Jedro

V sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Sodišče dejstev in dokazov, ki so navedeni prepozno, ne upošteva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba (II. in III. točka izreka) potrdi.

II. Tožena stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pravdni postopek v delu, ki se nanaša na plačilo 100 EUR odškodnine za gorilnik za peč centralne kurjave, ustavilo (I. točka izreka1), toženki naložilo, da tožnici v osmih dneh plača 150 EUR z zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2020, v presežku za 200 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožnici je naložilo tudi, da toženki v osmih dneh povrne 19,40 EUR pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (II. in III. točka izreka) v celoti se pritožuje toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, posledično zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev pravdnega postopka. V pritožbi obrazloži, da je sodišče zaključilo, da je toženka opravičena plačila vsaj ene najemnine, vendar tega v nadaljevanju ni upoštevalo. Zmotno je ugotovilo, da je prišlo do spremembe prvotnega dogovora o plačevanju za naprej in naknadna sprememba takšnega dogovora ni bila dokazana. Toženka je pravočasno navajala, da je bil dogovor o oprostitvi plačila dveh najemnin zaradi tega, ker je plačala električno energijo za nazaj za druge najemnike in še druge dodatne stroške. Prej teh trditev ni mogla podati, saj jih tudi tožnica v tožbi ni, pa bi morala. Sodišče je toženko nezakonito prekludiralo glede dejstev, ki jih je po krivdi tožnice lahko navedla šele v tretji pripravljalni vlogi z dne 19. 2. 2021. Nasprotno tožnice ni prekludiralo, zato je zaradi neenakopravnega obravnavanja strank in kršitve načela kontradiktornosti storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. O dveh oproščenih plačilih najemnine so izpovedali toženka in priče, kar sodišče neutemeljeno ni upoštevalo, njihovih izpovedb pa ni dokazno ocenilo. Tudi se ni opredelilo do vprašanja verodostojnosti tožničine izpovedbe. Sodbe tako ni mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, sodba pa je nezakonita. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo glede toženkinih trditev, da je najemnino za december 2019 plačala pod tožničino resno grožnjo po izselitvi in zmotno ni upoštevalo pobota v višini zneska ene najemnine s toženkinimi stroški. Na koncu se toženka pritožuje tudi zoper odločitev o plačilu pravdnih stroškov v zvezi s spremembo tožbenega zahtevka in delnim umikom tožbe, saj tožnica v tem delu ni uspela, povzročila pa je stroške. Do takrat je dolžna plačati vse stroške sama, po modifikaciji pa tudi, glede na to, da je bil njen uspeh v pravdi minimalen. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrže, podredno zavrne, še podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica se je s pritožbo seznanila, odgovora ni podala.

4. Obravnavani spor se je pričel zaradi odpovedi najemne pogodbe in vračila najetih premičnin in nepremičnin, po spremembi tožbe in delnem umiku pa se je nadaljeval kot spor majhne vrednosti (spori, o katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR – prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko odločba, s katero je končan spor v postopkih o sporih majhne vrednosti izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), na kar je sodišče prve stopnje pravdni stranki v pravnem pouku izpodbijane odločbe opozorilo. Slednje pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati, oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen, če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava – drugi odstavek 458. člena ZPP).2 V sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Vsaka stranka lahko vloži eno pripravljalno vlogo. Tožeča stranka lahko v osmih dneh po prejemu odgovora na tožbo vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo. Tožena stranka pa lahko v osmih dneh po prejemu pripravljalne vloge tožeče stranke vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi (452. člen ZPP). Sankcija za ravnanje stranke, ki nasprotuje določiloma 451. in 452. člena ZPP je, da sodišče dejstev in dokazov, ki so navedeni prepozno, ne upošteva.3

5. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da toženka ne izkazuje pravnega interesa za pritožbo zoper zavrnili del, saj je v tem delu uspela. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje do zatrjevanih kršitev zaradi nepravilnega upoštevanja prekluzij s strani sodišča prve stopnje. V tem delu gre za relativno bistveno kršitev postopka, ki v sporih majhne vrednosti ni upoštevna, a toženka smiselno zatrjuje tudi, da ji je bila odvzeta pravica do izjave, torej zatrjuje absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče te pritožbene trditve preverilo. Kot zgoraj obrazloženo, se je postopek začel s tožbo v rednem pravdnem postopku. Po izpolnitvi prvotnega zahtevka, to je izpraznitvi in izročitvi nepremičnine, je tožnica podala modifikacijo tožbenega zahtevka, kjer je zahtevala plačilo 450 EUR in je redni spor prešel v spor majhne vrednosti (list. št. 38). Zato je sodišče prve stopnje modifikacijo tožbenega zahtevka pravilno štelo kot tožbo v postopku v sporu majhne vrednosti, drugo pripravljalno vlogo toženke pa pravilno kot odgovor na tožbo (list. št. 45). Dopustna tožničina pripravljalna vloga je bila podana 3. 2. 2021 z nazivom delni umik (list. št. 55), dopustna toženkina pripravljalna vloga pa 18. 2. 2021 z nazivom tretja pripravljalna vloga (list. št. 61). Ostale navedbe pravdnih strank so skladno s 452. členom ZPP neupoštevne, zato je sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve napačno navedlo, da je dopustna tudi tožničina pripravljalna vloga z dne 4. 3. 2021. A je kljub navedeni kršitvi odločitev sodišča prve stopnje pravilna, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Toženkine navedbe, da ji je bila z napačno uporabo prekluzij kršena pravica do izjave, so zato neutemeljene.

6. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo toženkine trditvene podlage glede plačila stroškov elektrike, ki so jih povzročili prejšnji najemniki v višini 190 EUR in dodatnih stroškov, vse v višini ene najemnine. V modifikaciji tožbenega zahtevka je tožnica v prvem odstavku VI. točke zahtevala najemnino za en mesec v znesku 150 EUR z zamudnimi obrestmi 6. 12. 2020, iz česar gre razbrati, da je zahtevala najemnino za zadnji mesec toženkinega bivanja v nepremičnini, to je za november 2020. Toženka je v tretjem odstavku 8. točke druge pripravljalne vloge kot odgovor na modifikacijo tožbe navedla, da je bilo plačevanje najemnine dogovorjeno skladno s pogodbo za tekoči mesec, da je najemnino za november poravnala v tem mesecu in da 5. 12. 2020 najemnine ni bila dolžna plačati. Na navedene trditve je tožnica pravočasno odgovorila v dopustni pripravljalni vlogi in sicer, da se je že od vsega začetka najemnina plačevala za nazaj, saj je bila prva najemnina plačana 6. 1. 2020 za december 2019. S tem je smiselno zatrjevala tudi, da je bil dogovor, da je najemnina za november 2019 kompenzirana s stroški. Šele v dopustni pripravljalni vlogi je nato toženka prvič navedla, da uveljavlja v pobot vtoževano najemnino zaradi plačila računa za elektriko od prejšnjih najemnikov. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da so te navedbe prepozne. Smisel dopustitve dveh pripravljalnih vlog je v odgovorih na trditve strank v tožbi in odgovoru na tožbo. Tožnica je dodatno najemnino, to je drugo najemnino, saj ni bilo sporno, da je bila prva za mesec november 2019 poračunana in je tožnica ni zahtevala, zahtevala že z modifikacijo tožbe, zato bi toženka morala trditve, da je elektriko plačala za prejšnje najemnike, da so nastali tudi drugih stroških ter da je bil dogovor o pobotu še za drugo najemnino, podati v odgovoru na tožbo. Le tako bi tožnica imela možnost na te trditve odgovoriti in bi bilo spoštovano načelo kontradiktornosti. Pritožbene trditve, da je bila toženka s strani sodišča prve stopnje neupravičeno prekludirana in da je trditveno podlago glede plačila elektrike ter drugih stroškov podala pravočasno, so zato neutemeljene. Pritožbene navedbe o splošno znanem dejstvu, da povprečni mesečni račun za dobavo električne energije ni tako visok, da bi za tri mesece uporabe dosegel 190,84 EUR, so ob povedanem neutemeljene, pa tudi pritožbena novota in neupoštevne. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da je toženka že v odgovoru na tožbo opredelila zneske pobota. Sodišče prve stopnje je odgovor na tožbo v tem delu pravilno tolmačilo, saj je v njem navedeno, da je toženka elektriko poravnala za nazaj, ker je zaradi spora s tožnico, ali jo bo prepisala nase, v začetku ni plačevala. Da bi elektriko plačala za prejšnje najemnike, v odgovoru na tožbo ni zatrjevala. Tako gre ugotoviti, da sodišče s pritožbo očitanih postopkovnih kršitev ni storilo.

7. Pritožbeno sodišče je vezano na ugotovljeno dejansko stanje s strani sodišča prve stopnje, to je, da sta pravdni stranki sklenili najemno pogodbo za najem tožničine nepremičnine, da je toženka v nepremičnini bivala od novembra 2019 do decembra 2019, to je 13 mesecev, da je bila najemnina za november 2019 poračunana s stroški in je bila toženka oproščena plačila, da je najemnino za december 2019 plačala za nazaj, to je v začetku januarja 2020, da je s tem prišlo do spremembe dogovora iz najemne pogodbe, ter da je toženka najemnino vseskozi plačevala za nazaj. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in sicer, da je toženka dolžna tožnici plačati zadnjo najemnino za november 2020, ki je zapadla v plačilo v začetku decembra 2020. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče tudi v zvezi z zatrjevanimi tožničinimi grožnjami materialno pravo nepravilno uporabilo. Sodišče je pravilno zaključilo, da je tožnica vztrajala pri plačilu najemnine za december 2019, kar je bila njena pravica glede na sklenjeno pogodbo. V preostanku se pritožbene navedbe nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, kar je v postopku v sporih majhne vrednosti nedopustno, zato se pritožbeno sodišče o tem ne izreka.

8. Pravilno so odmerjeni tudi stroški. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnica s prvotnim zahtevkom uspela, saj ga je umaknila takrat, ko je toženka izpolnila zahtevek. Zato so v tem delu stroški pravilo odmerjeni. Glede na to, da je tožnica po modificirani tožbi zahtevala 450 EUR, uspela pa s 150 EUR, je sodišče pravilno ovrednotilo njen uspeh na 33,33 %. Zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena. Izračun stroškov pa pritožbeno ni izpodbijan.

9. Ob povedanem je pritožbeno sodišče, ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP v povezavi s 165. členom ZPP).

1 Sklep o delni ustavitvi postopka pritožbeno ni izpodbijan. 2 VSL I Cp 1323/2021. 3 Prim. N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, 2009, tretja knjiga, stran 718.