Jedro

Vsak odvzem življenja spečemu človeku še ne pomeni nujno, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na zahrbten način v smislu 1. točke 116. člena KZ-1. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 218/98 z dne 21. 3. 2002 presodilo, da med primere umora na zahrbten način med drugim sodi umor speče žrtve, vendar pa umor spečega človeka ne bo umor na zahrbten način, ko ni odnosa zaupanja med storilcem in žrtvijo, na primer če nekdo ubije žrtev, na katero naključno naleti med spanjem v parku, čakalnici železniške postaje ali na drugem javnem kraju.

Opis kaznivega dejanja ne vsebuje konkretizacije, da je obsojenec zlorabil zaupanje oškodovanca. Za izpolnitev zakonskega znaka zahrbtnosti bi morale biti v obravnavanem primeru v opisu kaznivega dejanja navedene še druge v postopku ugotovljene okoliščine: na primer, da sta bila obsojenec in oškodovanec prijatelja, da sta prebivala v skupni sobi azilnega doma, da sta se vrsto let poznala in podobno. Povedano drugače: kazensko pravni očitek storilcu, da je vzel oziroma v konkretnem primeru poskusil vzeti življenje na boku spečemu človeku ne zadošča za konkretizacijo zakonskega znaka zahrbtnosti pri kaznivem dejanju umora po 1. točki 116. člena KZ-1.

Iz besedila 6. člena Direktive je nedvoumno razvidno, da je zahteva po seznanitvi s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja namenjena zagotavljanju poštenega postopka, ki izključuje element presenečenja in zagotavlja možnost, da se obdolženec brani zoper spremenjeno pravno opredelitev kaznivega dejanja. Enak namen te ureditve - torej preprečevanje sodbe presenečenja in zagotavljanje možnosti obrambi, da se na s strani sodišča spremenjen opis dejanja in pravno opredelitev odzove, je razviden tudi iz sodbe SEU v zadevi BK-C-175/22, v kateri je sodišče poudarilo odločilni pomen obvestitve o pravni opredelitvi kaznivega dejanja za učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe. Takšna seznanitev obdolženca je namreč med drugim bistvena zato, da bo lahko ustrezno organiziral svojo obrambo in po potrebi izpodbijal svojo krivdo s prizadevanji, da dokaže odsotnost enega ali več elementov očitanega mu kaznivega dejanja. Ni namreč mogoče izključiti možnosti, da bi obdolženec, ki je obveščen o predvideni novi opredelitvi, svojo obrambo organiziral drugače.

Vrhovno sodišče je v obravnavanem primeru zgolj pritrdilo tezi vložnika, da iz kazenskopravnega očitka vsebovanega v obtožnici in izreku sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, da je obsojenec kaznivo dejanje storil na zahrbten način. Logična posledica takšne ugotovitve, ki ji zahteva za varstvo zakonitosti ne nasprotuje, je sprememba pravne opredelitve obsojencu očitanega ravnanja v milejšo obliko poskusa odvzema življenja oškodovancu, torej sprememba pravne opredelitve v kaznivo dejanje poskusa uboja. Takšna sprememba pravne opredelitve obsojenca (tudi upoštevaje trditve zahteve za varstvo zakonitosti) ne postavlja v položaj presenečenja in mu ne onemogoča pravice do obrambe.

Izrek

I.Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni v pravni opredelitvi kaznivega dejanja poskusa umora po 1. točki 116. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika tako, da se obsojencu očitano kaznivo dejanje pravno opredeli kot poskus storitve kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika.

II.Obsojencu izrečena enotna kazen 16 (šestnajst) let in 7 (sedem) mesecev zapora se razveljavi.

III.Obsojencu se za kaznivo dejanje po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika določi kazen 8 (osem) let zapora.

Nato se mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika upoštevajoč že določeno kazen 2 (dva) meseca zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika,

izreče

enotna kazen 8 (osem) let in 1 (en) mesec zapora.

Po prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika se obsojencu v izrečeno enotno zaporno kazen všteje čas pridržanja in pripora od dne 12. 4. 2022 od 8.56 ure dalje ter čas že prestane zaporne kazni.

IV.V preostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 22422/2022 z dne 18. 4. 2023 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj poskusa kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje poskusa umora mu določilo kazen 16 let in 6 mesecev zapora in stransko kazen izgona tujca iz države za čas 5 let, za kaznivo dejanje poškodovanje tuje stvari pa kazen 2 meseca zapora. Po pravilih o steku mu je izreklo enotno kazen 16 let in sedem mesecev zapora in stransko kazen izgona tujca iz države za čas 5 let. Odločilo je, da se obsojencu v izrečeno enotno zaporno kazen všteje čas pridržanja in pripora, da se ne prekliče pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 66803/2022 z dne 18. 11. 2022, da se čas prestajanja izrečene enotne zaporne kazni ne všteje v preizkusno dobo, določeno s prej navedeno sodbo, da se oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo, da se obsojencu izreče varnostni ukrep odvzema predmetov in se ga oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 22422/2022 z dne 12. 10. 2023 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.

2.Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki, kot navajajo v uvodu, na podlagi 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V obrazložitvi zahteve trdijo, da je v obravnavanem primeru podana kršitev kazenskega zakona, ker iz opisa kaznivega dejanja ni razvidno, da je obsojenec poskus kaznivega dejanja umora storil na zahrbten način in da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker ni sledilo njegovemu dokaznemu predlogu za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3.Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je v odgovoru na zahtevo podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da kazenski zakon v obravnavani zadevi ni kršen, ker je obsojenec oškodovancu poskušal vzeti življenje med spanjem, ko se je počutil varnega, in da je oškodovanec obsojencu zaupal v tolikšni meri, da napada ni pričakoval ter da je sodišče samo odredilo sodno izvedenstvo in pojasnilo, zakaj poizvedbe o preteklem zdravstvenem stanju obsojenca niso bile potrebne.

4.Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5.Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi s kaznivim dejanjem poskusa umora po 1. točki 116. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 uveljavljajo kršitev kazenskega zakona. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da v obravnavanem primeru pri obsojencu ni ugotovljen subjektivni kriterij, torej da je poskus kaznivega dejanja storil na zahrbten način. Poudarjajo, da je iz sodne prakse razvidno, da je kaznivo dejanje umora storjeno na zahrbten način kadar je med oškodovancem in storilcem vzpostavljen odnos zaupanja, ki je obstajal neposredno pred oziroma v trenutku storitve kaznivega dejanja. Uveljavljeno kršitev sklenejo z navedbo, da bi po stališču pritožbenega sodišča, ki je bistveni element za pravno opredelitev storitve kaznivega dejanja prepoznalo v spanju oškodovanca, morali biti vsi storilci, ki poskušajo vzeti življenje spečemu človeku, obsojeni za poskus kaznivega dejanja umora na zahrbten način.

6.Bistvo kazenskopravnega očitka obsojencu v zvezi s kaznivim dejanjem poskusa umora je, da je v prostorih azilnega doma pristopil do na boku spečega oškodovanca, ki je bil obrnjen stran od njega - proti steni ter ga z nožem dolžine 10 cm enajstkrat zabodel v vitalne dele telesa, zato da bi ga umoril, vendar je dejanje ostalo pri poskusu, ker je oškodovanec pred njim uspel zbežati v jedilnico in obsojencu s pomočjo drugih oseb preprečil vstop vanjo, prav tako pa mu je bila nemudoma nudena medicinska pomoč, brez katere verjetno ne bi preživel.

7.Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah presodilo, da morajo biti pri kaznivem dejanju umora na zahrbten način, poleg objektivnih elementov tega kaznivega dejanja podane tudi subjektivne okoliščine, ki kažejo na zahrbtnost storilčevega ravnanja. Pri zahrbnosti gre za storilčevo posebno zlorabo zaupanja žrtve, njene posebne nebogljenosti in z njo povezane objektivne izročenosti storilcu. Pravna teorija poudarja, da se žrtev v družbi storilca počuti varna, da napada na svoje življenje ne pričakuje oziroma je pred njegovim napadom povsem nemočna. Novejša pravna teorija se pri odvzemu življenja spečemu človeku celo vse bolj usmerja na garantni položaj storilca kot pogoj za konstrukcijo zahrbtnosti kot kvalifikatornega normativnega znaka kaznivega dejanja umora. Sem značilno uvrščamo odvzem življenja spečemu človeku s strani njegovega zakonca, osebe v skupnem gospodinjstvu, sprevodnika v vlaku in podobno.

22.V obravnavanem primeru je sodišče argumentirano in nedvoumno zavrnilo kritike obsojenčeve obrambe glede izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke Mihe Derganca, dr. med., ki je podal pisno izvedensko mnenje, ki ga je večkrat pisno in ustno dopolnil. Pri tem je presodilo, da je izvedenec psihiatrične stroke odgovoril na vsa vprašanja tožilstva, zagovornika in sodišča ter je na podlagi izčrpne dokumentacije o obsojenčevem zdravstvenem stanju in njegovega pregleda ugotovil, da pri njem ni podana duševna motnja ali duševna manjrazvitost, temveč je njegovo ravnanje treba pripisati manipulativnosti, ki je del njegove osebnostne strukture. Sodišče je utemeljeno presodilo tudi, da sta biološki in psihološki pogoj prištevnosti vezana na trenutek storitve kaznivega dejanja, zato morebitni pretekli zdravstveni izvidi ne bi bili odločilnega pomena.

23.Glede na navedeno kršitev pravice do obrambe zaradi nepostavitve novega izvedenca psihiatrične stroke ni podana. Zahteva namreč zgolj drugače kot sodišči prve in druge stopnje interpretira izvedensko mnenje izvedenca psihiatra Mihe Derganca, dr. med. in pri tem s trditvami, da izvedenec ni ugotovil zaradi katerih bolezni se je obsojenec zdravil, da je mnenje ustvaril na podlagi pomanjkljivih dejstev in da ni upošteval okoliščin, ki bi obsojenca razbremenile, ne uveljavlja procesnih kršitev, temveč izraža nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami izvedenca.

C.

24.Glede na navedeno je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena v delu, ki se nanaša na kršitev kazenskega zakona in 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP pri opredelitvi kaznivega dejanja poskusa umora po 1. točki 116. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1.

25.Vrhovno sodišče je zato na podlagi določbe prvega odstavka 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o krivdi glede kaznivega dejanja poskusa umora spremenilo tako, da je dejanje opisano v točki 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje opredelilo kot kaznivo dejanje poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Obsojencu je nato za to kaznivo dejanje določilo kazen 8 let zapora. Na podlagi določbe 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 je obsojencu upoštevaje določeno kazen 2 meseca zapora za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 8 let in 1 mesec zapora. V izrečeno kazen je obsojencu vštelo čas pridržanja, pripora in že prestane zaporne kazni.

26.Pri odmeri kazeni je poleg milejšega kaznovalnega okvira za kaznivo dejanje uboja (za to kaznivo dejanje je v prvem odstavku 115. člena KZ-1 predpisana kazen v razponu od 5 do 15 let) upoštevalo okoliščine, kot sta jih v smislu določbe 49. člena KZ-1 vzeli v obzir že sodišči prve in druge stopnje (108.-110. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje, 16. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča).

27.V ostalem je zahtevo za varstvo zakonitosti, ker drugih kršitev zakona ni ugotovilo, zahteva pa je bila vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zavrnilo (425. člen ZKP).

28.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Primerjaj npr. sodbe I Ips 57045/2017 z dne 14. 1. 2021, I Ips 27181/2016 z dne 25. 4. 2019, I Ips 12161/2013 z dne 16. 6. 2018 in druge.

2Primerjaj Korošec, D. ter Zobec, B. (2018): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana, str. 305-306.

3Prav tam in tudi Korošec, D. in Zobec, B. (2023): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana, str. 360-361.

457.-63. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje, 8.-10. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.

5Med zaslišanjem na sodišču sta oba uporabila izraz, da sta si bila "kot brata".

6Podrobno o tem tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 20734/2019 z dne 17. 10. 2024 in Balažic, M. (2024): Pravica obdolženca do seznanitve s spremembo pravne opredelitve dejanja v luči judikature ESČP, SEU in ustavne odločbe Up-1702/22-10, Pravna praksa, 43/21, Lexpera, Ljubljana, str. II - VIII.

7Primerjaj npr. sodbe v zadevah I Ips 91/2009 z dne 21. 5. 2009, I Ips 44018/2021 z dne 6. 4. 2023 in I Ips 55391/2021 z dne 5. 9. 2024.

8Tako že sodbi Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Ips 33823/2010 z dne 17. 3. 2016 in I Ips 21884/2019 z dne 21. 10. 2022.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 115, 115/1, 116, 116-1

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku - člen 6, 6/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.