Jedro

Ker je bil tožnik, ki je hrvaški državljan, v spornem obdobju od leta 1988 do leta 1992 v delovnem razmerju v organizaciji oziroma podjetju na Hrvaškem, ki je bilo zavezanec za plačilo prispevkov pri hrvaškem zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, gre za dobo, dopolnjeno na Hrvaškem, ki jo je po Sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško mogoče upoštevati le pri izpolnjevanju pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, ne pa, kot neutemeljeno uveljavlja tožnik, pri odmeri njenega sorazmernega dela.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka izreka) spremeni tako, da se odpravita odločbi tožene stranke št. 5083639 z dne 17. 5. 2010 in št. 1 5 5083639 z dne 22. 11. 2007 ter tožniku prizna pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 312,54 EUR na mesec od 3. 4. 2007 dalje z vsemi nadaljnjimi uskladitvami.

Zahtevek za višji sorazmerni del starostne pokojnine – za znesek 59,54 EUR na mesec, se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvi točki izreka delno ugodilo tožbenemu zahtevku, odpravilo je odločbi št. ... dne 22. 11. 2007 in št. ... z dne 17. 5. 2010, s katerima je tožena stranka tožniku od 3. 4. 2007 dalje priznala pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 309,06 EUR mesečno. Tožniku je priznalo pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 372,08 EUR na mesec od 3. 4. 2007 dalje z vsemi nadaljnjimi uskladitvami. V drugi točki izreka je zavrnilo zahtevek, da se pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo plače oziroma osebni dohodki v letih 1970 in 1972. Zoper ugoditveni del glede priznane višine sorazmernega dela starostne pokojnine v prvi točki izreka sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo z nadaljnjimi spremembami) pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje v tem delu spremeni tako, da se tožniku prizna pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 312,54 EUR na mesec od 3. 4. 2007 dalje z nadaljnjimi uskladitvami. Podredno tožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje. Navaja, da izpodbija sodbo glede priznanega zneska sorazmernega dela starostne pokojnine, kolikor presega znesek 312,54 EUR, kot je to izračunala tožena stranka v informativnem izračunu z dne 6. 4. 2012. Nasprotuje višje določenemu znesku, kot ga je sodišče izračunalo z upoštevanjem dodatnih štirih let in štirih mesecev slovenske zavarovalne dobe. Nepravilna je odmera sorazmernega dela z ulomkom 325/480, pravilno je potrebno upoštevati ulomek v mesecih slovenske zavarovalne dobe, ki jih je 273, v razmerju s 480 mesecev skupne slovenske in hrvaške zavarovalne dobe. Glede ugotovitve zavarovalne dobe je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici zmotno ugotovilo odločilna dejstva za obdobje od 1. 7. 1988 do 31. 10. 1992. Tožnik je bil v obdobju od 1. 7. 1988 zaposlen v A., sicer v sestavi delovne organizacije B. iz C.. Sedež delodajalca je bil na Hrvaškem in tudi tožnikova delovna doba za sporno obdobje je v delovni knjižici vpisana kot doba pri hrvaškem delodajalcu. V prvem odstavku 12. člena Zakona o uporabi predpisov in reševanju kolizij med republiškimi oziroma pokrajinskimi zakoni na področju davkov, prispevkov in taks (Ur. l. SFRJ, št. 36/75) je bilo določeno, da se prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačujejo v korist tiste samoupravne interesne skupnosti, ki je bila na območju družbeno politične skupnosti, na kateri je imel delavec kraj stalne zaposlitve. S spremembami navedenega zakona, ki se je uporabljal od 1. 10. 1976 in je bil objavljen v Uradnem listu SFRJ št. 33/76 je bilo dodatno določeno, da če ima temeljna organizacija poslovno enoto na območju druge družbeno politične skupnosti, je kraj stalne zaposlitve na območju sedeža poslovne enote. Po predpisih o koliziji gre v spornem obdobju za hrvaško zavarovalno dobo, glede na sedež poslovne enote, pri kateri je bil tožnik zaposlen od 1. 7. 1988 do 31. 10. 1992. Hrvaški nosilec zavarovanja je navedeno obdobje upošteval pri priznanju pravice in odmeri pokojnine, kot izhaja iz odločbe z dne 19. 6. 2007. Kot hrvaško zavarovalno dobo jo je potrebno upoštevati tudi glede na ureditev v Sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na določbo 177. člena ZPIZ-1. Hrvaški nosilec zavarovanja je sporno obdobje upošteval pri odmeri svojega sorazmernega dela starostne pokojnine, tožnik ne more biti upravičen do dvakratne pokojninske dajatve za isto obdobje. To potrjujejo tudi ostali podatki v upravnem spisu, zlasti podatki o plačah za leti 1991 in 1992. V upravnem dosjeju je listina s podatki o zavezancu za plačilo prispevkov B. C. z datumom od 1. 7. 1988 dalje, kar dokazuje, da so se prispevki v spornem obdobju plačali hrvaškemu nosilcu zavarovanja. Sodišče je tudi bistveno kršilo določbe postopka, ker je prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožnik je zahteval odpravo odločb o priznanju sorazmernega dela starostne pokojnine in novo odmero z upoštevanjem osebnih dohodkov v letih 1970, 1972 in od 1. 1. 1988 do 30. 6. 1988. Priznanje sorazmernega dela nad 312,54 EUR na mesec zato pomeni prekoračitev tožbenega zahtevka, pri čemer prekoračitev temelji na nepravilnem upoštevanju obdobja od 1. 7. 1988 do 31. 10. 1992 kot slovenske zavarovalne dobe. Pravilen znesek sorazmernega dela starostne pokojnine, kot sledi iz izračuna tožene stranke z dne 6. 4. 2012, je 312,54 EUR na mesec na dan uveljavitve pravice 3. 4. 2007. Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo listine ter v posledici zmotno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljena je sicer pritožba, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker naj bi prekoračilo tožbeni zahtevek. Stranka mora po 2. odst. 73. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04, 10/04 - popr. in nadaljnje spremembe) nezadostno opredeljen zahtevek opredeliti do konca poravnalnega naroka, oziroma do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 29. 3. 20102 je tožnik dovolj jasno opredelil zahtevek, da se mu obdobje od 1. 7. 1988 do 31. 10. 1992 upošteva kot zavarovalna doba v Republiki Sloveniji oziroma pri slovenskem nosilcu obveznega pokojninskega zavarovanja (tretji odstavek na strani 2 zapisnika). Enako izhaja iz nadaljnjih navedb, tudi iz tožnikove vloge, ki jo je podal na informativni izračun tožene stranke z dne 6. 4. 2012 (list št. 23 sodnega spisa). Glede na navedeno je jasno, da je tožnik odločbo o odmeri sorazmernega dela starostne pokojnine RS izpodbijal tudi zaradi neupoštevanja zavarovalne dobe od 1.7.1988 do 31.10.1992 in je sodišče o tem posredno odločilo.

Tožnik ni slovenski državljan, po drugem odstavku 187. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo z nadaljnjimi spremembami) se mu za priznanje pravic pri toženi stranki šteje v zavarovalno dobo čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu (oziroma njegovih pravnih prednikih) do uveljavitve ZPIZ-1, razen če ni z ZPIZ-1 ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Pokojninska doba, plača, vplačila prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, se pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po prvem odstavku 203. člena ZPIZ-1 upoštevajo po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V podatkih matične evidence tožene stranke za navedeno obdobje zavarovanja niso vpisani podatki o plačah ali nadomestilih plače, ki naj bi jih tožnik prejel in so osnova plačilu prispevkov. V upravnem spisu je več dokazov, listin oziroma izjav nosilca obveznega zavarovanja na Hrvaškem, da je obdobje od 1. 7. 1988 do 31. 10. 1992 potrebno tožniku upoštevati kot zavarovalno dobo, dopolnjeno pri hrvaškem nosilcu zavarovanja oziroma njegovih pravnih prednikih. Hrvaški zavod je 18.6.2007 na obrazcu HR/SI 25, s katerim se na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Zakon o ratifikaciji sporazuma je objavljen v Uradnem listu RS, št. 71/97 – Mednarodne pogodbe št. 21/97 in je po obvestilu o začetku veljavnosti, objavljenem v Uradnem listu RS – Mednarodne pogodbe št. 7/98 začel veljati 1. 2. 1998) izdaja potrdilo o poteku zavarovalne dobe, potrdil, da ima tožnik v obveznem zavarovanju na Hrvaškem dopolnjeno zavarovalno dobo od 1. 7. 1988 do 31. 10. 1992. Z dopisom, ki ga je poslal toženi stranki, prejela ga je 21. 4. 2008 (priložen v upravnem spisu), je hrvaški nosilec sporočil, da razpolaga s prijavami podatkov o plačah (obrazec M4) za leti 1991 in 1992. Ker ima tožnik v spornem obdobju v delovno knjižico vpisano zaposlitev pri A., je navedeno obdobje upošteval kot zavarovanje v Republiki Hrvaški. To stališče je ponovno potrdil v dopisu, ki ga je tožena stranka prejela dne 29. 7. 2009. Da gre dejansko za zavarovalno dobo, dopolnjeno pri hrvaškem nosilcu zavarovanja izhaja iz Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško.

Iz fotokopij prijav in odjav za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter zdravstveno varstvo (obrazec M-1 in M-2), priloženih v upravnem spisu se vidi, da je bil tožnik od 7. 6. 1968 do 30. 6. 1988 dejansko vključen v zavarovanje v Republiki Sloveniji, na podlagi delovnega razmerja, nazadnje pri temeljni organizaciji združenega dela A., v sestavi delovne organizacije B. iz D.. V obdobju od 1. 7. 1988 do 31. 10. 1992 pa so prijave oziroma odjave zavarovanja vložene s strani A. na Hrvaškem.

Plačevanje prispevkov posameznemu nosilcu obveznega zavarovanja je v spornem obdobju urejal Zakon o uporabi predpisov in o reševanju kolizij med republiškimi oziroma pokrajinskimi zakoni na področju davkov, prispevkov in taks (prečiščeno besedilo, Ur. l. SFRJ, št. 47/83). Po prvem odstavku 11. člena navedenega zakona se prispevki iz osebnih dohodkov oziroma iz dohodkov delavcev in občanov plačujejo po sklepu in v korist tiste samoupravne interesne skupnosti, ki delavcu in občanom ali nujnim družinskim članom zagotavlja zadovoljevanje potreb in interesov oziroma uporabo storitev, za katere se ti prispevki plačujejo. S samoupravno interesno skupnostjo v smislu navedene določbe, za zadovoljevanje potreb in interesov na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja, je mišljena samoupravna interesna skupnost, ki je na območju družbenopolitične skupnosti, na katerem je sedež temeljne organizacije združenega dela ali sedež poslovne enote, v kateri delavec dela. Tako iz fotokopije delovne knjižice, kot iz kopij prijav in odjav v zavarovanje se vidi, da je bil tožnik v spornem obdobju v delovnem razmerju v temeljni organizaciji A. oziroma v družbi E., podjetje za trgovino na debelo in drobno, ravno tako v F. na Hrvaškem. Navedena organizacija je bila zavezanec za plačilo prispevkov. V upravnem spisu je priložen izpis podatkov o zavezancu za plačilo prispevkov z dne 17. 2. 2009 iz katerega izhaja, da je bil tedanji tožnikov delodajalec B. C. A. zavezanec za plačilo prispevkov pri hrvaškem zavodu za pokojninsko zavarovanje. Obdobje zavarovanja je nosilec zavarovanja na Hrvaškem pri priznanju pravice v odločbi z dne 19. 6. 2007 tudi upošteval pri izračunu sorazmernega dela starostne pokojnine. Iz izpisa pokojninske dobe, priloženega odločbi hrvaškega nosilca zavarovanja, izhaja, da je za tožnika upošteval 6 mesečno obdobje zavarovanja v letu 1988 (torej od 1. 7. 1988 do 31. 12. 1988), v celoti leta 1989, 1990 in 1991 ter 10 mesecev (do 31. 10.) v letu 1992, kar ustreza dejstvu, da je bil tožnik na Hrvaškem zavarovan 17 let, 3 mesece in 19 dni, kot je ugotovil hrvaški nosilec zavarovanja. Tožnikovo sklicevanje na podatke o zdravstvenem zavarovanju za sodelavko, da je bila v spornem obdobju zdravstveno zavarovana na podlagi plačila prispevkov delodajalca B. D., na presojo ne vpliva, ker se zavarovanje in plačilo prispevkov ugotavlja za vsakega zavarovanca posebej.

Odločba hrvaškega nosilca, s katerim je priznan sorazmerni del starostne pokojnine, je postala pravnomočna, kot izhaja iz dopisa hrvaškega zavoda toženi stranki z dne 22. 2. 2010, priloženega v upravnem spisu. Izvršljive odločbe sodišč ter odločbe drugih organov ali nosilcev ene države pogodbenice se po prvem odstavku 31. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju priznajo tudi v drugi državi pogodbenici. Glede na navedeno in tudi ob upoštevanju 177. člena ZPIZ-1, ni mogoče pri izračunu sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine tožniku upoštevati obdobja, ki je bilo že upoštevano pri izračunu sorazmernega dela starostne pokojnine na Hrvaškem.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožniku priznalo sorazmerni del starostne pokojnine, kot ga je izračunala tožena stranka v informativnem izračunu dne 6. 4. 2012 z ulomkom 273/480, kar pomeni, da je tožena stranka glede pokojninske dobe pravilno upoštevala, da je tožnik od skupne pokojninske dobe 40 let in 18 dni oziroma 480 mesecev, v Sloveniji dopolnil 273 mesecev in se z navedenim ulomkom preračuna sorazmerni del starostne pokojnine ob upoštevanju plač, izplačanih v času zavarovanja v Republiki Sloveniji. Višji zahtevek, še za delež 52 mesecev, je sodišče zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je z upoštevanjem listin v sodnem in upravnem spisu ter s pravilno uporabo materialnega prava (druga in peta alineja 358. člena ZPP) sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku priznalo ustrezno nižji sorazmerni del starostne pokojnine, dosežene na podlagi zavarovanja v Republiki Sloveniji.