Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tem pravdnem postopku je bilo pravnomočno razsojeno, da mora toženec tožniku plačati za škodo, ki jo je pretrpel dne 7.12.1992, odškodnino v skupnem znesku 100.000,00 SIT, in sicer 50.000,00 SIT za telesne bolečine in 50.000,00 SIT za strah. V preostalem delu (za 650.000,00 SIT) je bil tožbeni zahtevek zavrnjen.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tudi v zavrnjenem delu skupaj s stroški postopka. Meni, da je prisojena odškodnina odločno prenizka, saj je v resnici uspel le z zneskom 5.540,70 SIT (kriti mora stroške pravdnega postopka toženca v znesku 94.459,30 SIT).

Oporeka stališču sodišča druge in prve stopnje, da so bile njegove poškodbe nepomembne že zaradi tega, ker ni šel takoj k zdravniku. Ugotavlja, da ni bilo nobenega razloga za to, saj bolniškega staleža ni potreboval, ker je bil brezposeln, morebitni aspirin, ki bi ga zdravnik predpisal, ali napotek, da naj počiva, in si da kakšen obkladek na boleče mesto, pa prav tako niso bili razlog za takšno pot. Poudarja še, da je zaradi udarca v obraz začel krvaveti iz nosu ter da je utrpel tudi več udarjenin telesa. Zato je prisojena odškodnina za telesne bolečine v znesku 50.000,00 SIT "nepojmljivo" nizka. Enako velja tudi za odškodnino za pretrpljeni strah. Poudarja, da ga je toženec zbil na tla, da je imel v rokah nevarno orodje ter da mu tudi ni bilo prijetno ob pogledu na svoje od udarcev oteklo in zabuhlo telo.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se v skladu s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999, Ur.l. RS, št. 26/99, v tem postopku še nadalje uporablja).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da revident ni pojasnil, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja. Na podlagi 386. člena ZPP bi to moral storiti, saj revizijsko sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja le obstoj morebitnih kršitev po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Teh med postopkom ni bilo.

Sodišče druge stopnje tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava. Kakšno težo ima dejstvo, da tožnik ni obiskal zdravnika, je stvar dokazne ocene. Ta po tretjem odstavku 385. člena ZPP ni revizijski razlog. Materialnopravno vprašanje je le, kdo mora dokazati, kakšne in koliko telesnih bolečin je tožnik pretrpel. Po prvem odstavku 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) nosi dokazno breme tožnik, ki ni uspel dokazati, da so bile poškodbe hujše, kot je bilo ugotovljeno. Revidentova trditev, da obisk zdravnika zaradi morebitnega aspirina ali nasveta glede obkladkov in počitka ni bil smiseln, le potrjuje ugotovitve na prvi in drugi stopnji. Če je res potreboval samo to, pomeni, da poškodbe niso bile prav hude. Merila, določena v 200. členu ZOR, ne dajejo podlage za drugačno odločitev.

Enako velja za odločitev o odškodnini za strah. Tudi revizijska trditev o pogledu na "od udarcev oteklo in zabuhlo telo", posega v ugotovljeno dejansko stanje. Zato ni pravno odločilna za odločitev o tej odškodnini (že navedeni tretji odstavek 385. člena ZPP). Da pa je imel toženec v rokah orodje, s katerim bi lahko povzročil hude telesne poškodbe, je bilo ugotovljeno. Vendar pa je bilo ugotovljeno tudi to, da je toženec proti tožniku le zamahnil s tem orodjem in še to od zadaj in nepričakovano tako, da tožnik ni pretrpel hudega primarnega strahu. Ker tožnik glede na težo poškodb tudi ni imel razloga za skrb za izid zdravljenja (ugotovitve na str. 4 drugostopenjske sodbe), 200. člen ZOR ni bil kršen v njegovo škodo.

Revizija tako ni utemeljena in jo je zato revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP). Pri tem ni smelo upoštevati višine pravdnih stroškov, saj zanje veljajo druga merila, predvsem pa uspeh v pravdi (154. člen ZPP).