Jedro

Pravna opredelitev nadaljevanega kaznivega dejanja se določa po najstrožji opredelitvi enega ali več dejanj, vključenih v konstrukcijo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. O krajno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 18. 3. 2010 spoznalo obsojenega J. M. za krivega poskusa nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s členi 20., 34. in 54. KZ-1 ter mu je izreklo kazen šestih mesecev zapora in kot stransko kazen denarno kazen v višini 30 dnevnih zneskov, to je 956,77 EUR, kar je dolžan plačati v roku enega leta. V kazen zapora mu je vštelo čas od 25. 12. 2009 od 7.03 ure do 26. 1. 2010 do 9.00 ure, ko je bil v priporu. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 14. 10. 2010 obsojenčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse za pritožbo.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenega vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona iz 4. točke prvega odstavka 372. člena ZKP ter kršitve odločbe o kazenski sankciji iz prvega odstavka 374. člena ZKP. Predlaga, da se vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da je sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo KZ-1, da imata izpodbijani sodbi glede pravne kvalifikacije dejanja razloge, ki niso v nasprotju s podatki spisa, veljavno zakonodajo ter sodno prakso. Navedene so okoliščine, ki jih je sodišče upoštevalo pri izbiri in odmeri kazni, nestrinjanje z izrečeno kazensko sankcijo pa ni predmet presoje v postopku za zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato predlaga zavrnitev neutemeljene zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Obsojenec oziroma njegova zagovornica se o odgovoru vrhovne državne tožilke nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane, ne pa le poimensko navedene.

7. Sodišče prve stopnje je dejanja, ki so predmet obtožbe, pravno opredelilo kot poskus nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z 20., 34. in 54. členom KZ-1; pritožbeno sodišče je tej pravni opredelitvi pritrdilo. Z njo se ne strinja vložnica zahteve, ki meni, da je sodišče s tem, ko je dejanja opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje, kršilo kazenski zakon iz razloga 4. točke 372. člena ZKP, ker je uporabilo zakon - 34. in 54. člen KZ-1, ki ga ne bi smelo uporabiti.

8. Po določbi prvega odstavka 54. člena KZ-1 stori nadaljevano kaznivo dejanje, kdor iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov istočasno ali zaporedoma stori ali poskusi storiti dve ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, ki glede na kraj, način ali druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost. Iz pravno relevantnih dejstev, kot izhajajo iz obrazložitve prvostopenjske sodbe, je razvidno, da je obsojenec dejanja, ki so predmet obtožbe, storil v sostorilstvu z vlomom v zaklenjene prostore, pri čemer pri vlomih v vrtec in pekarno denarja ni našel, pri vlomu v gostinski lokal pa je bil zasačen, potem ko je iz zida izkopal trezor. Sodišče je na tej dejanski podlagi štelo za dokazano, da je obsojeni iz koristoljubnosti zaporedoma poskusil storiti tri istovrstna premoženjska kazniva dejanja, ki glede na čas, način in ostale okoliščine pomenijo enotno dejavnost. Ker je ugotovitev, da so podane oziroma izkazane vse sestavine nadaljevanega kaznivega dejanja, tako kot ga opredeljuje prvi odstavek 54. člena KZ-1 pravilna, je bila konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja pravilno in utemeljeno uporabljena.

9. Vložnica zahteve neutemeljeno uveljavlja nadaljnjo kršitev materialnega prava, ker naj bi šlo pri dejanjema storjenima na škodo vrtca ter na škodo pekarne za neprimeren poskus po 35. členu KZ-1 in ne za poskus kaznivega dejanja velike tatvine po 34. členu istega zakona, saj obsojenec denarja ni mogel vzeti, ker ga v vrtcu oziroma pekarni ni bilo. Ta ugovor, ki ga je zagovornica obsojenega uveljavljala že v pritožbi, je pritožbeno sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da ne gre za neprimeren poskus, če obtoženec v prostorih ni našel zanj pomembnih predmetov (denarja), nekdo drugi pa bi si v enakih okoliščinah glede na drugačno subjektivno presojo protipravno prilastil druge predmete v prostoru ter s tem kaznivo dejanje dokončal. Vrhovno sodišče posebej opozarja, da gre v primerih, ko gre za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, za eno kaznivo dejanje, pravna opredelitev tega dejanja pa se določa po najstrožji opredelitvi enega ali več dejanj, ki so vključena v konstrukcijo.

10. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče podlago za izrečeno kazen našlo v okoliščinah, ki se nanašajo na naravo in težo obravnavanega poskusa kaznivega dejanja ter v olajševalnih in obteževalnih okoliščinah, ki so tudi po presoji pritožbenega sodišča v izpodbijani sodbi pravilno izpostavljene in jim je sodišče prve stopnje dalo pravi pomen. Dolžnost sodišča je, da v obrazložitvi sodbe navede razloge, na podlagi katerih je sprejelo posamezno odločitev, ni pa dolžno obrazložiti, zakaj se ni odločilo za neko drugo, sicer v zakonu predvideno možnost kaznovanja. Razlogi zahteve za varstvo zakonitosti, ki izpričujejo nestrinjanje z izrečeno kazensko sankcijo, glede na določbo 420. člena ZKP ne morejo biti predmet presoje v postopku zahteve za varstvo zakonitosti.

11. Sodišče je dejanja, ki so predmet obtožbe, pravilno pravno opredelilo kot poskus nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, kot je navedeno v 8. točki sodbe, ter glede pravne kvalifikacije dejanja navedlo razloge, ki niso v nasprotju niti s podatki v spisu niti z veljavno zakonodajo oziroma sodno prakso. Zato je neutemeljen ugovor, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi izrek prvostopenjske sodbe, v katerem je dejanje opredeljeno kot poskus nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine, nasprotoval razlogom sodbe, v katerih se med drugim navaja, da obsojenec pri prvo in drugo navedenem dejanju v zaklenjenih prostorih ni našel denarja, ki ga je iskal oziroma, da naj bi bili zaradi neupoštevanja pravne opredelitve omenjenih dejanj kot neprimernega poskusa razlogi sodbe nejasni in sami s seboj v nasprotju.

12. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.