Jedro

Ugotovitev kršitve 50. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor in naložitev dolžnici, da mora svojim delavcem, ki so upravičeni do odprave nesorazmerij v osnovnih plačah, za čas od 1. 10. 2010 do 31. 5. 2012 priznati in izplačati tretjo četrtino odprave nesorazmerij v osnovnih plačah skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, po vsebini pomeni le odločitev o temelju in če ne bi prišlo do sporazumne izvršitve tega dela odločbe, morajo posamezni delavci sprožiti individualne delovne spore, v katerih se ugotavlja dejansko prikrajšanje posameznika v spornem obdobju.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep: - v 3. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru ugodi še v delu, v katerem mu v 2. točki izreka ni bilo ugodeno, in se tudi v tem obsegu sklep o izvršbi razveljavi, predlog za izvršbo zavrne, izvršba ustavi in razveljavijo opravljena izvršilna dejanja; - v 6. točki izreka spremeni tako, da se upniku naloži dolžnici v osmih dneh od vročitve tega sklepa povrniti 21,60 EUR stroškov ugovornega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev; - v 7. točki izreka sklepa spremeni tako, da upnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor.

II. Pritožba se v delu, v katerem se nanaša na 4. točko izreka sklepa, zavrže. III. Pritožba se v delu, v katerem se nanaša na 8. točko izreka sklepa, zavrne in se sklep v izpodbijanem delu te točke (kolikor se nanaša na dolžnico) potrdi.

IV. Upnik mora dolžnici v osmih dneh od vročitve tega sklepa povrniti 12,24 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev, sam pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dolžnice za prekinitev postopka in izvedbo vzorčnega postopka (1. točka izreka), ugodilo ugovoru dolžnice zoper sklep o izvršbi tako, da je sklep o izvršbi z dne 10. 2. 2014 razveljavilo za dne 5. 2. 2014 plačanih 265,14 EUR, v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo in izvršbo ustavilo (2. točka izreka), v preostalem delu je ugovor zavrnilo (3. točka izreka), zavrnilo je tudi predlog dolžnice za odlog izvršbe (4. točka izreka), za kaznovanje upnika ter naložitev separatnih stroškov (5. točka izreka) ter dolžničino zahtevo za povrnitev stroškov ugovornega postopka (6. točka izreka), dolžnici je naložilo upniku povrniti 26,35 EUR stroškov odgovora na ugovor z zakonskimi zamudnimi obrestmi (7. točka izreka) ter sklenilo, da vsaka stranka sama krije stroške, ki so ji nastali v postopku v zvezi z odločanjem o predlogu za odlog izvršbe (8. točka izreka).

2. Zoper sklep se je dolžnica pravočasno pritožila, izpodbija pa ga v odločitvi v 3., 4., 6., 7. ter delno v 8. točki izreka, kolikor se odločitev o stroških nanaša nanjo. Glede odločitve v 3. točki izreka sklepa uveljavlja vse pritožbene razloge, opredeljene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), glede odločitve v 6. in 7. točki izreka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, medtem ko glede odločitve v 4. in v izpodbijanem delu 8. točke izreka pritožbenih razlogov izrecno ne navaja. Vztraja pri ugovornih trditvah o neprimernosti izvršilnega naslova za izvršbo (2. točka prvega odstavka 55. člena in 21. člen ZIZ), pri čemer se sklicuje na sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča v kolektivnih sporih (X Pdp 1067/2012 z dne 15. 4. 2013, X Pdp 104/2013 z dne 22. 3. 2013). Sklicuje se tudi na določbe Zakona o načinu izplačila razlike v plači zaradi odprave tretje četrtine nesorazmerij v osnovnih plačah javnih uslužbencev (ZNIRPJU), katerega besedilo je bilo usklajeno med Vlado Republike Slovenije in reprezentativnimi sindikati javnega sektorja, torej med strankama kolektivnega spora. S tem utemeljuje ugovorni razlog iz 6. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. Uveljavlja tudi način obračuna in izplačilo plač v javnem sektorju v skladu z Uredbo o enotni metodologiji za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju v zvezi z izvršitvijo ZNIRPJU in izpodbija razloge, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu glede višine terjatve, ki jo zahteva upnik. Ne strinja se tudi z odločitvijo o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe in meni, da so podani pogoji za ugoditev predlogu. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik je po pooblaščencu na pritožbo odgovoril in pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje ter nasprotuje pritožbenim trditvam. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je v delu, v katerem se nanaša na 3., 6. in 7. točko izreka sklepa, utemeljena; v delu, v katerem se nanaša na 4. točko izreka sklepa, ni dovoljena; v delu, v katerem se nanaša na izpodbijani del 8. točke izreka sklepa, pa ni utemeljena.

O pritožbi zoper 3., 6. in 7. točko izreka sklepa:

5. Kot odločilno se v predmetni zadevi zastavlja vprašanje, ali je izvršilni naslov, na podlagi katerega je upnik predlagal izvršbo, v skladu z 21. členom ZIZ primeren za izvršbo. Predlog za izvršbo temelji na pravnomočni sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča X Pdp 889/2012 z dne 25. 1. 2013, izdani v kolektivnem delovnem sporu, s katero je bilo nasprotni udeleženki (dolžnici v tem izvršilnem postopku) naloženo, da mora skladno s 50. členom Kolektivne pogodbe za javni sektor svojim delavcem, ki so upravičeni do odprave nesorazmerij v osnovnih plačah, za čas od 1. 10. 2010 do 31. 5. 2012 priznati in izplačati tretjo četrtino odprave nesorazmerij v osnovnih plačah skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje, to je od 5. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni. Kot predlagatelj kolektivnega delovnega spora je v zadevi nastopal Sindikat državnih organov Slovenije.

6. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu opredelilo, da je navedena sodba primeren izvršilni naslov za izterjavo terjatve posameznega delavca (oziroma javnega uslužbenca), kar je oprlo na jezikovno razlago tretjega odstavka 53. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1), ki ne nalaga obveznosti posameznika, na katerega se nanaša sodba, da mora sprožiti individualni delovni spor, in ocenilo, da ni podlage za različno obravnavo izvršilnih naslovov, izdanih v kolektivnih oziroma individualnih delovnih sporih, česar ni najti ne v zakonu in ne v sodni praksi. Sodišče prve stopnje se sklicuje na ustaljeno sodno prakso, ki opisne izreke sodb delovnih in socialnih sodišč šteje za primeren izvršilni naslov, kar utemeljuje z določljivostjo obveznosti dolžnika. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1004/11 glede izvršitve odločbe delovnega sodišča. Sodišče prve stopnje zavrača stališče dolžnice, da gre pri sodbi, izdani v kolektivnem delovnem sporu, za vmesno sodbo, kar utemeljuje s teoretičnimi opredelitvami pogojev za izdajo vmesne sodbe, v zvezi s čimer pa med strankama kolektivnega delovnega spora zahtevek po svoji višini sploh ni bil sporen. Sodišče prve stopnje zaključuje, da sodna praksa kot vmesne sodbe šteje le tiste, kjer so bile obveznosti dolžnikov naložene tako nekonkretizirano, da pravzaprav o njih oziroma njihovi konkretni vsebini ni bilo niti odločeno, razen po temelju.

7. Višje sodišče stališčem in argumentaciji sodišča prve stopnje nasprotuje. Odgovor na zastavljeno vprašanje primernosti izvršilnega naslova za izvršbo je treba poiskati v naravi kolektivnega delovnega spora, ki ga opredeljuje ZDSS-1 v 44. do 57. členu. Značilna za kolektivni delovni spor v primerjavi z individualnim (in tudi množičnim, kot ga opredeljuje Sodni red) sta njegov predmet in udeleženci (stranke). V kolektivnem delovnem sporu v zvezi s kolektivnimi pogodbami se zasleduje skupinski interes v 47. členu ZDSS-1 opredeljenih udeležencev (združenja delavcev oziroma delodajalcev ali posamezni delodajalci, ki so stranke kolektivne pogodbe, oziroma te osebe in skupine delavcev, za katere velja kolektivna pogodba), predmet takšnega spora pa temelji na kolektivni pogodbi.

8. Odločitve sodišča, ki ugotovi utemeljenost zahtevka, so opredeljene v 53. členu ZDSS-1. V drugem odstavku tega člena je predpisano, da lahko sodišče v primeru, ko ugotovi veljavnost ali neveljavnost kolektivne pogodbe, kršitev pravice ali obveznosti iz kolektivne pogodbe, neskladnost kolektivne pogodbe z zakonom, neskladnost med kolektivnimi pogodbami ali neskladnost splošnega akta delodajalca z zakonom oziroma s kolektivno pogodbo, glede na naravo razmerja na zahtevo posameznega udeleženca naloži drugemu udeležencu izpolnitev določene obveznosti. V skladu s tretjim odstavkom 53. člena ZDSS-1 pa lahko v prej navedenem primeru vsak, ki mu je bila z odločbo priznana kakšna pravica, tudi če ni bil udeleženec tega postopka, zahteva izvršitev odločbe.

9. V določbi 53. člena ZDSS-1 res ni predpisana obveznost, da bi moral posameznik sprožiti še individualni delovni spor in torej izvršilni postopek na podlagi sodbe, izdane v kolektivnem delovnem sporu, ni absolutno izključen (1), vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča treba v vsakem primeru posebej presojati primernost v tem postopku izdane sodbe za izvršbo. Glede na vsebino konkretnega kolektivnega delovnega spora in pravno naravo v tem sporu izdane sodbe, njene izvršitve posamezni delavec v izvršilnem postopku ne more doseči. Ugotovitev kršitve 50. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor in naložitev dolžnici, da mora svojim delavcem, ki so upravičeni do odprave nesorazmerij v osnovnih plačah, za čas od 1. 10. 2010 do 31. 5. 2012 priznati in izplačati tretjo četrtino odprave nesorazmerij v osnovnih plačah skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, po vsebini pomeni le odločitev o temelju in če ne bi prišlo do sporazumne izvršitve tega dela odločbe, morajo posamezni delavci sprožiti individualne delovne spore, v katerih se ugotavlja dejansko prikrajšanje posameznika v spornem obdobju.

10. Sodna praksa, na katero sodišče prve stopnje opira svojo odločitev, se v vseh primerih nanaša na izvršilne naslove, izdane v individualnih delovnih sporih. Kriterijev za presojo določljivosti izrekov v individualnih delovnih sporih, katerih predmet je individualna pravica ali pravno razmerje, pa ni mogoče avtomatično uporabiti za izreke v kolektivnih delovnih sporih. Takšna je tudi sodna praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča, na katero se sklicuje pritožnica. To sodišče se je, v podobnih primerih obravnavanemu, v nekaterih odločbah, izdanih v kolektivnih delovnih sporih, posebej opredelilo, da bo moral posamezni delavec oziroma član predlagatelja, če nasprotna udeleženka obveznosti ne bo izpolnila, izpolnitev v delu, ki se nanaša nanj, zahtevati po sodni poti v individualnem delovnem sporu (v dveh izmed navedenih zadev je šlo za vprašanje regresa za letni dopust, določenega v konkretni višini) (2).

11. Višje delovno in socialno sodišče je v prej navedenih zadevah opredelilo naravo (svoje) sodbe tako, da dejansko pomeni le odločitev o temelju. Višje sodišče ne vidi razloga za drugačno opredelitev narave sodbe, ki je podlaga predloga za izvršbo v predmetni zadevi. Glede na udeleženca kolektivnega delovnega spora in vsebino izreka sodbe bi bilo namreč najprej treba z gotovostjo ugotoviti, ali je upnik sploh upravičen do odprave nesorazmerij v osnovnih plačah, nadalje pa še višino njegovega prikrajšanja glede na določitev plače v pogodbi o zaposlitvi (prim. 3. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ki opredeljuje določitev plač). Izvršilni postopek ugotavljanju navedenih dejstev ni namenjen, namenjen je izvršitvi takšnih sodnih odločb, v katerih sta opredeljena upnik in dolžnik, predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti (prvi odstavek 21. člena ZIZ).

12. Dolžnica je glede na navedeno utemeljeno ugovarjala, da izvršilni naslov, na katerem temelji predlog za izvršbo, ni primeren za izvršbo, zaradi česar je utemeljena tudi njena pritožba zoper odločitev v 3. točki, in posledično v 6. in 7. točki, izreka sklepa. Višje sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in sklep spremenilo, kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. V zvezi z odmero dolžničinih stroškov za ugovor višje sodišče pojasnjuje, da je glede na to, da je sodišče prve stopnje že (pravnomočno) zavrnilo predlog za izvršbo za izterjavo nedenarne terjatve, katere vrednost predmeta je bila opredeljena na 300,00 EUR, kot podlago vzelo znesek denarne terjatve 397,93 EUR in tako ugotovilo, da dolžnici ne pripada nagrada za ugovor v zahtevani višini 25,80 EUR, temveč v višini 18,00 EUR (30,00 EUR pomnoženo s količnikom 0,6), povečano za 20 % po tar. št. 6002 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZodvT).

O pritožbi zoper 4. točko in izpodbijani del 8. točke izreka sklepa:

14. S pravnomočno odločitvijo v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa in z odločitvijo v I. točki izreka tega sklepa je sklep o izvršbi razveljavljen v celoti in predlog za izvršbo v celoti zavrnjen, zaradi česar je odpadel pravni interes dolžnice za pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi njenega predloga za odlog izvršbe. Pravni interes pritožnika mora obstajati tako ob vložitvi pritožbe, v celotnem pritožbenem postopku kot tudi v času, ko o pritožbi odloča višje sodišče. Dolžnica je ob vložitvi pritožbe zoper navedeni del sklepa pravni interes še imela, ob odločanju o pritožbi pa je odpadel. 15. Pritožba glede na navedeno ni dovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in jo je višje sodišče v tem delu zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Zaradi odločitve o delu pritožbe, ki se nanaša na 4. točko izreka izpodbijanega sklepa, tudi ni podlage za poseg v odločitev v izpodbijani del 8. točke izreka sklepa, zato je višje sodišče pritožbo zoper ta del izreka sklepa zavrnilo in sklep v tem obsegu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O stroških pritožbenega postopka:

17. Višje sodišče je o stroških pritožbenega postopka odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena in drugega odstavka 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnica je v glavnem delu pritožbe uspela, zaradi česar ji je upnik dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka. Glede na dolžničin uspeh v tem postopku pa upnik ni upravičen do povračila stroškov odgovora na pritožbo.

18. Pri odmeri dolžničinih stroškov pritožbenega postopka je višje sodišče kot podlago upoštevalo višino izpodbijanega dela izterjevane denarne terjatve (polovico denarne terjatve, upoštevaje odločitev v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa). Na tej podlagi je za pritožbo upravičena do povrnitve 10,20 EUR, povečano za 20 % po tar. št. 6002 ZOdvT, skupaj torej 12,24 EUR.

(1) Glej Zakon o delovnih in socialnih sodiščih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 257. (2) Prim. sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Ljubljana X Pdp 713/2011 z dne 6. 12. 2011, X Pdp 1067/2012 z dne 15. 4. 2013, X Pdp 104/2013 z dne 22. 3. 2013.