Jedro

Odvetnik ni podjetnik iz 7. odst. 1. člena ZGD. Zato tudi ne more imeti položaja samostojnega podjetnika posameznika iz 2. točke 1. odst. 481. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama krije pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da ni stvarno pristojno za reševanje te zadeve in da se zadeva odstopi v pristojno reševanje Okrajnemu sodišču v Radovljici. Ugotovilo je namreč, da vrednost spornega predmeta ne presega 2.000.000,00 SIT, prav tako pa ne gre za gospodarski spor niti za katerega izmed drugih sporov iz 2. odst. 32. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zato je po 30. členu ZPP za sojenje stvarno pristojno okrajno sodišče. Zoper takšen sklep je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Navaja, da ima kot odvetnik povsem enak status kot samostojni podjetnik in da zato ni razloga, da sodišče ne bi odločalo po določbah ZPP o gospodarskih sporih. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi, pritožniku pa povrnejo njegovi pritožbeni stroški.

Pritožba ni utemeljena.

Okrožna sodišča so ne glede na vrednost spornega predmeta pristojna, da sodijo med drugim tudi v gospodarskih sporih (7. točka 2. odst. 32. člena ZPP). Pravila o postopku v gospodarskih sporih pa veljajo med drugim tudi v sporih iz pravnih razmerij, ki so nastala med samostojnimi podjetniki posamezniki v zvezi z opravljanjem njihove pridobitne dejavnosti in samoupravnimi lokalnimi skupnostmi - kar je tudi tožena stranka - (2. točka v zvezi s 1. točko 1. odst. 481. člena ZPP). Sodišče druge stopnje se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da v tej zadevi ne gre za gospodarski spor.

Odvetnika namreč ni mogoče šteti za samostojnega podjetnika posameznika (v nadaljevanju: podjetnik), ki je sicer v 7. odst. 1. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) opredeljen kot fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Dejstva, da je tudi odvetništvo pridobitna dejavnost ter da odvetniki to dejavnost opravljajo kot svojo izključno dejavnost in da so z vidika davčnih in računovodskih predpisov v enakem položaju kot podjetniki, pri tem niso pomembna. Položaj odvetnika je namreč treba presojati po določbah Zakona o odvetništvu (ZOdv), ta pa v 1. členu določa, da je odvetništvo kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba ter da ga odvetniki opravljajo kot svoboden poklic. Takšna opredelitev odvetništva in odvetniškega poklica pa kljub nekaterim dejanskim (zunanjim) značilnostim pri opravljanju te dejavnosti ne more pomeniti, da ima odvetnik položaj podjetnika iz 7. odst. 1. člena ZGD in s tem položaj iz 2. točke 1. odst. 481. člena ZPP. V prid temu stališču govori tudi dejstvo, da se odvetniki ne vpisujejo v register podjetnikov, ki ga vodi davčna uprava, temveč v imenik odvetnikov pri Odvetniški zbornici Slovenije.

V 35. členu ZOdv je res predvidena možnost za ustanovitev odvetniške družbe kot pravne osebe (družbe z neomejeno odgovornostjo), v 36. členu ZOdv pa je določeno, da se za ustanovitev in poslovanje odvetniške družbe uporabljajo predpisi o gospodarskih družbah. Ker v tej zadevi kot stranka ne nastopa odvetniška družba, se sodišče druge stopnje o vprašanju, ali so odvetniške družbe zaradi takšne zakonske ureditve lahko stranke postopka v gospodarskih sporih, ne izreka. Opozarja pa, da ZOdv nima določbe (npr. v 1. členu), ki bi na podoben način napotovala na uporabo predpisov, ki veljajo za podjetnike.

Tako se pokaže, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker sodišče druge stopnje ni našlo niti kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora pritožbene stroške kriti sama.