Jedro

Iz obrazložitev izpodbijane odločbe je razvidno, to pa izhaja tudi iz listin v upravnem spisu, da je bil tožnik navzoč pri inšpekcijskem pregledu in da je bil istega dne tudi zaslišan. Po navedenem je torej neutemeljen očitek o kršitvah določb ZIN in o bistvenih kršitvah določb postopka po ZUP, ker da tožnik ni imel možnosti izjaviti se o odločilnih dejstvih in okoliščinah.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje delno vkopanega pritličnega objekta maksimalnih tlorisnih dimenzij 9,00 m x 5,00 m in višine 3,00 m, na zemljišču s parc. št. 66/1 k. o. ... Naložila mu je, da takoj po prejemu odločbe ustavi gradnjo tega objekta (1. točka izreka) in da ga mora v 90 dneh po prejemu te odločbe odstraniti vključno s temelji in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka). Za nelegalno gradnjo so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 4. točka), toženka pa je še navedla, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je gradbeni inšpektor ugotovitev, da je tožnik kot investitor inšpekcijski zavezanec zaradi gradnje obravnavanega objekta v navedenih dimenzijah, oprl na zapisnik o inšpekcijskem pregledu z dne 4. 6. 2013, na katerem je ugotovil tudi število in namembnost prostorov (bivalni prostor, shramba za pridelke, kopalnica in soba) ter na tožnikovo izjavo, ki jo je tožnik istega dne dal na mestu ogleda objekta. Inšpektor je ugotovil, da za gradnjo obravnavanega objekta gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno in da objekta ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, za gradnjo katerih gradbeno dovoljenje ni potrebno. Sklicuje se na prvi odstavek 3. člena ZGO-1 in ugotavlja, da gre pri obravnavanem objektu za nelegalno gradnjo, zaradi česar je bilo treba izreči ukrepe, ki jih ZGO-1 za tak primer predpisuje v 152. členu.

Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ni bil obveščen o uvedbi inšpekcijskega nadzora in da ni imel pravice sodelovati v postopku kot stranka, niti ni bil obveščen o ogledu dne 13. 5. 2011, da mu ni bil vročen zapisnik o ogledu in da ni imel možnosti izjave o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, upravni organ pa ni pojasnil, zakaj tožnik ni bil obveščen in zaslišan. Izpodbijana odločba naj tudi ne bi imela razlogov za vodenje skrajšanega postopka.

Navaja, da je sporni objekt pomožni kmetijski objekt in ne bivalni prostor, ki ne presega površine 40 m2, in je torej enostaven objekt po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost. Izmere inšpekcijskega organa naj ne bi bile točne, površina pa ocenjena zgolj okvirno. Z odstranitvijo objekta bi mu bila onemogočena kmetijska obdelava zemljišča, zato ukrepi pomembno posegajo v njegove pravice in v njegovo premoženje. Če bi imel možnost izjave, bi lahko pojasnil tudi, da je v Občini Izola v pripravi sprememba prostorskega akta, tako da bo tudi na obravnavani parceli dopustna gradnja nezahtevnega objekta – kmečke lope. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov sodnega in upravnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Neutemeljen je posplošen tožbeni očitek o neobrazloženosti izpodbijane odločbe. Sodišče se strinja z izpodbijano prvostopenjsko odločbo in njenimi razlogi, ki so jasni in popolni ter iz katerih izhaja, da je tožnik pred tremi leti brez gradbenega dovoljenja zgradil objekt tlorisnih dimenzij 9,00 m x 5,00 m, zaradi česar gre za nelegalno gradnjo. Prav tako se sodišče strinja z razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi je pritožbeni organ pravilno zavrnil pritožbene očitke, ki jih tožnik ponavlja tudi v tožbi. Sodišče se na razloge obeh odločb sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), glede na tožbene navedbe pa dodaja: Neutemeljen je tožbeni očitek o kršitvah 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN), ker da v izpodbijani odločbi ni navedena podlaga za uvedbo inšpekcijskega postopka. Predmet izpodbijane odločbe so namreč inšpekcijski ukrepi, ki jih je gradbeni inšpektor, kot navaja v uvodu te odločbe in v njeni obrazložitvi, izrekel po uradni dolžnosti, na podlagi 26. in 152. člena ZGO-1. Ne drži niti tožbena trditev, da tožnik ni sodeloval v postopku, da ni bil obveščen o ogledu in da je bil prikrajšan za pravico do izjave. Iz obrazložitev izpodbijane odločbe je razvidno, to pa izhaja tudi iz listin v upravnem spisu, da je bil tožnik navzoč pri inšpekcijskem pregledu in da je bil istega dne tudi zaslišan. Po navedenem je torej neutemeljen tudi očitek o kršitvah določb 29. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) in o bistvenih kršitvah določb postopka po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker da tožnik ni imel možnosti izjaviti se o odločilnih dejstvih in okoliščinah. To pomeni tudi, da se postopek ni vodil kot skrajšani, brez zaslišanja strank, po prvem odstavku 146. člena ZGO-1, zato je tožbeno stališče, da bi moral organ presoditi pogoje za vodenje skrajšanega postopka iz prvega odstavka 144. člena ZUP in da odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, neutemeljeno.

Da bi za obravnavano gradnjo pridobil gradbeno dovoljenje, tožnik ne navaja. Glede tožbenih navedb, da naj bi šlo za objekt, za katerega ni potrebno gradbeno dovoljenje, ker je enostaven pomožen kmetijski objekt, ki ne presega površine 40 m2 in ni namenjen prebivanju, pa sodišče ugotavlja, da gre za nedovoljene tožbene novote. Iz izpodbijane odločbe je namreč razvidno, to pa izhaja tudi iz zapisnika o zaslišanju tožnika z dne 4. 6. 2013, da je tožnik v inšpekcijskem postopku izjavil, da objekt uporablja kot kmetijski objekt in za prebivanje ko obdeluje zemljišče, ugotovitvam gradbenega inšpektorja o dimenzijah in namembnosti prostorov pa ni oporekal, saj je zapisnik o inšpekcijskem pregledu, v katerem so navedene te ugotovitve, podpisal brez pripomb. Tem ugotovitvam tudi v pritožbi ni ugovarjal, niti ni zatrjeval, da gre za enostaven objekt. V upravnem sporu stranke po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Tožnik sicer trdi, da mu v postopku ni bila dana možnost izjave, vendar ta očitek očitno ne drži, saj, kot je bilo že povedano, listine v upravnih spisih potrjujejo navedbe v izpodbijani odločbi, da je bil tožnik navzoč na ogledu in da se je glede obravnavane gradnje izjavil. Tožnik je zapisnik o ogledu podpisal brez pripomb, prav tako zapisnik o njegovi izjavi.

Tudi v pritožbi ni trdil, da gre za enostaven objekt niti ni oporekal ugotovitvam gradbenega inšpektorja, da ima obravnavani objekt štiri prostore, med katerimi so po namembnosti poleg shrambe za pridelke tudi bivalni prostor, soba in kopalnica. Uveljavljal je „le“ preuranjenost inšpekcijskih ukrepov zaradi predvidene spremembe prostorskega akta, ki bo omogočala gradnjo tudi nezahtevnih objektov, kar pa je organ druge stopnje zavrnil s pojasnilom, zakaj aktivnosti v smeri legalizacije ne vplivajo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Tudi s temi razlogi se sodišče strinja in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev je sprejelo na seji, saj tožnik navaja dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev ter navaja nova dejstva in dokaze, ki jih sodišče kot nedovoljene tožbene novote ne more upoštevati (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).