organ ugotavlja, da v naravi predstavlja deloma zelenico, deloma asfaltirano peš pot znotraj strnjenega naselja; to je razvidno iz aero foto posnetka, videno pa je bilo tudi na ogledu na terenu 20. 11. 2007, da parcela v delu predstavlja asfaltirano pot, ki je široka 1,5 metra, v večjem delu pa zelenico med stavbami. Za parcelo št. 2418/29 pa ugotavlja, da v naravi predstavlja deloma zelenico deloma pa stanovanjsko stavbo. Glede na navedeno prvostopenjski organ zaključuje, da so predmetne parcele del stanovanjskega kompleksa z individualnimi stanovanjskimi hišami ter javnimi zelenicami, cestami in potmi - gre za stanovanjsko naselje z oznako ... ter bi se z vračilom v naravi bistveno poseglo v urejeno in vnaprej določeno urbano in zaokroženo stanovanjsko naselje, z vračilom morebitnih delov zelenice bi se okrnila tako prostorska celovitost kot namen izrabe prostora, saj gre za urejeno in mirno stanovanjsko naselje. Glede na to je podana ovira za vrnitev v naravi predmetnih parcel po določbi 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen.

Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 13. 10. 2010 pritožbo tožnikov zavrnilo na podlagi 3. odstavka 240. člena ZUP/86, ker je spoznalo, da je prvostopenjska odločba po zakonu utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja. Glede na podatke spisne dokumentacije v zadevi je ta organ namreč presodil, da je za vračilo predmetnih nepremičnin v naravi podana ovira po določbi 1. odstavka 32. člena ZDen, pa tudi po določbi 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen.

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper odločbi upravnih organov obeh stopenj; pojasnjuje, da zoper drugostopenjsko zato, ker je drugostopenjski organ dopolnjeval dejansko stanje ter potrdil odločbo prvostopenjskega organa iz drugih razlogov ter je s tem tako neposredno posegel v pravni položaj tožeče stranke, zato je tožba dopustna tudi zoper odločbo organa druge stopnje. Očita, da upravna organa v ponovnem postopku nista sledila jasnim navodilom sodišča, s čemer sta kršila pravila postopka, napačno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialno pravo. Navaja, da v ponovnem postopku ni bil izveden noben dodaten dokaz. Zavezanec obstoja zakonskih ovir za vrnitev nepremičnin ni dokazal, na njem pa je bilo dokazno breme; na obstoj ovire iz 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen se celo ni niti skliceval. Poleg tega izpodbijanih odločb ni mogoče preizkusiti (kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka), saj okrnjenost prostorske celovitosti ni z ničemer dokazana, golo citiranje zakonske določbe pa ne dosega standarda obrazložitve upravne odločbe. Poleg navedenega pa upravna organa tudi nista upoštevala, da je nepremičnino s parc. št. 2418/29 zavezanec sam nezakonito in kljub izrecni zakonski prepovedi 1. odstavka 88. člena ZDen prodal fizični osebi, nepremičnini parc. št. 2418/1 in 2418/28 dejansko niti ne mejita, kar vse dokazuje, da v primeru predmetnih nepremičnin ne gre za zakonsko varovan kompleks. Asfaltirana pot, na katero se med drugim sklicuje organ prve stopnje, predstavlja zanemarljivi del površine nepremičnin, ki so predmet vračanja. V zvezi z nadstrešnicami, ki so jih po uveljavitvi ZDen zgradile fizične osebe, sta tožnika upravnemu organu prve stopnje v postopku predlagala, da opravi poizvedbe o izdaji morebitnih upravnih dovoljenj za njihovo izgradnjo ter da pozove zavezanca, naj se opredeli, ali je kot lastnik nepremičnin izgradnjo nadstrešnic dovolil ter komu; prvostopenjski organ nobenega od predlaganih dokazov ni izvedel. Upravna organa v postopku tudi nista upoštevala izjave zavezanca z dne 29. 6. 1999, v kateri je ta navedel, da za vračilo zemljišč s parc. št. 2418/28 in 2418/1 ni ovir za vračilo v naravi. Tožeča stranka navaja, da na predmetnih nepremičninah ni zgrajenih objektov. Predmetne nepremičnine pa so bile izročene občini za gradnjo že leta 1973, pa nato niso bile oddane za gradnjo oziroma je bila ena oddana za gradnjo šele s pogodbo z dne 2. 4. 1997, to je po uveljavitvi ZDen; ker je tako potrebno v konkretnem primeru upoštevati določbo 3. odstavka 32. člena ZDen, ovira po 1. odstavku 32. člena ZDen ni podana. Tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijani odločbi upravnih organov obeh stopenj kot nezakoniti odpravi, nato pa o delu zadeve samo odloči, ker to dopušča narava stvari in ker dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, da se nepremičnini s parc. še. 2418/1 in 2418/28 vrneta upravičencu v last in posest, v delu glede nepremičnine s parc. št. 2418/29 pa zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek, oziroma podrejeno, naj zadevo v celoti vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo na tožbene navedbe ni odgovorila, navedla pa je, da vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlagala, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Na tožbo je odgovorila tudi MOL kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu. V odgovoru nasprotuje vrnitvi predmetnih parcel v naravi, ker predstavljajo zazidano stavbno zemljišče in grajeno javno dobro. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v naknadni pripravljalni vlogi navaja, da se je zavezanec skliceval na obstoj drugih ovir, kot sta jih ugotovila upravna organa. Da ni podana ovira po 2. odstavku 32. člena ZDen, sta presodila že upravna organa. Po mnenju tožeče stranke pa tudi ni podana ovira po določbi 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, saj odločba o statusa grajenega javnega dobra ni bila izdana, nepremičnina s parc. št. 2418/29 pa je bila leta 1997 celo prodana fizični osebi.

V naknadni pripravljalni vlogi MOL kot bistveno navaja, da so za vračilo predmetnih parcel podane ovire po 1. in 2. odstavku 32. člena ZDen ter 3. in 4. točki 1. odstavka 19. člena ZDen.

V naknadni pripravljalni vlogi tožeča stranka navaja in argumentira, zakaj niso podane ovire, kot je v pripravljalni vlogi navajala MOL.

V naknadni pripravljalni vlogi se MOL sklicuje na vlogi priloženo potrdilo o namenski rabi predmetnih parcel z dne 31. 3. 2011, ter navaja, da iz tega izhaja, da ležijo predmetne parcele v območju stavbnih zemljišč. Dalje se sklicuje in prilaga vlogi izpis iz evidence geodetskega organa ter navaja, da iz tega izhaja, da po dejanski rabi predmetne parcele štejejo kot pozidana stavbna zemljišča. Sklicuje se tudi na orto foto posnetek in ugotovitve ogleda na kraju samem, iz katerih izhaja, da ležijo predmetne parcele v območju stanovanjskega kompleksa. Navaja, da bi se z vračilom v naravi bistveno poseglo v urejeno in vnaprej določeno urbano naselje, z vračilom morebitnih delov zelenice pa bi se okrnila tako prostorska celovitost kot namen izrabe prostora, saj gre za urejeno in zaokroženo stanovanjsko naselje.

V naknadni pripravljalni vlogi tožeča stranka obrazloži vrednost spornega predmeta, kot jo je navedla v tožbi, iz previdnosti pa sodišču predlaga, da pozove zavezanca, da predloži obvestilo geodetskega organa o poskusnem izračunu vrednosti predmetnih nepremičnin, iz katerega bo mogoče ugotoviti vrednost, izračunano v skladu z Zakonom o množičnem vrednotenju nepremičnin. Tožeča stranka dalje prereka navedbe MOL, da naj bi predmetne parcele predstavljale zazidano stavbno zemljišče ter navaja, da so podatki geodetskega organa, na katerega se je slednja sklicevala, napačni in neverodostojni, kajti že v teku upravnega postopka je bilo ugotovljeno, da na predmetnih parcelah ni zgrajenih nobenih objektov, del parcele št. 2418/28 pa je bil tudi prodan fizični osebi kot nezazidano stavbno zemljišče. Glede potrdila o namenski rabi zemljišča, ki ga je v sodnem postopku predložil MOL, pa tožeča stranka navaja, da dokazuje, da predmetne nepremičnine ne predstavljajo območja, ki bi bilo varovano kot kulturna dediščina ali naravna vrednota, ter da promet z navedenimi nepremičninami tudi ni omejen, zaradi česar ovira po 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen ni izkazana. Navedeno potrdilo tudi dokazuje, da ni podana ovira v smislu določbe 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, saj na predmetnem območju tudi ni prepovedana parcelacija, ni prepovedano urejanje trajnih nasadov in ni prepovedano spreminjanje prostorskih aktov. Dalje še navaja, da bi bila v primeru, da predmetne parcele upravičencu ne bi bile vrnjene v naravi, kar je po zakonu primarna oblika denacionalizacije, kršene ustavne pravice tožnikov. V enakih primerih so se podržavljene nepremičnine vračale upravičencem v naravi, zaradi česar bi morebiten odstop od uveljavljene oblike vračanja predstavljal kršitev načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Z zavrnitvijo zahteve za vrnitev podržavljenih nepremičnin v naravi pa bi bila kršena tudi ustavna pravica do zasebne lastnine in tudi pravica do dedovanja, ki sta varovani po 33. členu Ustave Republike Slovenije.

SOD na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Uvodoma sodišče navaja, da je kot izpodbijani akt štelo odločbo organa prve stopnje v skladu z 2. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, ZUS-1), po katerem sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, pri čemer kot upravni akt šteje upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Odločba organa druge stopnje, s katero je ta zavrnil pritožbo tožeče stranke, četudi je prvostopenjski odločbi pritrdil iz drugih razlogov, kot jih navaja, namreč ni upravna odločba iz 2. člena ZUS-1, s katero je odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih tožeče stranke na področju upravnega prava. Zato zakonitosti odločbe organa druge stopnje sodišče ni preizkušalo, s čemer pa ni poseglo v pravico tožeče stranke do sodnega varstva in pravnega sredstva, saj je o zakonitosti odločbe organa prve stopnje, s katerim je bilo poseženo v pravni položaj tožeče stranke, ob izpolnjenih procesnih predpostavkah za tožbo v tem delu, odločalo (s tem pa zagotovilo sodno varstvo pravic tožeče stranke v skladu s 1. členom ZUS-1).

Sodišče še navaja, da pravilnosti v tožbi navedene vrednosti spornega predmeta ni preizkušalo, kot je predlagala tožeča stranka, saj je ta pomembna le v zvezi z vprašanjem dovoljenosti revizije po 1. tč. 2. odstavka 83. člena ZUS-1 (kolikor bo revizijsko sodišče presodilo, da gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti). Tako primarno (631.750,00 EUR) kot podrejeno (35.233,17 EUR) označeni vrednosti spornega predmeta pa presegata vrednost iz citirane zakonske določbe (20.000 EUR).

Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje v ponovnem denacionalizacijskem postopku (v izvrševanju pravnomočne sodbe tega sodišča opr. št. U 1015/2008-7 dne 24. 2. 2009) upravičencu priznal odškodnino v obveznicah SOD za del podržavljene nepremičnine s parc. št. 504 k.o. ..., ki po sedanjem zemljiško katastrskem stanju predstavlja parcele št. 2418/1 travnik v izmeri 1.498 m2, 2418/28 travnik v izmeri 1.030 m2 in 2418/29 travnik v izmeri 44 m2, vse k.o. ..., na podlagi zaključka, da za vrnitev teh nepremičnin v naravi obstaja ovira po 4. točki 1. odstavka 19. člena ZDen. Ali je bil obstoj ovire po navedeni zakonski določbi pravilno ugotovljen, je v obravnavani zadevi sporno.

Po 4. točki 1. odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. To določbo je po mnenju sodišča treba razlagati v pomenu, da varuje posamezno nepremičnino oziroma kompleks nepremičnin oziroma prostor glede na namen oziroma funkcijo kot celoto.

Prvostopenjski organ je ugotovitev o obstoju stanovanjskega naselja kot prostorskega kompleksa, katerega del so predmetne parcele št. 2418/1, 2418/28 in 2418/29, opiral na podatke lokacijske informacije z dne 30. 11. 1999 (po kateri gre za območje urejanja z oznako ... v prostorskih izvedbenih aktih, predmetne parcele št. 2418/1, 2418/28 in 2418/29 pa so v smislu 2. člena ZSZ/97 zazidano stavbno zemljišče), podatke javnega informacijskega sistema prostorskih podatkov MOL (nahajanje na območju za individualno stanovanjsko gradnjo – strnjena zazidava), zazidalni načrt južnega dela soseska ... na Viču, ortofoto posnetke (iz katerih izhaja, da se predmetne parcele nahajajo v območju stanovanjskega naselja) in ugotovitve ogleda na kraju samem. Tožeča stranka sicer v tožbi zatrjuje, da prostorski kompleks ne obstaja, vendar v prid taki trditvi ne navede nobenega dejstva, iz katerega bi izhajalo drugače. Navaja namreč, da predmetne nepremičnine parc. št. 2418/1, 2418/28 in 2418/29 dela prostorskega kompleksa ne predstavljajo zato, ker nepremičnini s parc. št. 2418/1 in 2418/28 medsebojno niti ne mejita; ta okoliščina pa že po logiki stvari ni taka, da bi vplivala na ugotovitev o obstoju prostorskega kompleksa ter je to obrazložil tožeči stranki v odločbi o pritožbi že drugostopenjski organ. Prav tako na ugotovitev dejstva obstoja prostorskega kompleksa ne vpliva s strani tožeče stranke zatrjevana okoliščina, da ga sestavljajo (tudi) nepremičnine v zasebni lastnini fizičnih oseb; po mnenju sodišča namreč okoliščina, da obravnavano stanovanjsko naselje sestavljajo parcele z individualnimi stanovanjskimi hišami v lastnini fizičnih oseb - poleg zelenic ter povezovalnih poti, ki so v funkciji stanovanjskega naselja, v lastnini zavezanke - ni okoliščina, ki bi obstoj prostorskega kompleksa v smislu 4. tč. 1. odstavka 19. člena ZDen izključevala.

Zaključek, da bi bila z vrnitvijo v naravi predmetnih nepremičnin bistveno okrnjena prostorska celovitost kompleksa in namen izrabe prostora, pa prvostopenjski organ opira na presojo, da bi se z vračilom delov tega prostorskega kompleksa bistveno poseglo v navedeno vnaprej določeno urbano in zaokroženo urejeno stanovanjsko naselje z individualnimi stanovanjskimi hišami, zelenicami in povezovalnimi potmi, v njegovo prostorsko celovitost in namen izrabe prostora, na podlagi ugotovitev (predvsem ogleda na kraju samem 20. 11. 2007) o tem, da parc. št. 2418/1 predstavlja deloma zelenico, deloma asfaltirano pešpot znotraj strnjene stanovanjske soseske, na delu pa je asfaltirana dovozna cesta kot edina dostopna pot do stanovanjskih objektov na parc. št. 2418/2 in 2418/3; da parc. št. 2418/28 predstavlja deloma zelenico med stavbami, deloma asfaltirano pešpot znotraj strnjenega naselja; da parc. št. 2418/29 predstavlja v naravi deloma zelenico, deloma stanovanjsko stavbo. Po presoji sodišča navedene ugotovljene okoliščine dopuščajo zaključek o tem, da bi z vrnitvijo delov prostorskega kompleksa - poti, zelenic v naselju – bil bistveno okrnjen namen izrabe prostora, saj uporaba vseh delov prostorskega kompleksa za enak namen (v korist stanovalcev stanovanjskega naselja) ne bi bila več neovirana, tako kot pred vračilom, kajti to je glede na upravičenja, ki izhajajo iz lastninske pravice, in ki bi v primeru vračila šla upravičencu oziroma njegovim pravnim naslednikom, logično. Tožeča stranka zaključek izpodbija z navedbami, da asfaltirana pot predstavlja zanemarljivi del površine nepremičnin, ki so predmet vračanja, da so na teh površinah tudi nadstrešnice za avtomobile, ki so jih nelegalno zgradile fizične osebe, da je zavezanka parcelo št. 2418/29 leta 1996 kljub zakonski prepovedi 88. člena ZDen prodala fizični osebi, da se je zavezanka l. 1999 izjavila, da ovir za vrnitev nepremičnin 2418/1 in 2418/28 ni ter da zaradi vračila prostorska kompleksnost ne bi bila prizadeta, saj sama sprememba lastništva nepremičnin ne more vplivati na namen izrabe prostora. Tudi te tožbene navedbe so po presoji sodišča neutemeljene. Tožeča stranka ne more uspeti s tožbeno navedbo o zanemarljivem delu površine, ki naj bi jo obsegala asfaltirana pot; niti sporno ni, da asfaltirana pot (kot površina v funkciji naselja) po površini predmetnih parcel poteka; iz zapisnika o ogledu izhaja (te povzema tudi prvostopenjska odločba), da asfaltirana pot poteka po obeh parcelah 2418/1 in 2418/28, in ugotovitev ogleda tožeča stranka niti ne prereka. Kolikor pa tožeča stranka šele v pripravljalni vlogi z dne 15. 3. 2011 prereka ugotovitev prvostopenjskega organa o tem, da je pot na parceli št. 2418/1 edina dostopna pot do objektov na parc. št. 2418/2 in 2418/3, in predlaga za to dokaze, je to nedopustna tožbena novota, saj v pritožbi navedbe ni uveljavljala, prav tako pa je glede te navedbe prekludirana, saj navedb, ki se tičejo dejanskega stanja (in presegajo okvir sodnega preizkusa po uradni dolžnosti – 1. odstavek 20. člena ZUS-1, arg. a contrario), po izteku roka za vložitev tožbe ni več mogoče dopolnjevati. Glede dveh nadstrešnic za avtomobile na parc. št. 2418/1 (po neprerekanih ugotovitvah ogleda) se sodišče strinja, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi šlo za legalno zgrajena objekta v funkciji stanovanjskega naselja kot celote; vendar pa zaradi okoliščine, da zavezanka, če objekta nista v njeni lasti ter če sta zgrajena nelegalno, (še) ni poskrbela za ustrezne postopke za odstranitev, površinam, na katerih se nahajata, ne more biti odrečen značaj površin, ki so v funkciji naselja kot celote. Tudi glede parc. št. 2418/29 (ki meri le 44 m2) spisni podatki ne dajejo podlage za zaključek, da obravnavanega stanovanjskega kompleksa ne sestavlja; po spisnih podatkih je pozidano zemljišče (na delu je - po neprerekani ugotovitvi prvostopenjskega organa - stanovanjska stavba) in tega, ne glede na to, ali sestavlja prostorski kompleks ali ne, že zaradi pozidanosti v naravi ne bi bilo mogoče vrniti. Zato navedena okoliščina in okoliščina, da je nepremičnina v lastnini fizične osebe, ne more vplivati na drugačno odločitev v zadevi. Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor, da bi bila vrnitev predmetnih zemljišč v naravi mogoča, ker zgolj sprememba lastništva v ničemer ne vpliva na namen izrabe prostora oziroma prostorsko kompleksnost; sodišče je že navedlo, da je presodilo (in razloge za to), da je pravilen zaključek prvostopenjskega organa o tem, da bi bila z vračilom predmetnih nepremičnin bistveno okrnjena prostorska celovitost obravnavanega kompleksa.

Tožeča stranka se po presoji sodišča tudi neutemeljeno sklicuje na spremenjeno izjavo volje zavezanke, kajti tudi če se je ta leta 1999 izjavila, da ovir za vračilo predmetnih nepremičnin v naravi ni, to še ne pomeni, da izjave volje v nadaljevanju postopka ne bi mogla spremeniti ter vračilu nepremičnin iz razlogov, ki jih navaja ZDen, nasprotovati. Tako v prejšnjem kot ponovnem postopku pa je ovire za vrnitev predmetnih nepremičnin v naravi uveljavljala; (že) iz njenih dopisov z dne 29. 11. 2007 in 18. 6. 2009 kot bistveno izhaja, da območje predmetnega stanovanjskega naselja sestavljajo poleg stanovanjskih stavb še dostopne poti in zelenice kot skupno funkcionalno in rekreacijsko zemljišče naselja, in da iz teh razlogov vračilu predmetnih nepremičnin v naravi nasprotuje. Stanje, kot ga zatrjuje in kot izhaja iz zazidalnega načrta južnega dela soseske S-4 na Viču, veljavnih prostorskih izvedbenih aktov, ki urejajo predmetno območje ter ugotovitev ogleda, bi sicer terjalo vsaj zemljiško katastrsko uskladitev vrste rabe zemljišč (parceli št. 2418/1 in 2418/28 sta po vrsti rabe v zemljiškem katastru evidentirani kot travnik) z dejansko (po tej sta opredeljeni kot pozidano zemljišče) oziroma dejansko v naravi. Vendar zaradi (še) neizvedenih postopkov, s katerimi bi bila tudi formalno realizacija posegov po zazidalnem načrtu zaključena, po presoji sodišča pravnega stanja predmetnih površin parc. št. 2418/1 in 2418/28 ni mogoče opredeljevati, kot da gre za nezazidana stavbna zemljišča, ki tudi niso v funkciji obravnavanega stanovanjskega naselja.

Neutemeljeno tožeča stranka tudi ugovarja, da je prvostopenjski organ kršil pravila postopka. Brez podlage tožeča stranka trdi, da njegove odločbe glede zaključka, da bi bila z vračilom predmetnih nepremičnin bistveno okrnjena prostorska celovitost kompleksa, ni mogoče preizkusiti, saj je organ za tak zaključek v odločbi navedel dejanske razloge, ki po že povedanem po presoji sodišča tudi ustrezajo abstraktnemu zakonskemu dejanskemu stanu določbe 4. tč. 1. odstavka 19. člena ZDen. Protispisno navaja tožeča stranka tudi, da organ ni sledil pravnemu stališču sodišča v sodbi opr. št. U 1015/2008-7, kajti sodišče je organ napotilo, naj ob pravilni uporabi določb 32. člen ZDen ugotovi, ali obstajajo za vrnitev predmetnih zemljišč v naravi ovire po omenjeni zakonski določbi oziroma glede na okoliščine primera, ali take ovire obstajajo po določbah 19. člena ZDen. Sodišče tožeči stranki tudi ne pritrjuje, da v ponovnem postopku ni bil izveden noben dokaz, kajti iz spisne dokumentacije je razvidno, da je organ pridobil in v postopku upošteval podatke o namenski rabi parcel iz javnega informacijskega sistema prostorskih podatkov MOL, veljavne prostorske izvedbene akte za predmetno območje ter ortofoto posnetke (navedeno izhaja tako iz poročila o pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 12. 8. 2009, ki je bilo posredovano zaradi možnosti podaje pripomb oziroma predloga za spremembo oziroma dopolnitev poročila tudi tožeči stranki (12. 8. 2009), kot iz obrazložitve prvostopenjske odločbe same). Pri odločanju pa se je mogel opreti tudi na vse v prejšnjem postopku izvedene dokaze. Bistveno je zgolj, da so bili izvedeni vsi dokazi za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, ki je relevantno glede na abstraktni dejanski stan zakonske odločbe, na katero je odločitev oprl. Tudi če je dokazno breme glede dokazovanja obstoja ovir za vračilo nepremičnin v naravi na zavezancu, pa okoliščina, da se zavezanka MOL ni izrecno sklicevala na oviro po 4. točki 1. odstavka 19. člena ZDen, ni razlog za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe; na podlagi navedb zavezanke o okoliščinah, zaradi katerih predmetnih nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi, je organ mogel sam ugotoviti, da gre za okoliščine, ki ustrezajo zakonskemu dejanskemu stanu po 4. točki 1. odstavka 19. člena ter je zaradi pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja mogel tudi sam pridobivati in izvajati dokaze ter v navedeni smeri ugotavljati pravno relevantna dejstva.

Tožbena navedba, da določba 1. odstavka 32. člena ZDen v obravnavani zadevi ni bila pravilno uporabljena, pa za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa ni pravno pomembna, saj na to določbo prvostopenjski organ svoje odločbe ni opiral. Prav tako za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe niso pravno relevantne navedbe zavezanke MOL v odgovoru na tožbo (ter ostalih vlogah) o obstoju ovir za vračilo predmetnih nepremičnin v naravi tudi po drugih določbah ZDen, in nasprotne navedbe tožeče stranke, kajti te ovire v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bile zatrjevane in ugotavljane, torej gre za tožbene novote, ki v upravnem sporu niso dopustne (3. odstavek 20. člena ZUS-1). Nedopustne tožbene novote so tudi navedbe tožeče stranke o razlogih, zaradi katerih ovira po 4. tč. 1. odstavka 19. člena ZDen ni podana (ni prepovedana parcelacija, ne urejanje trajnih nasadov, ni prepovedano spreminjanje prostorskih aktov), v pripravljalni vlogi z dne 20. 4. 2011, saj takih navedb v upravnem postopku ni podala, poleg tega gre, ker so podane šele v pripravljalni vlogi, za prekluzijo (1. odstavek 28. člena ZUS-1).

Če vrnitev premoženja v naravi po ZDen ni možna, obsega denacionalizacija plačilo odškodnine (2. odstavek 2. člena ZDen). Ker je prvostopenjski organ v postopku ugotovil, da so za vračilo dela predmetne podržavljene parcele v naravi podane ovire, ki jih določa ZDen, je upravičencu zato v skladu z zakonom priznal denacionalizacijo v obliki odškodnine. Glede na to se tožeča stranka brez podlage sklicuje na okoliščino, da ji je bila s tem, ker upravičencu ni bila priznana primarna oblika denacionalizacije, kot jo predvideva ZDen, kršena pravica iz 33. člena Ustave. Da s tem, ko je zakon uvedel omejitve pri vračanju podržavljenega premoženja v naravi, da je s tem zavaroval med drugim kompleksnost prostora, kar so mu narekovali tako razlogi javnega interesa kot objektivnih ovir pri vračanju, s čemer je uvedel diferenciacijo med upravičenci, ki jim je vrnjeno premoženje v naravi ter tistimi, ki so odškodovani, ni kršeno ustavno načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, pa je Ustavno sodišče že presodilo (odločba št. U-I-140/94 z dne 14. 12. 1995, Odl. US IV, 124). Navedbe tožeče stranke o tem, da so se v enakih primerih upravičencem vračale nepremičnine v naravi ter bi morebiten odstop od uveljavljane oblike vračanja predstavljal kršitev ustavnih pravic iz 14. in 22. člena Ustave, pa so pavšalne (saj tožeča stranka drugih, kot zatrjuje, enakih primerov, v katerih je bila priznana denacionalizacija v naravi, ne navaja) ter jih ni mogoče presoditi.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke pa je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.