Jedro

Odločba o podelitvi naziva mentor, izdana na podlagi 1. odstavka 5. člena pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu, je konstitutivna odločba in učinkuje od dneva, ko je bila izdana oziroma vročena stranki.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka podelila tožnici naziv mentorica. Naziv ji je podelila za dobo desetih let. Odločila je tudi, da se šteje, da je naziv pridobljen z dnem izdaje odločbe.

Tožnica v tožbi navaja, da je zahtevo za napredovanje v naziv mentorica vložila pri toženi stranki dne 4.2.1993, izpodbijano odločbo pa je tožena stranka izdala šest mesecev po vložitvi zahteve, čeprav bi jo morala po določbi 218. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) izdati najpozneje v dveh mesecih po vložitvi zahteve in ji od tega roka priznati naziv in materialne posledice, ki iz njega izhajajo. Zato predlaga sodišču, naj toženi stranki naloži spremembo II.točke izpodbijane odločbe tako, da se šteje, da je naziv pridobljen dva meseca po vložitvi zahteve ter poračun plače iz tega naslova.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je rok, na katerega se tožnica sklicuje v tožbi, inštrukcijski rok in ne prekluziven ter da materialnopravnih posledic tožnica ne more uveljavljati pred dokončnostjo odločbe. Zato predlaga, naj odločba ostane v veljavi nespremenjena.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po svoji vsebini konstitutivna odločba, ker je šele z njo, in ne s predpisom na podlagi katerega je bila izdana, tožnici podeljen naziv mentorica. Konstitutivna odločba pravno učinkuje od tedaj, ko obstaja, to je od dneva ko je bila izdana oziroma vročena stranki. Samo, če je posebej predpisano, takšna odločba lahko pravno učinkuje tudi retroaktivno, to je za čas, preden je bila izdana.

Iz podatkov upravnih spisov in iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil naziv mentorica tožnici podeljen na podlagi 1.odstavka 5.člena pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (Ur.l.RS, št.39/92 in 42/92). V pravilniku ni predpisano, da ima podelitev naziva mentor po 1.odstavku 5. člena pravni učinek pred izdajo odločbe. Retroaktivni učinek predpisuje pravilnik le za odločbe, s katerimi je podeljen naziv mentor na podlagi 19. člena pravilnika ter za odločbe, s katerimi je podeljen naziv svetovalec oziroma naziv svetnik na podlagi 20. člena pravilnika (21.člen pravilnika).

Tudi določba 218.člena ZUP, na katero se tožnica sklicuje v tožbi, ne predpisuje retroaktivnega učinkovanja odločbe, ampak daje stranki v upravnem postopku za primer, če organ, ki vodi postopek na prvi stopnji,ne izda odločbe v predpisanem roku, le pravico do pravnega sredstva (pritožbe, če gre za dvostopenjski upravni postopek oziroma tožbe v upravnem sporu, če gre za enostopenjsko upravno odločanje - 2.odstavek 26.člena zakona o upravnih sporih-ZUS). Na podlagi te pravice pa stranka ne more uveljavljati retroaktivnega pravnega učinka upravne odločbe.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča torej zakonita, tožba pa neutemeljena. Zato jo je moralo sodišče na podlagi 2.odstavka 42.člena ZUS zavrniti.

Sodišče je ZUS in ZUP uporabilo kot republiška predpisa skladno z določbo 1.odstavka 4.člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS, št.1/91-I).