Jedro

V četrtem odstavku 20. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine Slovenije je določeno, da se v primeru, če se po zaključenem postopku izredne odpovedi ugotovi, da je bil delavec upravičeno odsoten, šteje, da odpoved ni bila podana. Ker se je po zaključenem postopku izredne odpovedi ugotovilo, da je bila tožnica v spornem obdobju upravičeno odsotna z dela, se šteje, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana. Poleg tega tožena stranka v izredni odpovedi ni navedla, opisala ali se sklicevala na okoliščine, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja (1. odstavek 109. člena ZDR-1), kar sicer glede na določila ZDR-1 ni potrebno, bi pa morala tožena stranka okoliščino v zvezi z nezmožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja do poteka časa navajati in dokazati v sodnem postopku. Tožena stranka tega v odgovoru na tožbo ter v sodnem postopku ni dokazala, zato ni izkazan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do poteka časa. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 10. 2013, s katero je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici (I. točka). Ugotovilo je, da je tožnici 14. 9. 2013 nezakonito prenehalo delovno razmerje in ji je trajalo z vsemi pravicami iz dela in po delu do vključno 26. 3. 2014. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od 15. 9. 2013 do 26. 3. 2014 priznati delovno dobo in ji obračunati in izplačati pripadajočo plačo v višini plače, ki bi jo prejemala, ko bi delala na delovnem mestu, ki ga je opravljala pred prenehanjem delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač do plačila, odvesti vse ustrezne davke in prispevke od bruto plač, ter ji priznati vse ostale pravice iz delovnega razmerja, v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Kar je zahtevanega več (plačilo denarnega nadomestila v višini 4.734,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi), je sodišče zavrnilo (II. točka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 472,05 EUR, ki jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, št. ..., sklic ... pri UJP A., v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila (III. točka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo v celoti (pravilno: zoper izpodbijani del) zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče prve stopnje zmotno sklicuje na takrat veljavno Kolektivno pogodbo za dejavnost trgovine Slovenije, pri čemer je kolektivna pogodba v nasprotju s temeljnimi načeli in kogentnimi določili Zakona o delovnih razmerjih. Na vprašanje o izpolnjevanju ali neizpolnjevanju zakonske (in pogodbene) obveznosti delavca, ki mora obvestiti svojega delodajalca o svoji odsotnosti v zakonsko določenem roku in za vprašanje v posledicah takšnega neobveščanja nima izkazana upravičenost ali neupravičenost delavčeve odsotnosti z dela nikakršne zveze. Gre za delavčevo notifikacijsko obveznost, ki jo je tožnica grobo zanemarila. Določilo kolektivne pogodbe pomeni neupravičen poseg v določila Zakona o delovnih razmerjih in je tudi v nasprotju z duhom, namenom in določilom Zakona o delovnih razmerjih. Gre za neustavnost takšne ureditve kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine. Glede navedbe sodišča, da ni bil izpolnjen pogoj v skladu s 109. členom ZDR-1, saj tožena stranka ni izkazala, da delovnega razmerja ob upoštevanju vseh okoliščin, do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, ni bilo možno nadaljevati, tožena stranka navaja, da to ne drži. Tožena stranka je podala tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ki je laže dokazljiv, drugi razlog, zaradi katerega pa bi lahko tožnici bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi je bil ta, ker je tožena stranka na spletnem medmrežju zaznala, da je tožnica v času svojega dolgotrajnega bolniškega staleža večkrat objavljala svoje fotografije in komentarje na socialnem omrežju „B.“, iz katerih je bilo očitno, da je v času svojega bolniškega staleža potovala, popivala v baru, se udeleževala zabav, ipd. To dejstvo je tožena stranka poudarila na prvem naroku za glavno obravnavo, vendar se je odločila, da svoje zaposlene ne bo izpostavljala takšnim očitkom. S tem je tudi pojasnila, zakaj se je odločila za skrajni ukrep odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

5. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter zaslišalo tožnico in priče C.C., D.D. in E.E.. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki za določen čas in sicer od 28. 12. 2012 do 26. 3. 2014 na delovnem mestu „prodaja“. Tožničin daljši bolniški stalež je bil zaključen 10. 9. 2013, tako da je bila od 11. 9. 2013 sposobna za delo. Tožnica je po daljšem bolniškem staležu prišla prvič na delo 13. 9. 2013, pri čemer je sodišče po izvedenih dokazih ugotovilo, da jo je iz razloga, ker se je tožnica slabo počutila, njena predpostavljena E.E. napotila domov. Tožnica je še istega dne v večernih urah odšla k dežurnemu zdravniku, nato pa tudi v ponedeljek k svojemu osebnemu zdravniku. Tožnici je bil v nadaljevanju odobren bolniški stalež od 11. 9. do 4. 10. 2013 in od 5. 10. do 11. 10. 2013. 6. Tožnica po 13. 9. 2013 ni več prišla na delo in tudi ni sporočila razlogov za svojo odsotnost, zato je tožena stranka zoper njo uvedla postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v odpovedi z dne 18. 9. 2013 odločila, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 14. 9. 2013. Sodišče je z zaslišanjem prič zaposlenih pri toženi stranki in tožnice ugotovilo, da pri toženi stranki nekih posebnih pisnih pravil o načinu obveščanja o odsotnosti ni bilo, pač pa je bilo potrebno javiti odsotnost nadrejenim. Za tožnico pa je bilo tako ugotovljeno, da je poslovodkinja D.D. ugotovila, da je tožnici kmalu po prihodu postalo slabo, o čemer je obvestila E.E., ki ji je naročila, da naj pošlje tožnico domov in da naj pride v ponedeljek v drugo poslovalnico. Tožnica je izpovedala, da je bila glede na to, da so njene predpostavljene vedele za njeno zdravstveno stanje, prepričana, da je storila vse v zvezi z obveščanjem tožene stranke, saj je bila zaradi svojega slabega zdravstvenega stanja s strani tožene stranke napotena domov, nadrejeni pa so jo tudi videli, v kakšnem zdravstvenem stanju je.

7. Tožnici je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 4. alineji 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.

8. Glede na podane pritožbene ugovore tožene stranke glede veljavnosti Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 11/2006 - 105/2013 - KP dejavnosti) pritožbeno sodišče navaja, da KP pogodba dejavnosti v 20. členu ureja izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, in v prvem odstavku določa, da delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi iz razlogov in pod pogoji, ki jih določa zakon, ki ureja delovno razmerje. Tretji odstavek 20. člena KP dejavnosti določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Delavec mora delodajalca o opravičljivih razlogih odsotnosti obvestiti v roku 24 ur, ko bi to mogel oziroma moral storiti. Četrti odstavek 20. člena KP dejavnosti pa izrecno določa, če se po zaključenem postopku izredne odpovedi iz prejšnjega odstavka tega člena ugotovi, da je bil delavec upravičeno odsoten, se šteje, da odpoved ni bila podana.

9. Poudariti je, da Zakon o delovnih razmerjih določa minimalne pravice delavcev, posamezna kolektivna pogodba dejavnosti ali kolektivna pogodba delodajalca pa lahko določa višje pravice delavcev, kot jih določa zakon. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v kolikor so se socialni partnerji (delodajalci in delavci) dogovorili za višje pravice, kot jih ureja ZDR, to ni neustavno in konkretna KP dejavnosti velja. Sodišče mora pri svojem sojenju upoštevati veljavne kolektivne pogodbe, torej v konkretnem primeru je sodišče moralo uporabiti določila četrtega odstavka 20. člena KP dejavnosti. Ker se je po zaključenem postopku izredne odpovedi ugotovilo, da je bila delavka upravičeno odsotna, se šteje, da odpoved ni bila podana.

10. ZDR-1 v prvem odstavku 109. člena ZDR-1 določa, da delavec in delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka v izredni odpovedi ni navedla, opisala ali se sklicevala na okoliščine, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja, kar sicer glede na določila ZDR-1 ni potrebno, bi pa morala tožena stranka okoliščino v zvezi z nezmožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja do poteka časa navajati in dokazati v sodnem postopku. Tožena stranka navedenega v odgovoru na tožbo ter v sodnem postopku ni dokazala, zato ni izkazan tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do poteka časa, saj je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki za določen čas. Pritožbene navedbe o tem, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga, ki je lažje dokazljiv pa je brezpredmetna in navajanje o potovanjih, popivanju, udeležbi na zabavah, kar naj bi izhajalo iz njenih komentarjev na socialnih omrežjih, pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, saj bi tožena stranka navedeno lahko navajala že pred sodiščem prve stopnje.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.