Jedro

Zaenkrat tudi po uveljavitvi Zakona o duševnem zdravju še ni bil sprejet zakon, ki bi urejal ukrepe obveznega psihiatričnega zdravljenja neprištevnih in bistveno zmanjšano prištevnih storilcev kaznivih dejanj.

Obrazložitev

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče na Ptuju obsojenca spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja požiga po prvem odstavku 226. člena v zvezi s prvim odstavkom 22. člena in drugim odstavkom 16. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ, ter mu za prvo kaznivo dejanje z uporabo 1. točke 42. člena in 2. točke 43. člena KZ določilo kazen devet mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje pa kazen šest mesecev zapora, nato pa mu je na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in en mesec zapora, v katero mu je na podlagi 49. člena KZ vštelo čas, prestan v priporu. Sodišče je obsojenemu na podlagi 66. člena KZ izreklo tudi varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov, ki sme trajati, dokler ne bo prestana kazen zapora. Odločilo je, da se obsojeni na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti, pa se izplačajo iz proračunskih sredstev. Višje sodišče v Mariboru je ob reševanju pritožbe obsojenčeve zagovornice sodbo sodišča prve stopnje v izreku o varnostnem ukrepu obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov spremenilo tako, da se varnostni ukrep ne izreče. Sicer pa je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov postopka.

2. Zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 376. člena KZ-1 v zvezi z določbo četrtega odstavka 63. člena KZ. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ugotovi kršitev, saj je zahteva vložena v obsojenčevo škodo.

3. Vrhovno sodišče je na podlagi 423. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, vendar se o njej nista izjavila.

B-1

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti lahko državni tožilec vloži zaradi vsake kršitve zakona (tretji odstavek 420. člena ZKP) in sicer tako v korist kot tudi v škodo obsojenega. Če je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo obsojenega in Vrhovno sodišče spozna, da je utemeljena, zgolj ugotovi, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo.

B-2

5. Sodišče prve stopnje je obsojenca spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja požiga po prvem odstavku 226. člena v zvezi s prvim odstavkom 22. člena in drugim odstavkom 16. člena KZ ter kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ in mu izreklo enotno kazen eno leto in en mesec zapora. Poleg tega je obsojenemu na podlagi 66. člena KZ izreklo tudi varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov, ki sme trajati, dokler ne bo prestana kazen zapora. Sodišče je namreč na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke za psihiatrijo ugotovilo, da je obsojeni kazniva dejanja storil zaradi odvisnosti od alkohola, ter da zato obstaja nevarnost, da bo zaradi tega ponavljal kazniva dejanja, z medicinskega vidika pa obstaja možnost za njegovo zdravljenje. Sodišče druge stopnje je ob reševanju pritožbe obsojenčeve zagovornice sodbo sodišča prve stopnje v izreku o varnostnem ukrepu obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov po uradni dolžnosti spremenilo tako, da se varnostni ukrep ne izreče. Svojo odločitev je utemeljilo na ugotovljeni kršitvi kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, do katere je prišlo v pritožbenem postopku. V času odločanja o pritožbi se je namreč začel uporabljati KZ-1, ki predpisuje le še tri od prej šestih varnostnih ukrepov, med njimi pa ni več varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov.

6. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti predlaga, naj Vrhovno sodišče ugotovi, da je bila s sodbo sodišča druge stopnje prekršena določba 376. člena KZ-1 v zvezi z določbo četrtega odstavka 63. člena KZ. Meni, da stališče sodišča druge stopnje, da od 1.11.2008 dalje ni več mogoče izrekati varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov, nasprotuje prehodni določbi 376. člena KZ-1. Meni, da zakon, ki bo urejal vprašanje varnostnih ukrepov obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti in obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov, še ne velja in da je stanje na tem področju časovno in vsebinsko še povsem neurejeno, zato je potrebno za prehodno obdobje navedene ukrepe izrekati po starem KZ. Stališče Višjega sodišča v Mariboru bi pomenilo pravno praznino, ki bi se kazala v odsotnosti kakršnekoli ureditve vprašanja do uveljavitve nove zakonodaje, kar pa je nedopustno stanje. Vložnik zatrjuje, da je mogoče izreči tako varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ter obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti kot tudi varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov, četudi KZ-1 določa samo uporabo 64. in 65. člena KZ, ne pa tudi 66. člena KZ, ki je urejal uporabo tega varnostnega ukrepa. Nemožnost izrekanja tega varnostnega ukrepa bi pomenila nedopustno razlikovanje med psihiatričnim zdravljenjem in zdravljenjem alkoholikov in narkomanov, ki je vsebinsko del psihiatričnega zdravljenja. Če bi bil namen zakonodajalca, da za prehodno obdobje odpravi kakršnokoli možnost izrekanja varnostnega ukrepa alkoholikom in narkomanom, bi moral zakon med varnostnima ukrepoma iz četrtega odstavka 63. člena KZ (obvezno zdravljenje alkoholikov in narkomanov ter prepoved opravljanja poklica) napraviti razliko. Ker je obsojeni kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, bi mu bilo potrebno izreči varnostni ukrep po 66. členu KZ in Višje sodišče v Mariboru ni ravnalo pravilno, ko je odločilo tako, da varnostnega ukrepa ni izreklo.

B-3

7. Novi Kazenski zakonik, ki velja od 1.11.2008 (KZ-1), za razliko od KZ ureja samo še tri varnostne ukrepe in sicer prepoved opravljanja poklica, odvzem vozniškega dovoljenja in odvzem predmetov (69. člen KZ-1), medtem ko je KZ poznal še varnostne ukrepe obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti in obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov. V 376. členu KZ-1 ureja prehodno obdobje in določa, da se do uveljavitve zakona, ki bo urejal ukrepe obveznega psihiatričnega zdravljenja neprištevnih in bistveno zmanjšano prištevnih storilcev, uporabljajo določbe o varnostnih ukrepih po 64. in 65. členu ter določbi drugega in četrtega odstavka 63. člena Kazenskega zakonika (KZ). Glede na to, da se je dne 12.8.2009 začel uporabljati Zakon o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr), se v praksi pojavlja dilema, ali je ZDZdr zakon, predviden v 376. členu KZ-1 in je s tem členom določeno prehodno obdobje, v katerem so se t.i. medicinski varnostni ukrepi še naprej izrekali po določbah KZ, zaključeno. Pojavlja se torej vprašanje pravne podlage, na kateri je potrebno obravnavati neprištevne in bistveno zmanjšano prištevne storilce kaznivih dejanj, pri čemer je pravna podlaga bodisi KZ, bodisi ZDZdr.

8. Vrhovno sodišče je glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti, v kateri je zavzeto stališče, da prehodno obdobje še velja in se varnostni ukrepi obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti ter obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov izrekajo na podlagi določb KZ, najprej presojalo, ali je Zakon o duševnem zdravju tisti predpis, ki ga predvideva 376. člen KZ-1. Iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju obrazložitve te sodbe, Vrhovno sodišče ugotavlja, da ZDZdr ne ureja ukrepov obveznega psihiatričnega zdravljenja neprištevnih in bistveno zmanjšano prištevnih storilcev kaznivih dejanj. Glede na 376. člen KZ-1 je torej še naprej potrebno uporabljati določbe KZ o varnostnih ukrepih po 64. in 65. členu ter določbi drugega in četrtega odstavka 63. člena KZ, saj ZDZdr ne ureja materije, ki jo predvideva 376. člen KZ-1. 9. Ker v zakonodaji (za razliko od na primer hrvaške ureditve(1)) nikjer izrecno ni pojasnjeno (niti v ZDZdr, niti v KZ-1, niti v ZKP), ali je ZDZdr predpis, predviden v 376. člen KZ-1, je potrebno pri presojanju, ali je Zakon o duševnem zdravju predpis, predviden v 376. členu KZ-1, izhajati iz materije, ki jo ta zakon ureja. V členu 376 je namreč predvidena ureditev ukrepov obveznega zdravljenja neprištevnih in bistveno zmanjšano prištevnih storilcev kaznivih dejanj. Zakon o duševnem zdravju ureja sistem zdravstvene in socialno varstvene skrbi na področju duševnega zdravja, nosilce oziroma nosilke te dejavnosti ter pravice osebe med zdravljenjem v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, obravnavo v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda in v nadzorovani obravnavi (prvi odstavek 1. člena). Ta zakon določa tudi postopke sprejema osebe: na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, v obravnavo v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, v nadzorovano obravnavo ter v obravnavo v skupnosti (drugi odstavek 1. člena). Ne vsebuje pa za sisteme s civilnopravnim konceptom prisilne hospitalizacije storilcev kaznivih dejanj običajne ureditve prehoda med kazenskim in civilnim postopkom. Prehod med kazenskim in civilnim postopkom ima urejen tudi Hrvaška(2). ZDZdr torej v ničemer ne ureja ukrepov obveznega zdravljenja storilcev kaznivih dejanj, pač pa ureja zgolj zdravljenje duševnih bolnikov na splošno. Tudi Zakon o kazenskem postopku še vedno vsebuje nespremenjene določbe o postopku za uporabo varnostnih ukrepov (491. do 497. člen ZKP), ter v ničemer ne ureja točke prehoda iz kazenskega v civilni (nepravdni) postopek. Ob uveljavitvi KZ-1 je vprašanja, ki jih sedaj ureja Zakon o duševnem zdravju, urejal Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) v poglavju Postopek o pridržanju oseb v psihiatrični bolnišnici (členi 70 do 82 ZNP). ZDZdr ureja povsem enako materijo, kot je bila urejena v ZNP in v smislu obravnavanja storilcev kaznivih dejanj ne prinaša nič novega (čeprav je ureditev v ZDZdr normirana dosti bolj podrobno, kar je posledica ugotovljene protiustavnosti ureditve z odločbo Ustavnega sodišča U-I-60/03 z dne 4.12.2003). Kolikor bi zakonodajalec menil, da je obstoječa ureditev po ZNP ustrezna tudi za obravnavanje storilcev kaznivih dejanj, sploh ne bi bilo potrebno posebej urejati prehodnega obdobja do sprejema ZDZdr. Ker pa je to posebej urejeno, je mogoč sklep, da je ZNP neprimeren za obravnavanje neprištevnih storilcev kaznivih dejanj. Ker Zakon o duševnem zdravju ravno tako kot ZNP ne vsebuje nobenih posebnih določb o tej skupini ljudi z duševnimi motnjami, je za njihovo obravnavo enako neprimeren, kot je bil ZNP(3).

10. Do zaključka, da z ZDZdr še ni uveden t.i. civilnopravni koncept prisilne hospitalizacije storilcev kaznivih dejanj, ki je s prehodno določbo 376. člena KZ-1 in obsegom urejanja varnostnih ukrepov v KZ-1 (to je z opustitvijo urejanja medicinskih varnostnih ukrepov) sicer napovedan, nas privede tudi zgodovinska razlaga. Prvotni predlog besedila zakona(4) je vključeval tudi poglavje z naslovom varnostni ukrepi, kjer je bilo predvideno izrekanje treh varnostnih ukrepov neprištevnim oziroma bistveno zmanjšano prištevnim storilcem kaznivih dejanj (obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v oddelku pod posebnim nadzorom, na prostosti ali v nadzorovani obravnavi ter obvezno zdravljenje odvisnikov). Kasneje pa je bilo poglavje, kjer so bili urejeni varnostni ukrepi, črtano iz predloga besedila zakona(5), zato je mogoče sklepati, da se je zakonodajalec odločil, da zaenkrat te materije še ne uredi.

11. Izhajajoč iz jezikovnega pomena 376. člena KZ-1, ter zgodovinske in namenske razlage Vrhovno sodišče zaključuje, da zaenkrat (tudi po uveljavitvi ZDZdr) še ni bil sprejet zakon, ki bi urejal ukrepe obveznega psihiatričnega zdravljenja neprištevnih in bistveno zmanjšano prištevnih storilcev kaznivih dejanj. Ureditev medicinskih varnostnih ukrepov je do določene mere podvržena prosti presoji zakonodajalca, ki bo moral odločiti, kakšen koncept bo izbran (da bo koncept civilnopravni, sicer izhaja iz 376. člena KZ-1), ter ustrezno prilagoditi tudi določbe procesne zakonodaje (minimalni obseg urejanja mora zajeti vsaj prehod iz kazenskega v civilni postopek(6)). Tudi odločitev o tem, ali bodo ti ukrepi urejeni v posebnem zakonu, ali pa bo le ZDZdr ustrezno spremenjen in dopolnjen, je v diskreciji zakonodajalca(7). Ker predpis, ki bi urejal materijo, predvideno v 376. členu KZ-1 še ni bil sprejet, je potrebno še naprej uporabljati ustrezne določbe Kazenskega zakonika.

B-4

12. Glede na to, da ima zahteva za varstvo zakonitosti prav, ko zatrjuje, da zakon iz 376. člena KZ-1 še ni bil uveljavljen in je torej potrebno varnostne ukrepe izrekati po določbah KZ, je Vrhovno sodišče presojalo še, ali je sodišče druge stopnje prekršilo določbe materialnega prava, ko je odločilo, da se obsojencu varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov ne izreče. 13. V 376. členu KZ-1 je namreč določeno, da se do uveljavitve zakona, ki bo urejal ukrepe obveznega psihiatričnega zdravljenja neprištevnih in bistveno zmanjšano prištevnih storilcev, uporabljajo določbe o varnostnih ukrepih po 64. in 65. členu ter določbi drugega in četrtega odstavka 63. člena Kazenskega zakonika. Varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov je urejen v 66. členu KZ, za katerega pa zakon ne predvideva uporabe. Četrti odstavek 63. člena KZ sicer predvideva tudi izrekanje tega varnostnega ukrepa in določa, da se sme izreči (poleg ukrepa prepovedi opravljanja poklica), če je bila storilcu izrečena kazen zapora ali v pogojni obsodbi določena kazen zapora.

14. Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS) v prvem odstavku 28. člena določa, da nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. Gre za načelo zakonitosti, ki zahteva, da je kaznivo dejanje le dejanje, ki je jasno določeno kot kaznivo in je zanj tudi predpisana kazen (lex certa), pri čemer lahko določeno ravnanje kot kaznivo določi samo zakon kot hierarhično najvišji pravni vir (lex scripta) in sicer vnaprej, še preden je bilo dejanje storjeno (lex praevia). Načelo zakonitosti pa predpisuje tudi Kazenski zakonik (KZ-1) v 2. členu, ko določa, da nikomur ne sme biti izrečena kazen ali druga kazenska sankcija za dejanje, ki ga zakon ni določil kot kaznivo dejanje, še preden je bilo storjeno, in za katero ni bila z zakonom predpisana kazen ali druga kazenska sankcija. Primerjava besedila Ustave in KZ-1 nam pokaže, da kazenski zakonik poleg kazni prepoveduje tudi izrekanje drugih kazenskih sankcij, ki v trenutku izvršitve kaznivega dejanja niso bile predpisane. Kazni ali kazenske sankcije torej ni mogoče izreči, če ta ni bila vnaprej predvidena.

15. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, prehodna določba 376. člena KZ-1 ohranja v veljavi le določbi 64. in 65. člena KZ. Določba 66. člena, ki je s KZ-1 razveljavljena (derogacijska klavzula iz 380. člena KZ-1), je določala pogoje za izrek varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov, način izvrševanja in najdaljši čas trajanja ukrepa. Ker ta člen ne velja več (in ga v nasprotju s členoma 64 in 65 tudi 376. člen KZ-1 ni zadržal v veljavi v prehodnem obdobju), so pogoji za izrek in vsebina ukrepa povsem nedoločeni. Iz četrtega odstavka 63. člena KZ (ki se še naprej uporablja) je mogoče ugotoviti le, da se lahko varnostni ukrep izreče, če je bila storilcu kaznivega dejanja izrečena zaporna kazen ali v pogojni obsodbi določena kazen zapora. Določeni so torej zgolj formalni pogoji za izrekanje tega varnostnega ukrepa, medtem ko vsebinskih pogojev, dopustnega časa trajanja in vsebine ukrepa ni mogoče ugotoviti.

16. Da izrekanje varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov ni več mogoče, pa izhaja tudi iz pojasnil k členom 69 in 376 KZ-1 v obrazložitvi predloga zakona(8), kjer je pojasnjeno, da je ukrep obveznega zdravljenja nadomeščen s humanističnim pristopom prostovoljnega zdravljenja odvisnosti od alkohola ali droge med prestajanjem kazni, pri pogojni obsodbi z varstvenim nadzorstvom in pri pogojnem odpustu z navodili. Iz tega je mogoče neposredno sklepati na namen zakonodajalca, to je odprava prisilnega zdravljenja alkoholikov in narkomanov in nadomestitev tega ukrepa s prostovoljnim zdravljenjem. Ker varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov ni več predpisan, bi sodišče, ki bi ga izreklo, ravnalo v nasprotju z načelom zakonitosti, zato zahteva za varstvo zakonitosti nima prav, ko uveljavlja kršitev kazenskega zakona zaradi odločitve sodišča druge stopnje, da spremeni sodbo sodišča prve stopnje v izreku o varnostnem ukrepu tako, da ga ne izreče. Odločitev sodišča drug stopnje je tako pravilna, pa čeprav so razlogi zanjo napačni. Kot že pojasnjeno, je še vedno potrebno za izrekanje varnostnih ukrepov neprištevnim in bistveno zmanjšano prištevnim storilcem kaznivih dejanj uporabljati določbe KZ, varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov pa ni več mogoče izrekati, saj bi takšno ravnanje predstavljalo kršitev načela zakonitosti.

C.

17. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Op.št.(1):Hrvaški zakon, ki ureja kazenski postopek (Hrvaški ZKP) ima posebne določbe (členi 475 do 481) o postopku zoper storilce kaznivih dejanj z duševnimi motnjami. V tem poglavju se izrecno sklicuje na določbe Zakona o zaščiti oseb z duševnimi motnjami (Zakon o zaštiti osoba s duševnim smetnjama; v nadaljevanju ZZODS), ta zakon pa vsebuje sklicevanje na določbe kazenske zakonodaje. Tako v hrvaški ureditvi ni nobenega dvoma, kateri predpis je podlaga za odločanje v posamezni fazi postopka, medtem ko naša ureditev takih izrecnih določb ne vsebuje.

Op.št.(2):Hrvaški ZKP v določbah o postopku zoper storilce z duševnimi motnjami določa postopanje državnega tožilca in sodišča. Če je bil storilec v času storitve dejanja neprišteven, državni tožilec v obtožnici postavi zahtevo, naj sodišče ugotovi, da je storilec protipravno dejanje storil v stanju neprištevnosti ter da mu odredi prisilno namestitev po določbah Zakona o zaščiti oseb z duševnimi motnjami. Ta zakon ima posebno poglavje (členi 44 do 53) z naslovom Postopek prisilne namestitve neprištevnih oseb in obsojencev. Sodišče odredi prisilno namestitev osebe, za katero je z izvedenskim mnenjem ugotovljeno, da ima težje duševne motnje in je nevarna za okolico (v skladu z drugim odstavkom 44. člena ZZODS je nevarnost podana, če obstaja visoka stopnja verjetnosti, da bi zaradi duševne motnje ta oseba lahko ponovno storila kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen najmanj tri leta zapora). Postopek prisilne namestitve se po določbah tega poglavja vodi proti osebam, za katere je bila prisilna namestitev odrejena s strani kazenskega sodišča, ki nepravdnemu sodišču dostavi prepis sodbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je obdolženec storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti, sklep o prisilni namestitvi z datumom nastopa pravnomočnosti ter še nekatere dokumente.

Op.št.(3):Tako tudi Katja Filipčič v prispevku Obravnavanje storilcev z izključeno ali zmanjšano prištevnostjo v slovenski kazenski zakonodaji; Konferenca kazenskega prava in kriminologije, Zbornik/ 2. konferenca kazenskega prava in kriminologije (Ljubljana, GV založba, 2009) Op.št.(4):Poročevalec Državnega zbora št. 61/2008 Op.št.(5):Poročevalec Državnega zbora št. 94/2008 Op.št.(6):Da je potrebno določiti točko prehoda iz kazenskega v civilni postopek meni tudi Primož Baucon v (Kazensko)pravni položaj oseb z duševnimi motnjami (Pravnik, št. 5-6/2009), ki se sicer zavzema za ohranitev kazenskopravnega koncepta zaradi razlogov ekonomičnosti postopka (izogibanje podvajanju ugotavljanja okoliščin, ki narekujejo prisilno pridržanje) in zato, ker kazenski postopek pomeni večjo garancijo varstvu človekovih pravic, kot pa civilni nepravdni postopek. Vsekakor je odločitev med civilnopravnim in kazenskopravnim modelom v diskreciji zakonodajalca, zagotovljen pa mora biti minimalni obseg urejanja, ki sploh omogoča izvedbo postopka, to je določitev pristojnosti in določitev točke prehoda, saj je povsem jasno, da bodo tudi ob morebitnem civilnopravnem konceptu neprištevni storilci kaznivih dejanj še vedno obravnavani tudi v kazenskih postopkih.

Op.št.(7):Da je glavna slabost ZDZdr odsotnost urejanja prehoda med kazenskim in civilnim postopkom, ter da ga je potrebno ustrezno dopolniti, meni tudi dr. Zlatko Dežman v prispevku Ali je ZDZdr zakon iz 376. člena KZ-1? (Pravna praksa št. 46/09 z dne 26.11.2009), vendar avtor zastopa stališče, da je Zakon o duševnem zdravju zakon iz 376. člena KZ-1. Prisilna hospitalizacija je namreč predvidena za osebe, ki zaradi svojih duševnih motenj ogrožajo življenje drugih ali hudo ogrožajo njihovo zdravje ali jim povzročajo hudo premoženjsko škodo. Taka ravnanja pa se v objektivnem smislu prekrivajo s kaznivimi dejanji zoper življenje in telo, zoper človekovo zdravje in premoženje ter s kaznivimi dejanji povzročitve splošne nevarnosti, torej dejanji, zaradi katerih sodišče na predlog državnega tožilca izreče medicinske varnostne ukrepe po Kazenskem zakoniku. ZDZdr omogoča izrekanje ukrepov, ki vsebinsko niso nič manj omejevalni kot varnostni ukrepi po KZ, zato po avtorjevem mnenju niti dejstvo, da ZDZdr ne ureja točke prehoda kazenskega v nepravdni postopek, ne negira njegove veljave. Postavlja se samo vprašanje celovitosti zakona. Nasprotno pa mag. Aleksander Karakaš v prispevku Še o ZDZdr kot zakonu iz 376. člena KZ-1 (Pravna praksa 10/10 z dne 11.3.2010) meni, da ZDZdr nima instrumentarija, ki bi omogočal ugotavljanje zakonske določenosti dejanja, protipravnosti in dejstva, ali je obravnavana oseba storilec. Avtor zato meni, da je v danem položaju bolje počakati na dopolnitev prehoda z enega na drug model ali pa na nek drug specialnejši zakon, ki bo ustrezno urejal ukrepe obveznega psihiatričnega zdravljenja neprištevnih in bistveno zmanjšano prištevnih storilcev kaznivih dejanj.

Op.št.(8):Poročevalec Državnega zbora št. 61/2008