Jedro

Tožeča stranka je lastnica sporne nepremičnine, ki jo ima tožena stranka v posesti (kar med strankama niti ni bilo sporno) in katero tožena stranka zaseda brez pravnega naslova, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku na podlagi 92. člena Stvarnopravnega zakonika.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna izprazniti in odstraniti iz stanovanjske hiše P., ki stoji na parceli št. 1718, vložek 182 k.o. S., vse svoje stvari in osebe, ki se nahajajo v stanovanjski hiši ter nepremičnino izročiti prosto vseh oseb in stvari v posest tožeči stranki, v 15 dneh. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 199.180,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka po pooblaščenki. V pritožbi navaja, da se z odločitvijo ne strinja. Sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kajti izrek je v nasprotju z razlogi sodbe oziroma so odločilna dejstva v nasprotju z navedbami v obrazložitvi sodbe in izjavami strank. Toženka je bila v tem pravdnem postopku zastopana po odvetnici, ki je bila v skladu z odločbo Okrožnega sodišča v Kopru pooblaščena za sestavo odgovora na tožbo. Za zastopanje nadalje odvetnica ni bila pooblaščena, na kar je bilo sodišče na obravnavi dne 13.12.2004 opozorjeno, zato je bila obravnava preložena, na obravnavo dne 10.01.2005 pa je stranka prišla sama. Sodnik je stranki na obravnavi rekel, da je ne potrebuje na obravnavi, da naj pristopi odvetnica ter govoril grdo proti odvetnici. Navedeno je stranka potem povedala odvetnici, povedala je pa tudi, da se je sodnika ustrašila. Kasneje je tožena stranka zopet pridobila odločbo za brezplačno pravno pomoč odvetnice za sestavo te pritožbe in za oprostitev takse zanjo. Nadalje v pritožbi navaja, da v tem postopku sama ni bila zaslišana. Sodišče je po njenem mnenju kršilo ustavno načelo enakopravnega obravnavanja strank pred sodiščem in ji ni dalo možnosti enakopravnega zaslišanja in predlaganja dokazov. Dokazi, ki jih je predlagala v odgovoru na tožbo, niso bili izvedeni, in sodba temelji prav na takih dokazih. Tožena stranka je vložila tožbo na razveljavitev predmetne prodajne pogodbe, vendar je bila zadeva zaradi procesnih pomanjkljivosti končana z zavrženjem. Nato je pretekel ustrezen prekluziven rok za vložitev tožbe in edino sredstvo je ostala tožba zoper O.P., ki je toženo stranko ogoljufal, tako da je sporna stanovanjska hiša prešla v last tožeče stranke. Pravda proti P., ki je sicer na prestajanju zaporne kazni, je zaključena in toženka pričakuje, da bo v njej uspela. Tožeča stranka tudi ni s toženko nikoli sklenila najemnega razmerja, kar bi bila po pogodbi dolžna, šele neizpolnjevanje najemne pogodbe bi bil razlog za izselitev iz hiše. Zato je tožba najmanj preuranjena. Sodišče pa ni izvedlo predlaganih dokazov, niti se o njih ni izjasnilo. Ob prevzemu v last pa je prevzela tudi družino, v kateri stanuje toženka s štirimi otroki, vsi pa prejemajo socialno pomoč zaradi bolezni. Tožena stranka ne more prevzeti plačila pravdnih stroškov, ker bi to ogrozilo preživljanje njene družine, kajti njeno premoženjsko stanje je šibko. Predlaga tudi oprostitev plačila sodne takse za to pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz podatkov v spisu je bila tožena stranka na glavno obravnavo dne 10.01.2005 pravilno vabljena (vročilnica na list. št. 11), na narok je pristopila osebno, zato zatrjevanih kršitev postopka, da tožena stranka ni bila pravilno vabljena, kot jih je razumeti iz pritožbe, pritožbeno sodišče ni našlo.

Pritožba izpostavlja, da sodišče ni zaslišalo toženke in ni izvedlo predlaganih dokazov ter se o njih ni izjasnilo. Na te pritožbene očitke pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče tisto, ki odloča, katere dokaze bo izvedlo. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 213. členu namreč določa, da o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Sodišče torej ni dolžno izvesti vseh dokazov, ampak le tiste, ki so pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev. Odločilna dejstva v tem postopku pa so, da je tožeča stranka lastnica predmetne nepremičnine (lastninsko pravico je pridobila s pravnim poslom in vpisom v zemljiško knjigo), tožena stranka pa pravice do bivanja v navedeni stanovanjski hiši ni izkazala.

V teku postopka na prvi stopnji je toženka trdila, da je bila prevarana in zavedena k podpisu pogodbe o prenosu lastninske pravice ter da ni prejela nobene kupnine za hišo. Ob takih trditvah pa tudi predlagani dokazi z zaslišanjem nje same, njenega sina in O.P. ne bi mogli izkazati njene pravice do bivanja v hiši. Potrebno je poudariti, da za to pravdo ni bistveno, kdo je prejel kupnino, ampak je bistveno, da je tožeča stranka lastnica sporne nepremičnine, ki jo ima tožena stranka v posesti (kar med strankama niti ni bilo sporno) in katero tožena stranka zaseda brez pravnega naslova, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku na podlagi 92. člena Stvarnopravnega zakonika.

Šele v pritožbi toženka zatrjuje, da bi morala tožnica z njo skleniti najemno pogodbo. Tako zatrjevanje pomeni nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je na podlagi 1. odst. 337. člena ZPP ni mogoče upoštevati, trditev pa tudi sicer ne drži, ker iz kupoprodajne pogodbe, sklenjene med strankama, taka zaveza ne izhaja.

Tožena stranka v pritožbi v zvezi z odločitvijo o naložitvi plačila stroškov postopka navaja, da le-teh ne more plačati, saj bi na ta način ogrozila preživljanje sebe in svoje družine. Citirane pritožbene navedbe pa ne pomenijo pritožbenega razloga, ki bi izpodbil pravilno odločitev o stroških postopka, ki temelji na 1. odst. 154. člena ZPP, saj je tožeča stranka v pravdi uspela.

Pritožba toženke ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, ki bi jih bilo potrebno upoštevati po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Za odločanje o predlogu za oprostitev plačila sodne takse je pristojno sodišče prve stopnje, vendar pa pritožbeno sodišče toženi stranki v zvezi z njenim predlogom za oprostitev plačila sodne takse za obravnavano pritožbo pojasnjuje, da je v skladu z odločbo Okrožnega sodišča v Kopru št. Bpp 46/2005 oproščena njenega plačila.