Jedro

Zahtevek na prepoved motenja ni utemeljen, če motenja, ki je predmet tožbe, ali podobnega motenja, ni več mogoče ponoviti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Toženec sam nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožencu prepove, da bi z v izreku opisanimi ali podobnimi dejanji kakorkoli posegal v soposest tožeče stranke na stanovanju in naštetih stvareh. Tožnica je navajala, da jo je toženec motil v soposesti na enosobnem stanovanju št. 2, ki se nahaja na naslovu X., ..., in v njem nahajajoče se opreme in osebnih stvari, ki jih po prostorih, v katerih se je oziroma so se nahajale, tudi posebej našteva. Sodišče prve stopnje je nadalje tožnici naložilo, naj tožencu povrne njegove pravdne stroške v znesku 57.940,00 SIT, in zavrnilo njen predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

Proti takšnemu sklepu se je pritožila tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je ekonomski interes tožnice, da ostane obstoječe posestno stanje nespremenjeno, ker ji le to omogoča, da pridobiva od posedovane stvari korist. Svoje elementarne stanovanjske interese lahko uresničuje le v stanovanju, ki ni izropano pohištva in njenih osebnih stvari. Želi, da se ob dokazani samovolji tožencu prepove, da bi tako ravnal v bodoče. Pri tožbi vztraja, ker se toženca boji. Med njima so še nerešena premoženjskopravna razmerja iz zunajzakonske skupnosti. Cinično je stališče sodišča, da tožnica po treh letih nima več ustreznega interesa. Prav zaradi toženčevega ravnanja tožnica tudi ni mogla plačevati stroškov za sporno stanovanje. Tožnica se ne strinja z razlago njene izpovedi, da trenutno ne vidi nevarnosti, da pa se toženca načeloma boji. Ni verjetno, da bi toženec sam napovedal, da bo dejanje ponovil. Vprašanje interesa tožnice ni odvisno od prognoze, da toženec motilnih ravnanj ne bo ponavljal, temveč od koristi, ki jo ima tožnica od sodnega varstva, to je prepovedi tožencu. Ekonomski interes je lahko upošteven le pri restituciji, ne pa pri prepovednem zahtevku. Nadalje tožnica nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o stroških postopka, saj so nastali izključno po toženčevi krivdi. Pritožuje se še zoper odločbo o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse. Sodišče bi moralo predlog stranki vrniti v dopolnitev, da bi predložila potrebno dokumentacijo. To bo storila, brž ko ji jo bo uspelo zbrati.

Toženec je na pritožbo odgovoril, vendar sodišče druge stopnje odgovora ni upoštevalo, saj se na podlagi 381. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v postopku s pritožbo zoper sklep ne uporabljajo določbe o odgovoru na pritožbo zoper sodbo; pritožba zoper sklep je enostrano pravno sredstvo. Zato toženec tudi ni upravičen do povračila stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo nobene od določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena ZPP, pravilno je ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Sodišče druge stopnje sledi razlogom sodišča prve stopnje in v odgovor na pritožbo dodaja, da sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje (1. odstavek 78. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in 36/90); posestnika varuje pred motenjem posesti z odreditvijo vrnitve odvzete posesti oziroma s prepovedjo nadaljnjega motenja posesti (79. člen ZTLR). Varstvo, ki ga toženka uveljavlja je tako vezano na dejansko stanje motenja posesti določenih stvari in na vsaj podoben način. Če motenja, kot ga tožnica v tožbi zatrjuje, zaradi spremenjenih okoliščin ni več mogoče ponoviti, tudi prepovedni zahtevek ni več utemeljen. Tožnica je stvari in opremo po svojih navedbah nadomestila z novimi, toženec teh tako nima v soposesti, opustil pa je tudi soposest na stanovanju. Da toženec ne bo ponavljal motenj ni prognoza sodišča prve stopnje glede njegovega ravnanja, kot meni tožnica, temveč je motenje, kot je opisano v izreku, objektivno nemogoče ponoviti. Dejstvi, da se tožnica toženca boji in da imata še nerešena medsebojna premoženjskopravna razmerja, nista razlog za utemeljenost posestnega varstva.

Glede na uspeh strank v pravdi je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov.

Posebej o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks Na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Ur. l. SRS, št. 1/90, in RS, št. 14/91 - 50/98) sodišče deloma ali v celoti oprosti plačila taks stranko, če bi bila s plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali njeni družinski člani. Predlogu za oprostitev plačila taks mora stranka na podlagi 3. odstavka 13. člena ZST priložiti svojo zadnjo odločbo o dohodnini in zadnje odločbe o dohodnini družinskih članov, potrdilo o svojih dohodkih in dohodkih družinskih članov v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge ter potrdilo o premoženjskem stanju. Tožnica teh listin ni predložila ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne ob vložitvi pritožbe. Predložila jih ni niti v času do odločanja sodišča druge stopnje, čeprav se je v pritožbi zavezala, da bo to storila v najkrajšem času. Glede na to, da je od vložitve pritožbe septembra 1999 do odločanja o njej oktobra 2000 minilo več kot leto dni in da stranko v pravdi zastopa odvetnik, ni razloga, da bi ji sodišče dalo še dodaten rok za dopolnitev vloge.

Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 2. točke 380. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92 - 19/94.