Up-90/98

10.10.2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., A. studio, d.o.o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 10. oktobra 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba družbe A., A. studio zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 302/97 z dne 4. 12. 1997 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VI Pg 600/94 z dne 7. 2. 1997 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Okrožno sodišče je v gospodarskem sporu na podlagi pravil o dokaznem bremenu zavrnilo pritožničin tožbeni zahtevek za plačilo denarnega zneska. Sodišče je ocenilo, da pritožnica (tožnica v pravdi) ni izkazala, da je z dobavo naročenega blaga izpolnila svojo pogodbeno obveznost do tožene stranke, zato njen zahtevek, s katerim od tožene stranke zahteva izpolnitev njene obveznosti iz pogodbe, ni utemeljen. Zoper tako sodbo se je pritožnica pritožila. Višje sodišče je zavrnilo njeno pritožbo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in pritožnici naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2.Z ustavno pritožbo pritožnica izpodbija v izreku navedeni sodbi. Zatrjuje, da Okrožno sodišče v dokaznem postopku iz nerazumljivih razlogov ni ugodilo njenemu dokaznemu predlogu za zaslišanje zastopnika pritožnice ter predlogu za odobritev dodatnega roka za predložitev listin. Po mnenju pritožnice je predlagano zaslišanje edini možni dokaz, s katerim bi lahko izkazala utemeljenost svojega zahtevka, zato je sodišče, s tem ko njegove izvedbe ni dopustilo, kršilo njeni pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena in sodnega varstva iz 23. člena Ustave, posredno pa tudi pravico do pravnega sredstva iz 25. člena in pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

Odločitev sodišča, da ne ugodi pritožničinemu predlogu za odobritev naknadnega roka za predložitev listin, naj bi bila tudi v nasprotju s sodno prakso in iz tega razloga v nasprotju z 22. členom Ustave. Od siceršnje sodne prakse po zatrjevanju pritožnice odstopa tudi odločitev Višjega sodišča, da pritožnici naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke.

3.Pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stanke, je eden izmed elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave. Za sodišče iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na njegovo odločitev ne bi mogla vplivati. Zavrnitev dokaznega predloga stranke mora sodišče ustrezno obrazložiti. Ob navedenih izhodiščih se pritožničino zatrjevanje, da je sodišče kršilo njene ustavne pravice s tem, ko je zavrnilo njen dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika pritožnice, izkaže kot neutemeljeno. Sodišče je namreč v obravnavani zadevi postopalo v skladu z zgoraj navedenimi zahtevami. Pritožnica je v gospodarskem sporu, v katerem so bile izdane izpodbijane sodbe, nastopala kot tožnica. Na njej je bilo torej breme dokazovanja utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ne glede na to, ali je stranka v postopku tožnik ali toženec, pa mora ob tem, ko predlaga izvedbo dokaza, tudi navesti, dokazovanju katerih dejstev bo tak dokaz služil. Sodišče nato odloči, ali bo izvedbo dokaza dopustilo ali ne. V obravnavani zadevi je sodišče na podlagi podatkov iz spisa in navedb pritožničinega pooblaščenca ter tudi nasprotne stranke na glavni obravnavi, razumno ocenilo, da dokazni predlog pritožnika za zaslišanje priče ne bi v ničemer pripomogel k razjasnitvi zadeve, zato ga je zavrnilo in razloge za svojo odločitev tudi navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. S tem ni kršilo pritožničinih ustavnih pravic. Če je imela pritožnica, kot to izhaja iz njenih navedb v ustavni pritožbi, ob tem, ko je predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem priče, v mislih dokazovanje nekih novih dejstev, na katera iz dotedanjega poteka spora ni bilo mogoče sklepati, bi s temi dejstvi ob predlaganju dokaza na naroku za glavno obravnavo morala seznaniti tudi sodišče. Sodišče o utemeljenosti dokaznega predloga namreč lahko odloči le na podlagi navedb in dejstev, ki so mu znana. Iz zgoraj navedenih razlogov kršitve pritožničinih ustavnih pravic tudi ni mogoče očitati Višjemu sodišču, ki je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4.Sodišče je argumentirano obrazložilo tudi svojo odločitev, da ne ugodi pritožničinemu predlogu za odobritev dodatnega roka za predložitev listinskih dokazov. Kot je v obrazložitvi svoje sodbe ugotovilo Višje sodišče, je imel pritožnik, tako kot nasprotna stranka v pravdi, ves čas do zaključka glavne obravnave možnost navajati dejstva ter v dokaz svojih trditev predlagati dokaze. Odločitev sodišča, ki je ocenilo pritožničin predlog za odobritev dodatnega roka za predložitev dokazov kot neutemeljen, ga zavrnilo ter svojo odločitev argumentirano obrazložilo, ne predstavlja kršitve pritožničinih ustavnih procesnih jamstev. Ob dejstvu, da pritožničin pooblaščenec v utemeljitev svojega predloga ni navedel nobenega razloga, za to da dokazov ni mogel predložiti že na glavni obravnavi, niti ni vedel ali ti dokazi sploh obstajajo, odločitvi sodišča tudi ni mogoče očitati nerazumnosti.

5.Tudi pritožničino pavšalno zatrjevanje, da sodišča v drugih primerih ugodijo predlogom za odobritev dodatnega roka za predložitev dokazov, na odločitev v tej ustavni pritožbi ne more vplivati. Sodišče mora namreč v vsakem posameznem primeru presoditi, ali je tak predlog utemeljen ali ne. V obravnavanem primeru je sodišče na podlagi okoliščin primera ocenilo, da ni razlogov za ugoditev pritožničinemu predlogu, zato ga je zavrnilo, ter svojo odločitev tudi obrazložilo. S tem pritožnice ni prikrajšalo za njena z Ustavo zagotovljena procesna jamstva.

6.Iz pravice do izjave v postopku iz 22. člena Ustave izhaja tudi pravica stranke v postopku, da odgovori na pritožbene navedbe nasprotne stranke v pravdi. Stroški, ki pri tem nastanejo, so stroški postopka, o katerih sodišče v pravdnem postopku odloči tudi po kriteriju uspeha v pravdi. Pritožnica je pravdo izgubila, zato ji je sodišče naložilo tudi plačilo pritožbenih stroškov nasprotne stranke. Pavšalne trditve, da pomeni takšna odločitev odstopanje od siceršnje prakse pritožbenih sodišč in kršitev pravice do enakega varstva pravic, pritožnica z ničimer ni izkazala. Tudi sicer sama ugotovitev, da odločitev odstopa od ustaljene sodne prakse, ne bi zadostovala za zaključek, da gre za kršitev 22. člena Ustave. Odločitev bi morala biti tudi napačna. Da pa obravnavani odločitvi sodišča tega ni mogoče očitati, izhaja iz zgoraj navedenega.

7.Kršena tudi ni bila pritožničina pravica iz 25. člena Ustave. Pritožbeno sodišče je skladno z zahtevami, ki izhajajo iz pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, pretehtalo pritožničine pritožbene navedbe in na tiste, ki so za odločitev pomembne, v obrazložitvi izpodbijane sodbe odgovorilo. Nobeno izmed stališč v izpodbijanih sodbah tudi ni sporno z vidika pritožničine pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

8.Ker z izpodbijanima sodbama pritožnici očitno niso bile kršene človekove pravice, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Predsednik senata

dr. Lojze Ude