Jedro

Tožena stranka sledila določilu 4. odstavka 24. člena ZAzil ter je pridobila tako aktualna poročila o stanju v izvorni državi kot tudi poročila v zvezi z razlogom, ki ga je tožnik navedel, kot razlog zakaj je zapustil izvorno državo. Tožena stranka je ocenila tudi stanje v tožnikovi izvorni državi in je pri tem navedla, na katera poročila se je oprla.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tukajšnjega sodišča opr. št. U 1117/2004 z dne 21. 6. 2004 in zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila in hkrati odločila, da mora Republiko Slovenijo zapustiti v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik v svoji prošnji z dne 5. 11. 2003 navedel, da je dalj časa živel v Republiki Abhaziji, v letu 1992, ko se je začela vojna med Gruzijo in Abhazijo, pa je to pokrajino zapustil in se naselil v mestu A. V tem mestu je nekdanji ruski general AA imel svojo vojaško gardo, ki je terorizirala, pretepala in ropala revne ljudi. Ti vojaki so večkrat prišli do njegovega doma in ga hoteli mobilizirati, ker se ni odzval vabilu, so ga večkrat pretepli. Ob zadnjem prihodu teh vojakov jim je zaradi strahu obljubil, da se bo čez tri dni oglasil v njihovem štabu, zaradi strahu za svoje življenje pa je raje pobegnil iz države, ker bi ga ti vojaki verjetno ubili. Tožena stranka zaključuje, da je tožnik po narodnosti Gruzinec in pravoslavne veroizpovedi ter državljan Gruzije in da ni bil nikoli član kakšne politične stranke. Razlog zakaj je zapustil Gruzijo je, ker naj bi ga v svoje vrste želeli pridobiti t.i. "partizani", neuradna paravojaška enota, v kateri so Gruzinci in se želijo vrniti v Abhazijo, iz katere so bili izgnani med vojno. Tožena stranka tudi navaja, da je tožnik navedel, da naj bi bil med ljudmi, ki so prišli k njemu tudi AA, ki je ruski general in vodja teh "partizanov" in BB. Tožnik je tudi povedal, da misli, da so ga gruzinski "partizani" uvrstili na seznam izdajalcev. Tožena stranka je preverila stanje v tožnikovi izvorni državi in preučila Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o človekovih pravicah v Gruziji, marec 2003 in februar 2004, prav tako pa tudi Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o verski svobodi, oktober 2002 in december 2003. V zvezi s stanjem v Abhaziji pa je tožena stranka preučila Poročilo o Gruziji IHF, članek iz časopisa Delo z dne 14. 3. 2003, Poročilo Generalnega sekretarja Združenih narodov o situaciji v Abhaziji in Gruziji, julij 2003 in april 2004. Tožena stranka zaključuje na podlagi preučenih poročil, da se je tožnik skupaj s starši naselil takoj za razmejitveno črto med Abhazijo in Gruzijo v mestu A. V tem mestu je 62.000 beguncev iz Abhazije, vendar je možnost za njihovo zaposlitev skoraj nemogoča. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik verodostojno navedel, da je država poskrbela za begunce v smislu nastanitve. Kljub temu, da razmere v Abhaziji še niso popolnoma urejene ter da se razseljene osebe v celoti še vedno ne morejo vrniti na to območje, pa to ne more predstavljati razlogov za priznanje azila. Potrebno je upoštevati, da mora takšna oseba najprej poiskati pomoč znotraj svoje matične države. Tožena stranka poudarja, da je potrebno pri presoji obstoja pogojev za priznanje statusa begunca upoštevati razmere v matični državi v trenutku odločanja ter še posebej možnost vrnitve kamorkoli na celotnem območju matične države in ne le v posamezen predel. Tožena stranka se sklicuje tudi na knjigo Zakon o statusu begunca avtorja James C. Hathaway. Prav tako povzema opredelitev preganjanja po Direktivi sveta Evropske unije št. 2002/C 51 E/17. Tožena stranka je tudi preverila navedbo tožnika, da so ga želeli v svoje vrste rekrutirati pripadniki t.i. "partizanov", zato je preverila vire, ki jih v odločbi tudi navaja. Iz poročil izhaja, da je AA poveljnik gruzinske gverilske enote "gozdnih bratov", ki je bila ustanovljena, tako kot skupina "bela legija", po odcepu Abhazije leta 1992, z namenom zaščite etničnih Gruzincev na območju Gali, ki je postalo razmejitveno območje med Abhazijo in Gruzijo. Pripadnikov obeh enot naj ne bi bilo več kot 300 in skupini naj bi bili vpleteni v različna kriminalna dejanja kot tudi pogoste ugrabitve z namenom izmenjave za ujete rojake. Iz poročil tudi ni razvidno, da bi člane v svoje vrste privabljali s silo, njihovo število pa je zelo majhno. Na podlagi vira, ki ga tožena stranka tudi navaja v izpodbijani odločbi, izhaja, da je AA dne 11. 2. 2004 napovedal samolikvidacijo skupine in je policiji predal veliko količino orožja s strelivom. Tožena stranka ugotavlja, da strah prosilca zaradi odklonitve vključitve v paravojaško enoto ni več utemeljen, saj je enota "gozdni bratje" razpuščena, njen vodja pa se bo na podlagi poročil preselil v Tbilisi. V zvezi z ekonomskimi razmerami v Gruziji pa je tožena stranka ugotovila, da so te izredno težke. Tožena stranka tudi ugotavlja, da bi težka ekonomska situacija v izvorni državi lahko bila tudi razlog zakaj je tožnik zapustil Gruzijo. Slaba gospodarska in ekonomska situacija v izvorni državi pa ne moreta biti podlaga za priznanje azila. V zvezi z možnostjo vrnitve tožnika v matično državo pa je tožena stranka preučila Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o človekovih pravicah v Rusiji, marec 2003, februar 2004, v delu, ki se nanaša na svobodo gibanja in možnost potovanja v in iz Gruzije. Prav tako pa je preučila tudi Poročilo ACCORD in Avstrijskega Rdečega križa o misiji v Gruziji iz julija 2003. Tožena stranka na podlagi teh poročil ugotavlja, da se lahko tožnik brez problemov vrne in ob vrnitvi ne bo izpostavljen mučenju in nečloveškemu ravnanju. Tožena stranka tako zaključuje, da tožnik ni bil preganjan zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju in da to tudi ni v zadostni meri objektivno konkretizirano. Tožnik je kot razlog navedel, da se boji vrnitve v matično državo, ker bi ga ubili. Pri tem pa tožena stranka ugotavlja, da so bili "gozdni bratje" razpuščeni 11. 2. 2004 in prenehali z delovanjem. Tožnikov strah pred vrnitvijo je zaradi tega razloga neutemeljen in v primeru vrnitve v matično državo ne bi bil na strani že razpuščenih "gozdnih bratov" izpostavljen mučenju in nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Tožena stranka tudi poudarja, da iz preučene dokumentacije ni zasledila, da bi s strani že razpuščenih "gozdnih bratov" obstajal kakšen seznam izdajalcev, kar pa glede na to, da ta organizacija ne obstaja več, prav tako ne more več predstavljati utemeljenega razloga, ki bi preprečeval tožnikovo vrnitev v Gruzijo. Tako tožena stranka zaključuje, da ni nikakršnih pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, saj ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se ga ne vrne v njegovo izvorno državo in da bi bil ob vrnitvi v matično državo izpostavljen mučenju in nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Tožena stranka tako ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, ki jih določata 2. in 3. odstavek 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZAzil), zato je njegovo prošnjo zavrnila in hkrati določila tudi rok, v katerem mora zapustiti državo.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno uporabila določb materialnega prava, zmotno in nepopolno je bilo ugotovljeno dejansko stanje, zmotno so bile uporabljene določbe materialnega prava in podane so bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je tožena stranka pri ugotavljanju okoliščin za priznanje azila iz humanitarnih razlogov preuranjeno zaključila, da se tožnik lahko vrne v matično državo brez bojazni, da bi bil tam ogrožena njegova osebna varnost oziroma da bi bil izpostavljen nečloveškemu, ponižujočemu ravnanju oziroma kaznovanju. Tožnik navaja, da je v Slovenijo pribežal iz razlogov osebne varnosti in sama tožena stranka navaja, da razmere v Abhaziji še niso urejene in da se razseljene osebe v celoti še ne morejo vrniti na to območje ter nepravilno ugotavlja, da bi bil tožnik varen v Gruziji. Tožnik poudarja, da je potrebno presojati razmere v matični državi v trenutku odločanja in prilaga Poročilo Varnostnega sveta Združenih narodov, iz katerega izhaja, da se razmere v Abhaziji in Gruziji niso spremenile in je varstvo človekovih pravic še vedno na zelo nizkem nivoju. Vse to kaže, da Abhazija ne predstavlja varne države in tožena stranka to nepravilno ugotavlja. Tožena stranka ni ocenila vseh relevantnih okoliščin, ampak je navedla, da po nekaterih informacijah paravojaške enote, ki neposredno ogrožajo tožnika, ne obstajajo več. Dejstvo, da določene informacije navajajo, da bi bile te enote razpuščene, niso zadostno zagotovilo tožniku, da njegovo življenje ne bi bilo ogroženo ob vrnitvi. Tožena stranka bi morala pri odločanju upoštevati navedbe prizadete osebe v celoti in narediti zanesljivo oceno teh navedb kot subjektivni element presoje, v to oceno pa mora vključiti tudi stanje v državi, v katero bi se tožnik moral vrniti, kot objektivni element ocene. Tožnik še navaja, da so razmere v Gruziji in avtonomni Republiki Abhaziji take, da objektivizirajo in opravičujejo njegov strah za osebno varnost. Tudi v primeru, če bi bila vrnitev v matično okolje sicer varna, bi morala tožena stranka preveriti ali je za tožnika osebno vrnitev varna oziroma je utemeljeno lahko zanj usodna. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in tožniku prizna azil v Republiki Sloveniji oziroma da se zadeva vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje. Hkrati predlaga oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so navedbe tožnika splošne, neresnične in zavajajoče. Subjektivno ogroženost je tožena stranka preverjala le na podlagi izjav, ki jih je tožnik podal, ko je navedel, da je preganjan s strani paravojaške enote t.i. "partizanov". Tožena stranka je ugotovila, da navedbe tožnika niso skladne s pridobljenimi informacijami. Ker je tožena stranka ugotovila, da je bila paravojaška enota ukinjena, je zaključila, da je razlog zaradi katerega je tožnik zaprosil za priznanje azila, prenehal obstajati. Pri tem se tožena stranka sklicuje na 10. člen Direktive sveta Evropske unije št. 2002/C 51 E/17. Tožena stranka pa še navaja, da je tožnik dne 6. 9. 2004 samovoljno zapustil Azilni dom in ni sporočil spremembe naslova.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za azil, ker tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Na podlagi 2. odstavka 1. člena ZAzil daje namreč Republika Slovenija azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (v nadaljevanju: Ženevska konvencija), na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil pa daje azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost in fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), spremenjene s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom št. 2 ter Protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Iz upravnega spisa izhaja, da tožnik utemeljuje svojo prošnjo za azil s tem, da so ga hoteli mobilizirati v svoje enote pripadniki generala AA t.i. "partizani". Ob zadnjem njihovem prihodu na njegov dom je zaradi strahu obljubil, da se bo oglasil v njihovem štabu čez tri dni, vendar je naslednji dan pobegnil iz države. Tožnik v tožbi ne izpodbija tega razloga zakaj je zapustil izvorno državo in tudi ne navaja nobenega drugega razloga.

Tožena stranka zaključuje, da tožnik ne more utemeljevati svoje prošnje za azil zaradi preganjanja zaradi svojega političnega prepričanja, ker je povedal, da ni bil član ali pa simpatizer nobene politične stranke. Tožnik je po narodnosti Gruzinec, pravoslavne veroizpovedi in državljan Gruzije, zato tožnik kot pripadnik večinskega naroda in večinske veroizpovedi v matični državi ne more upravičeno utemeljevati svoje prošnje za azil zaradi preganjanja na podlagi narodnosti ali vere. Tožena stranka je tudi preverila razlog tožnika za zapustitev izvorne države preko maloštevilnih virov, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi. Ugotovila je, da je AA, poveljnik gruzijske gverilske enote "gozdnih bratov" oziroma t.i. "partizanov". Prav tako pa je ugotovila, da iz poročil ni razvidno, da bi člane v svoje vrste privabljal s silo. Tožena stranka se sklicuje na poročilo, ki se nahaja v upravnem spisu, da je AA 11. 2. 2004 napovedal samolikvidacijo skupine in predal veliko količino orožja in streliva. Tudi po presoji sodišča je utemeljen zaključek tožene stranke, da strah tožnika, ker je odklonil vključitev v paravojaško enoto, ni več utemeljen, ker je enota razpuščena. Tožnik pa v tožbi ne izpodbija teh ugotovitev tožene stranke v zvezi z razpustitvijo gverilske enote "gozdnih bratov" oziroma "partizanov", prav tako pa tudi ne navaja ničesar nasprotnega. Tožnik pri tem trdi, da dejstvo, da določene informacije navajajo, da naj bi bile te enote razpuščene, niso zadostno zagotovilo tožniku, da njegovo življenje ob vrnitvi ne bi bilo ogroženo. Tožnik pa v tožbi ne izpodbija same ugotovitve tožene stranke, da je bila gverilska enota razpuščena, pri tem pa ne navaja svojih razlogov oziroma ne obrazlaga zakaj meni, da bi bilo njegovo življenje ob vrnitvi ogroženo, v zvezi s tem ob svoji trditvi ne ponuja nobenih navedb, okoliščin ali podrobnosti in tudi ne navaja nobenih dokazov.

Tožena stranka je pridobila podatke na podlagi aktualnih poročil in je podala oceno stanja v tožnikovi izvorni državi na podlagi teh aktualnih poročil. Tožnik tožbi prilaga Poročilo Generalnega sekretarja Varnostnemu svetu, julij 2004 in pri tem navaja, da iz tega poročila izhaja, da se razmere v Abhaziji in Gruziji niso spremenile kot jih je že ugotovila tožena stranka. Tožena stranka je po stališču sodišča navedla v zvezi z razlogom po 2. odstavku 1. člena ZAzil razloge, ki jih sodišče sprejema. Tožena stranka je namreč ugotovila vse relevantne subjektivne okoliščine na strani tožnika in svoje zaključke oprla na aktualna poročila vladnih in nevladnih organizacij. Za svoje zaključke je tožena stranka navedla tudi svoje razloge, jih obrazložila in sodišče jih v celoti sprejema. Tožnik trdi, da mora tožena stranka pridobiti vse razpoložljive dokaze, ki utegnejo biti pomembni za pravilno in zakonito odločbo, toženi stranki tudi očita, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Po presoji sodišča pa je tožena stranka sledila določilu 4. odstavka 24. člena ZAzil ter je pridobila tako aktualna poročila o stanju v izvorni državi kot tudi poročila v zvezi z razlogom, ki ga je tožnik navedel, kot razlog zakaj je zapustil izvorno državo. Tožnik ne navaja v čem je ostalo dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno in katera dejstva niso bila pravilno oziroma popolno ugotovljena. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da tožnikov subjektivni strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti posebni politični skupini ali političnemu prepričanju ni v zadostni meri objektivno konkretiziran in je zato pravilno zaključila, da je njegova prošnja za azil v zvezi z razlogi po Ženevski konvenciji neutemeljena.

Po presoji sodišča pa je tožena stranka v ponovljenem postopku sledila napotilom Upravnega sodišča RS. Tožena stranka je na podlagi poročil, ki jih je preučila in navedla v izpodbijani odločbi ugotovila, da se tožnik lahko brez problemov vrne v izvorno državo in da pri tem ne bo izpostavljen mučenju in nečloveškemu ravnanju. Tožena stranka je upoštevala izjavo tožnika, to je razlog, ki ga je tožnik navedel v prošnji za priznanje azila in ocenila, da ne obstaja nikakršen razlog za priznanje azila iz humanitarnih razlogov. Tožnik je namreč navedel, da bi ga ob vrnitvi ubili "gozdni bratje", ker se jim ni pridružil, tožena stranka pa je pridobila podatek, da so bili "gozdni bratje" razpuščeni 11. 2. 2004 in prenehali z delovanjem. Tožena stranka je ocenila tudi stanje v tožnikovi izvorni državi in je pri tem navedla, na katera poročila se je oprla, po presoji sodišča je svoj zaključek oprla na aktualna poročila in v tožbi tožnik tem poročilom ne ugovarja. Tožnik navaja, da izvorna država ne predstavlja zanj varne države, vendar tožnik te svoje trditve ne pojasnjuje oziroma ne navaja konkretnih okoliščin v zvezi s čim naj ne bi bila izvorna država varna zanj in pri tem tudi ne ugovarja posameznim poročilom, na katere je tožena stranka oprla svoj zaključek. Tožnik tudi ne navaja dejstev, ki bi lahko kakorkoli kazali na drugačen zaključek tožene stranke v zvezi z oceno stanja v tožnikovi izvorni državi in v zvezi s tem tudi ne ponuja nobenih dokazov. Tožnik le poudarja, da vrnitev ne bi bila varna osebno zanj, vendar tega podrobneje ne obrazlaga, ne navaja nobenih okoliščin, dejstev ali pa dogodkov in tega tudi ne dokazuje. Prav tako tudi ne navaja, da tožena stranka ne bi upoštevala subjektivnih okoliščin na njegovi strani, predvsem pa ne navaja izrecnega razloga zakaj ne bi bila njegova izvorna država zanj varna. Tožena stranka je zato pravilno zaključila, da ne obstajajo okoliščine na strani tožnika, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se ga ne vrne v njegovo izvorno državo in da bi bil ob vrnitvi v matično državo izpostavljen mučenju in nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Tožena stranka je ocenila stanje v tožnikovi izvorni državi in tega povezala z razlogom, ki ga je tožnik navedel v svoji prošnji za azil. Tožena stranka je tako navedla okoliščine in poročila, ki jih je preučila in na podlagi katerih je sprejela zaključek, da tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov. Ker je tožena stranka na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga tožnik v tožbi ne izpodbija, pravilno uporabila materialni predpis, je zato njena odločitev pravilna in na zakonu utemeljena. Odločitev tožene stranke, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v določenem roku, pa ima oporo v 2. alinei 1. odstavka 34. člena ZAzil. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil. K 2. točki izreka: Tožnik predlaga oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov. Iz spisa pa izhaja, da so tožniku nastali le stroški plačila sodnih taks, zato je sodišče štelo, da tožnik predlaga oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov upravnega spisa namreč izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je upoštevalo tudi njegov status.