Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da si cenilec niti ni ogledal nepremičnine, ampak zgolj sledil navedbam in fotografijam dolžnikov, ne da bi opravil konkretno cenitev, ki bi vsebovala vse strokovne elemente ugotavljanja vrednosti in primerjavo s predhodno cenitvijo. Ker je zakonodajalec jasno določil dopustno dokazno sredstvo, fotografije in dokumentacija v zvezi z zavarovanjem ne morejo imeti dokaznega pomena brez ustreznega mnenja sodnega cenilca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog dolžnikov za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnin (I. točka izreka) in predlog dolžnikov za odlog izvršbe (II. točka izreka) ter odločilo, da sta dolžnika dolžna upniku povrniti izvršilne stroške v višini 447,98 EUR, svoje stroške pa krijeta sama (III. in IV. točka izreka).

2. Dolžnika v pravočasni pritožbi navajata, da za novo ugotovitev vrednosti nepremičnine zadošča predloženo mnenje cenilca, saj iz njega izhaja verjetna sprememba vrednosti. Sklicujeta se tudi na predložene fotografije, iz katerih izhaja, da streha ni več valovita, ampak sedaj ravna. Do popravila pa je prišlo zaradi toče, ki je poškodovala streho. Menita, da je predlagan odlog izvršbe utemeljen, pri tem pa se sklicujeta na nizko pokojnino dolžnice v višini 601,09 EUR in njeno starost 61 let. Izpostavljata pravico do spoštovanja doma in menita, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati načelo sorazmernosti. Predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglašata pritožbene stroške.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in priglaša strošek odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da mora stranka predložiti mnenje sodnega cenilca o tržni vrednosti nepremičnine (četrti odstavek 178. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ). Skladno zakonu ne zadošča samo dopis sodnega cenilca, iz katerega izhaja zgolj gola izjava, da se je vrednost verjetno spremenila, kar sta predložila dolžnika. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da si cenilec niti ni ogledal nepremičnine, ampak zgolj sledil navedbam in fotografijam dolžnikov, ne da bi opravil konkretno cenitev, ki bi vsebovala vse strokovne elemente ugotavljanja vrednosti in primerjavo s predhodno cenitvijo. Ker je zakonodajalec jasno določil dopustno dokazno sredstvo, fotografije in dokumentacija v zvezi z zavarovanjem ne morejo imeti dokaznega pomena brez ustreznega mnenja sodnega cenilca.

6. Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno pojasnilo, da zakonski pogoji za odlog izvršbe niso podani. Pravilno je upoštevalo, da ne gre za izterjavo minornega dolga, ki bi bil očitno nesorazmeren glede na vrednost nepremičnine, ki je predmet izvršbe (1. točka drugega odstavka 71. člena ZIZ). Dolžnika ne izpodbijata višine s strani sodišča prve stopnje opravljenega obračuna dolga, ki znese 52.263,21 EUR. Tak dolg ni minoren, zato nesorazmerje ni podano.

7. Podani tudi niso posebno upravičeni razlogi za odlog (4. točka drugega odstavka 71. člena ZIZ), kot pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje.

8. Dolžnika sicer navajata socialne razloge starosti in slabega premoženjskega statusa, ki pa sami zase ne zadoščajo. Odlog izvršbe bi lahko dosegel svoj namen le, če bi dodaten čas lahko preprečil t. i. socialno izvršbo in omogočil, da dolžnika ob pomoči socialnih služb, sorodnikov in širše mreže pomoči v primernem času poplačata dolg in se s tem izogneta prisilni prodaji doma. V tej smeri dolžnika niti ne podajata navedb, da sta že ustrezno aktivno in skrbno ravnala v smeri, da bi upnika čim prej poplačala in se obrnila na ustrezno pomoč.

9. Dolžnika se zmotno sklicujeta zgolj na izgubo doma kot zadosten razlog za odlog izvršbe. Četudi je pravica do doma ustavno varovana (35. člen Ustave RS – v nadaljevanju URS), njeno varstvo v izvršilnem postopku nikakor ni absolutno. Za poplačilo upnika v izvršilnem postopku (23. člen URS) je dopustna tudi prisilna prodaja nepremičnine, ki je dolžnikov dom. Sama izguba doma po pojasnjenem še ni kršitev dolžnikovih ustavnih pravic.

10. Vsak poseg z izvršbo za dolžnika pomeni določeno neprijetnost v življenju, v primeru prodaje doma tudi večje intenzivnosti. Odlog izvršbe mimo rednih zakonskih pogojev (nenadomestljive ali težko nadomestljive škode ob sočasno podanem primeru iz prvega odstavka 71. člena ZIZ) je iz posebno upravičenih razlogov (drugi odstavek 71. člena ZIZ) utemeljen le, če pomeni takojšnja izvršba zaradi teh razlogov nedopustno trdoto, ki ne bi bila v skladu z doseženimi civilizacijskimi vrednotami ter bi lahko nasprotovala zapovedi spoštovanja človekovega dostojanstva in bi odrekala sleherno skrb za človeka.1 Obravnavana zadeva ni tak primer. Zgolj višja starost in slabše premoženjsko stanje še ne utemeljuje sklepa, da za dolžnika ne bo poskrbljeno (ob pomoči socialnih služb) in ne bosta imela kam. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi tudi pravilno poudarilo, da sta dolžnika soglašala v neposredno izvršljivem notarskem zapisu s prisilnim poplačilom v izvršbi iz zastavljene nepremičnine in sta lahko z izgubo doma v primeru neplačila tudi računala.

11. Ker tudi niso podane uradno upoštevne kršitve (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi uradni preizkus stroškovne odločitve, ki jo dolžnika z ničemer ne grajata, je namreč pokazal, da je sodišče pravilno uporabilo materialne predpise in ni kršilo postopkovna pravila.

12. Dolžnika ob neuspehu s pritožbo sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Strošek odgovora na pritožbo, v katerem je bilo podano strinjanje z razlogi sodišča prve stopnje, pa ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Te stroške zato krije upnik sam.

1 USRS Odločba U-I-171/16, Up-793/16.