Jedro

Osebam, ki so bile zaposlene v bivši JLA, ne pripadajo avtomatično vse tiste pravice in privilegiji, ki so jih imeli v JLA, ampak vse tiste pravice in v takem obsegu, kot jih omogoča slovenska zakonodaja za državljane Republike Slovenije oziroma za zaposlene v Slovenski vojski.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo razlike v plači tožnika med delovnim mestom inštruktorja III s koeficientom 2,99 in pripadajočo plačo za delovno mesto inštruktorja VI s koeficientom 3,99 za čas od vključno meseca julija 1991 do vključno meseca marca 1996 in sicer v znesku 2,233.465,00 SIT, z dodatkom za minulo delo, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega prikrajšanja do petega dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in mu za to razliko prikrajšanja plačati davke in prispevke za invalidsko in pokojninsko zavarovanje in zdravstveno zavarovanje. Hkrati je zavezalo tožnika na povrnitev stroškov postopka toženi stranki v znesku 22.455,00 SIT. Ugotovilo je, da je bila tožniku, razporejenemu z dokončno odločbo tožene stranke z dne 9.10.1991 na dela in naloge inštruktorja III s koeficientom 2,99, obračunavana in izplačevana plača skladno z individualnimi odločbami in odredbo ministra za obrambo z dne 26.11.1993, izdano na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije št. 113-01/91-4/4-8 z dne 26.3.1992 (Uradni list RS, št. 17/92).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča potem, ko je sprejelo kot pravilne vse njegove dejanske ugotovitve in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje, da kot pravno podlago svoji odločitvi ne bi smelo uporabiti odredbe ministra za obrambo, saj jo je Ustavno sodišče z odločbo št. 4-I-12/95 z dne 20.11.1997, in objavljeno v Uradnem listu RS, št. 76/97, odpravilo. Ker je na podlagi 14. člena v zvezi s 1. členom Protokola I Evropske konvencije za človekove pravice in 14. členom Ustave Republike Slovenije v zvezi s 14. členom Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I UZITUL) Republika Slovenija prevzela jamstvo statusnih, socialnih in drugih pravic pridobljenih po bivših zveznih predpisih do uveljavitve tega zakona, in sicer za vse aktivne vojaške osebe, vojake po pogodbi in civilne osebe v službi JLA, ki so v roku, določenem v aktu o preimenovanju in v skladu s pozivom Predsedstva Republike Slovenije pristopile in nadaljevale delo kot pripadniki Teritorialne obrambe Republike Slovenije - kar velja tudi v primeru tožnika - bi mu morala biti zagotovljena pravica tudi do uveljavljene plače v skladu z določilom 14. člena UZITUL. Stališče pritožbenega sodišča, da tožnik ni utrpel prikrajšanja, ker ni zahteval varstva pravic zoper razporeditvene odločbe, je v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki je v razlogih izrecno poudarilo, da sodišče za svojo razsojo v tekočih sporih ne more upoštevati odredbe Ministrstva za obrambo, ampak mora o zahtevkih odločiti na podlagi določb Zakona o delavcih v državnih organih oziroma na njegovi podlagi izdanih predpisih. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni sodbi sodišč prve in druge stopnje tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da ju razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP/77, ki ga je po določbi 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP/77 v postopku pred izdajo izpodbijane pravnomočne sodbe, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP/77). Drugih procesnih kršitev pa revizija ni opredelila niti konkretizirala, zato tega revizijskega razloga Vrhovno sodišče Republike Slovenije ni upoštevalo.

Predmet revizijskega preizkusa materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe je bila odločitev o upravičenosti tožnika do razlike v plači (od julija 1991 do marca 1996) za delovno mesto inštruktorja III s koeficientom 2,99 in delovnim mestom inštruktorja VI s koeficientom 3,99. Obe sodišči sta svojo pravno presojo oprli na dejstvo, da so postale razporeditvene odločbe, s katerimi je bil tožniku določen tudi koeficient in jim ni ugovarjal, dokončne in pravnomočne. Izhajali sta torej iz temeljnega načela pravnomočnosti, ki pomeni neizpodbojnost sprejete odločitve.

Pravilnost in zakonitost določitve koeficienta za delovno mesto inštruktorja III, na katero je bil tožnik razporejen od 13.7.1991 dalje že s pravnomočno odločbo z dne 9.10.1991, je sodišče druge stopnje preizkušalo na podlagi odredbe ministra za obrambo z dne 26.11.1993, izdano na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije z dne 26.3.1992 (Uradni list RS, št. 17/92). Ugotovilo je, da je bila z omenjeno odredbo vrednost koeficienta za obračun osebnega dohodka oseb, ki so prestopile iz JLA v Teritorialno obrambo, enake vrednosti, kot velja za delavce v državnih organih. Ker je za delovno mesto inštruktorja III, za katero se zahteva srednja izobrazba, kot jo ima tožnik, določen s sklepom Vlade Republike Slovenije koeficient 1,74, njegov tožbeni zahtevek po presoji inštančnega sodišča na plačilo razlike v plači do koeficienta 3,99 nima dejanske in pravne podlage.

Na zavrnitev tožbenega zahtevka kot materialnopravno pravilno odločitev ne morejo vplivati revizijska sklicevanja na odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 20.11.1997 št. U-I-12/95, s katero so bile odpravljene odredbe ministra za obrambo z dne 27.9.1991, 7.1.1992 in 26.11.1993 (gre pravzaprav za eno odredbo z dvema spremembama, s katero so bile določene akontacije osebnega dohodka aktivnih vojaških oseb, vojakov po pogodbi in oseb v službi JLA, ki so v času od 26.7.1991 do 18.7.1991 prestopile v TOS). Razlog za sprejeto ustavno odločitev je bila ugotovitev, da je minister za obrambo z izpodbijano odredbo uredil vprašanja, za urejanje katerih ni bil pristojen po določbah Zakona o delavcih v državnih organih. Prekoračitev pristojnosti ministra za obrambo pa se po ustavni odločbi nanaša le na določitev novih skupin delovnih mest in novih koeficientov za ta delovna mesta v TOS. Minister pa je imel pooblastilo, da v okviru z zakonom predpisanih razponov, določi koeficient za posamezno delovno mesto, določeno v aktu o sistemizaciji oziroma formaciji v teritorialni obrambi. Zato je po presoji revizijskega sodišča minister za obrambo v okviru svojih pristojnosti in pooblastil izdal tožniku odločbo, s katero ga je njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim razporedil na ustrezno delovno mesto inštruktorja III s koeficientom, prej 2,99 oziroma 1,74 (od 1.12.1993 dalje). S tožbo zahtevana višina plače, ki bi odgovarjala koeficientu 3,99, je po omenjenem sklepu Vlade RS predpisana za delovna mesta, za katera se zahteva magisterij (do 4,07), saj se za delovna mesta, za katera se zahteva visoka strokovna izobrazba (VII/1), koeficient giblje v razponu od 3,01 do 3,46. Koeficiente za posamezne skupine delovnih mest v državni upravi je do 23.4.1994 določal Zakon o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91, 2/91-I in 4/93 - ZDDO) in sicer v 2. odstavku 60. člena, 63., 64. in 65. člena, od tedaj dalje pa so določeni v Zakonu o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 18/94). V 2. odstavku 64. člena ZDDO pa je bilo dano pooblastilo Izvršnemu svetu (Vladi), da določi koeficiente za delovna mesta v okviru posameznih skupin delovnih mest upravnih in strokovno tehničnih delavcev. Po sklepu Vlade Republike Slovenije z dne 26.3.1992 je bil za delovna mesta, za katera se zahteva V. stopnja izobrazbe, določen koeficient do 1,93 (2. člen). Tožniku, ki ima srednjo strokovno izobrazbo, je bil torej določen koeficient osebnega dohodka v skladu s tem sklepom vlade oziroma določili ZDDO oziroma 14. členom UZITUL.

Pravico do plače kot splošno človekovo pravico določa Splošna deklaracija o človekovih pravicah (23. člen), posebej pa tudi Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (7. člen). Slovenijo zavezuje tudi Konvencija MOD št. 131 o minimalnih osebnih dohodkih (Uradni list SFRJ - Mednarodne pogodbe št. 14/82 v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva - Uradni list RS, Mednarodne pogodbe št. 15/92). Po 49. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) ima delavec za delo pravico do osebnega dohodka v skladu s splošnim aktom, usklajenim s kolektivno pogodbo in zakonom ter pravico do zajamčenega osebnega dohodka v skladu z zakonom in splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo (51. člen). To pravico zagotavlja zaposlenim v državnih organih 1. člen Zakona o delavcih v državnih organih. To pomeni, da sta zaposlenim iz delovnega razmerja zakonsko zagotovljeni pravica do plače za opravljeno delo in zajamčena plača, ni pa jim zagotovljena kot pridobljena pravica plača v določeni višini, ker se ta lahko spreminja v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in splošnim aktom delodajalca.

Republika Slovenija je s 14. členom UZITUL zagotovila aktivnim vojaškim osebam, vojakom po pogodbi in civilnim osebam v JLA, ki nadaljujejo delo v TOS, statusne, socialne in druge pravice pridobljene do 25.6.1991 v JLA. Določbe 14. člena UZITUL pa ni mogoče razumeti tako, kot da je s tem Republika Slovenija določeni kategoriji upravičencev zagotovila, da se višina njihovih socialnih oziroma drugih prejemkov (zatečenih ob osamosvojitvi oziroma ob prestopu v TOS) nikoli ne bo zmanjšala - ne glede na gospodarsko oziroma finančno sposobnost države za izplačevanje takih prejemkov in ne glede na primerljivost takih prejemkov z drugimi (po načelu enakosti pred zakonom). To pomeni, da osebam, ki so bile zaposlene v bivši JLA, ne pripadajo avtomatično vse tiste pravice in privilegiji, ki so jih imeli v JLA, ampak vse tiste pravice in v takem obsegu, kot jih omogoča slovenska zakonodaja za državljane Republike Slovenije oziroma za zaposlene v Slovenski vojski.

Aktivne vojaške osebe, ki so bile razporejene v Teritorialno obrambo, so uresničevale pravice in dolžnosti kot drugi delavci v Teritorialni obrambi, če ni bilo z zakonom drugače določeno (3. odstavek 44. člena Zakona o obrambi in zaščiti - Uradni list RS, št. 15/91). Kot že povedano, je z osamosvojitvijo Republike Slovenije odpadla podlaga za ločevanje med aktivnimi vojaškimi osebami (kot pripadniki JLA) in drugimi zaposlenimi v stalni sestavi Teritorialne obrambe. Položaj pripadnikov nekdanje JLA, ki so nadaljevali z delom v TOS oziroma MO, je bil torej popolnoma jasen - pri uresničevanju pravic in dolžnosti so bili izenačeni z drugimi (že prej ali na novo) zaposlenimi v TOS. Pravna presoja obeh sodišč, da tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen, je po povedanem materialnopravno pravilna.

Zato je Vrhovno sodišče po določilu 393. člena ZPP/77 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je določbe ZPP/77 in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).