Jedro

Stabilna ograja, ki jo je tožnik samovoljno preskočil, ni nevarna stvar.

Naloga varnostnikov ni varovanje udeleženca prireditve pred njim samim, zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na očitek organizatorju, da bi mu varnostnika morala preprečiti preskok ograje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 669,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka neizpolnitve te obveznosti.

Obrazložitev

1. Tožnik je od toženke zahteval plačilo odškodnine v višini 14.480,05 EUR za škodo, ki jo je utrpel dne 20. 8. 2005 na prireditvi, organizirani s strani tožene stranke. Navajal je, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke, ker je do poškodbe prišlo, ko mu je roka ušla med rešetke ograje in ga je zato vrglo čez ograjo, vzrok le-tega pa je bilo močno in nekontrolirano tresenje ograje zaradi zadevanja množice udeležencev prireditve obnjo. Nadalje je menil, da je podana tudi subjektivna odgovornost toženke, ker ni zagotovila zadostnega števila redarjev in ker ograja ni bila dovolj trdno nameščena ter ni imela ustrezne zaščitne mreže. 2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo glede stroškovne odločitve, sicer pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka zoper sodbo pritožbenega sodišča v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da sta sodišči zmotno presodili, da ograja v danem primeru ni predstavljala nevarne stvari, saj ograja višine 1,5 m z navpičnimi tankimi kovinskimi elementi, špicami in ozkimi režami predstavlja nevarno stvar. Ograja bi morala preprečevati vsakršno možnost nastanka poškodbe ob stiku z njo. Nadalje vztraja, da je podana subjektivna odškodninska odgovornost toženke zaradi protipravne opustitve, saj bi mu morala varnostnika preprečiti prihod in odhod z odra preko ograje. Meni, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, saj je izostala opredelitev do vprašanja konstrukcijske neprimernosti ograje, ter da mu je bila odvzeta možnost vsestranskega in enakopravnega obravnavanja pred sodiščem, s tem pa možnost poštenega sojenja, ker sta sodišči neutemeljeno zavrnili izvedbo dokazov z izvedencem za varnost na prireditvah in izvedencem medicinske stroke.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče je pri odločanju vezano na dejansko podlago, kot je bila ugotovljena s strani sodišč nižjih stopenj. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili: da množica ljudi ni premikala oziroma tresla ograje ter da na prireditvi ni prišlo do izrednih okoliščin, saj ni bilo neredov ali gibanja množice ljudi, ki ga ne bi bilo mogoče nadzorovati; da je premik ograje in s tem nevarno situacijo povzročil tožnik sam, ko je samovoljno preskočil ograjo, ki ni bila namenjena za preskakovanje, temveč je imela funkcijo ločitve udeležencev od nastopajočih, in se pri tem poškodoval; da je bila ograja ustrezna, dovolj trdna, stabilna, pritrjena v zemljo ter dovolj močne konstrukcije, da se ni mogla zlahka premikati; da je bilo na prireditvi za varnost ustrezno poskrbljeno.

7. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno pravilno presodili, da ni podana objektivna odgovornost tožene stranke, saj predmetne ograje ni mogoče označiti kot nevarno stvar, iz katere bi izvirala povečana škodna nevarnost za okolico. V konkretni zadevi tudi niso bile ugotovljene posebne lastnosti ograje ali okoliščine, iz katerih bi izhajala povečana nevarnost nastanka škode. Tožnik se je poškodoval izključno zaradi lastnega neskrbnega ravnanja. V kolikor so zaradi njegove odločitve za preskok ograje, ki ni bila temu namenjena, nastale škodne posledice, mora odgovornost zanje nositi tožnik sam.

8. Nadalje je pravilna tudi presoja sodišč nižjih stopenj, da v danem primeru ni podana niti subjektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, saj slednji ni mogoče očitati, da ni poskrbela za ustrezno varnost udeležencev. Revizijsko sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev sodišča druge stopnje, ki je pojasnilo, da namen določb Zakona o javnih zbiranjih (Ur. l. RS, št. 59/2002 in nadalj., „ZJZ“) ni varovanje udeleženca prireditve pred samim seboj. Odgovornost za lastno ravnanje nosi posameznik sam, zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na očitek, da bi mu varnostnika morala preprečiti preskok ograje.

9. Revident je uveljavljal tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje po njegovi oceni neutemeljeno zavrnilo izvedbi dokazov z izvedencem medicinske stroke in izvedencem za varnost na prireditvah. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, če po njegovi razumni oceni za odločitev ni bistven, temveč zgolj tiste, ki služijo ugotovitvi pravno relevantnih dejstev. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da je bil tožnikov padec izključna posledica njegovega preskakovanja ograje, zato tudi ugotovitve o konstrukcijskih lastnostih ograje in mehanizmu poškodovanja ne bi mogle vplivati na zaključek, da je vzrok za poškodbe v ravnanju tožnika. Ker tako ne more biti dvoma, da ograja ni predstavljala nevarne stvari, je sodišče ravnalo pravilno, ko je predloga za izvedbo dokazov z izvedencema zavrnilo. Nenazadnje pa je iz tožbe razvidno, da je bil izvedenec medicinske stroke predlagan v zvezi z ugotavljanjem tožnikovih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti, naknadno pa še glede popisovanja znakov alkoholiziranosti, torej ni bil predlagan za ugotavljanje mehanizma nastanka poškodb, kot v reviziji navaja tožnik. Dokazni predlog za postavitev izvedenca za varnost na prireditvah pa ni bil substanciran, saj ni bilo navedeno, katera dejstva naj bi se s pomočjo izvedenca ugotavljala.

10. Neutemeljen je revizijski očitek, da sodba ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih, ker se sodišče ni opredelilo do očitka konstrukcijske neprimernosti ograje. Nižji sodišči sta ugotovili pravno odločilna dejstva ter v skladu z njimi tudi odločili. Tako sta glede same konstrukcije ograje navedli, da je bila ograja ustrezna, stabilna in dovolj močne konstrukcije, ter se tako ni mogla zlahka premikati. Pri presoji subjektivne odškodninske odgovornosti pa je bil bistven potek nezgode, iz katerega je bilo razvidno, da je krivdo za nastanek poškodb mogoče pripisati izključno neskrbnemu ravnanju tožnika. Tako se izkaže, da sodbi vsebujeta razloge o odločilnih dejstvih in ju je mogoče preizkusiti, zato ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj., „ZPP“).

11. Ker niso podani uveljavljanji revizijski razlogi, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo. Ker se je postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, v nadaljevanju ZOdvT), je sodišče stroške skladno z 41. členom ZOdvT odmerilo po doslej veljavni Odvetniški tarifi. Toženki je priznalo stroške za sestavo odgovora na revizijo po tarifni številki 21 OT v višini 750 točk, 20% DDV na odvetniške storitve ter 2% materialnih stroškov, kar skupaj glede na vrednost odvetniške točke 0,459 EUR znaša 419,99 EUR, ter stroške plačila sodne takse za vložitev odgovora na revizijo v višini 249,75 EUR, skupaj torej 669,74 EUR. Navedeni znesek mora tožnik plačati toženki v 15 dneh od vročitve te sodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.