Jedro

Kot je drugače določena osnovna plača za delo v tujini, so drugače določeni tudi dodatki za delo v tujini, pri čemer za kombinacijo med osnovno plačo za delo v tujini, dodatki za delo v tujini in dodatki, ki so drugače urejeni v prvem odstavku 23. člena ZSPJS (ali 128. in 129. členu ZDR-1), ni podlage.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo sklepa tožene stranke št. ... z dne 3. 9. 2018 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 17. 10. 2018, da je dolžna toženka za obdobje od 15. 2. 2018 do 14. 3. 2018 iz naslova dela v manj ugodnem delovnem času tožniku plačati za februar 2018 dodatek v višini 123,48 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2018 do plačila in za marec 2018 dodatek v višini 107,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2018 do plačila ter da mu je dolžna plačati pravdne stroške, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Tožniku je naložilo, da toženki plača pravdne stroške v višini 244,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno interpretiralo določbe Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini. Iz teh določb ne izhaja, da javnim uslužbencem, ki so napoteni v tujino, ne pripadajo dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času. Uredba ureja le dodatke, ki so specifični za delo v tujini, za ostale dodatke pa se uporabljajo splošne določbe delovnega prava. Tožnik bi bil v primeru opravljanja dela v Republiki Sloveniji do dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času upravičen, s tem, ko mu niso priznani za delo v tujini, je postavljen v slabši položaj od drugih javnih uslužbencev, je diskriminiran. To potrjujejo stališča v zadevi Pdp 591/2012. Poseženo je v načelo enakosti. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, toženki pa naloži plačilo pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. 1. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno (pretežno nesporno) dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo in na tej podlagi utemeljeno presodilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

5. Tožnik je bil v obdobju od 14. 2. 2018 do 16. 3. 2016 napoten na delo v Republiko Srbijo. Vprašanje, ki je bistveno za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, je, ali je za ta čas napotitve v tujino upravičen do dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času, in sicer dodatkov, ki se nanašajo na izmensko delo, delo ponoči in delo ob nedeljah.

6. Na podlagi prvega odstavka 3. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/02 in nadalj.) se plače javnih uslužbencev za delo v tujini določijo z uredbo vlade. V spornem obdobju je veljala Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Uredba; Ur. l. RS, št. 14/09 in nadalj.), pri čemer je že na podlagi prvega odstavka 3. člena ZSPJS, pa tudi na podlagi določb uredbe, zaključiti, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, da so dodatki za delo v tujini določeni drugače, kot dodatki za delo v Republiki Sloveniji, oziroma da javni uslužbenec ob plači za delo v tujini ni upravičen do dodatkov, kot so določeni v splošnih delovnopravnih predpisih in veljajo za javne uslužbence ali delavce, ki ne delajo v tujini.

7. Prvi odstavek 6. člena Uredbe določa, da je plača za delo v tujini sestavljena iz osnovne plače za delo v tujini, dodatkov za delo v tujini in dela plače za redno delovno uspešnost. Katere so vrste dodatkov za delo v tujini, je določeno v prvem odstavku 8. člena Uredbe. Dikcija prvega odstavka 8. člena Uredbe je: "Javnemu uslužbencu pripadajo med delom v tujini ne glede na določila drugih predpisov, ki urejajo pravice in obveznosti javnih uslužbencev, naslednji dodatki: - dodatek za oddaljenost, - dodatek za zahtevnost dela v tujini, - dodatek za opravljanje dodatnih nalog, - dodatek za nevarnost, - dodatek za posebne življenjske razmere v tujini, - dodatek za delovno dobo, - dodatek za specializacijo, magisterij ali doktorat, - položajni dodatek, - dodatek za pripravljenost in premestljivost." Te določbe ni razumeti, kot skuša prikazati tožnik v pritožbi, da ureja le "dodatne" dodatke, ki so povezani z delom v tujini (da to ne drži, kažeta že npr. dodatek za delovno dobo in dodatek za specializacijo, magisterij ali doktorat), ampak taksativno določa, kateri so dodatki za delo v tujini. Kot je drugače določena osnovna plača za delo v tujini, so drugače določeni tudi dodatki za delo v tujini, pri čemer za kombinacijo med osnovno plačo za delo v tujini, dodatki za delo v tujini in dodatki, ki so drugače urejeni v prvem odstavku 23. člena ZSPJS (ali 128. in 129. členu Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.), ni podlage.

8. Z razlago, kot jo je utemeljeno sprejelo sodišče prve stopnje in ji pritožbeno sodišče pritrjuje, ni poseženo v načelo enakosti (pred zakonom), na katerega se sklicuje tožnik v pritožbi, oziroma določbo drugega odstavka 14. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.), da so vsi pred zakonom enaki. Skladno z navedenim ustavnim načelom je, da se enaki pravni položaji obravnavajo enako in različni različno. Tožnik je enako obravnavan kot drugi delavci (javni uslužbenci), ki so napoteni v tujino, drugače pa od tistih, ki delo opravljajo v Republiki Sloveniji. Dejstvo napotitve v tujino ni osebna okoliščina, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na pravila o diskriminaciji, pa tudi na stališča v zadevi Pdp 591/2012, kjer so bila dejanska in pravna vprašanja bistveno drugačna kot v tem sporu, šlo je za vprašanje plačila za dejansko opravljeno višje vrednoteno delo.

9. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.