Jedro

Iz opisanega povzetka dejanj v postopku po presoji sodišča izhaja, da je toženka pod točko 1 izreka odločila o (za tožnika spornem) zahtevku v celoti, torej, da se tožniku z analogno programsko shemo, kjer so bili ukinjeni vsi tuji in (kot jih tožnik poimenuje) uporabni programi, omogoči prehod na digitalno programsko shemo brez vezave, torej je odločila (glede na tožnikove sklepne navedbe v tožbi) o tožnikovem statusu starega naročnika v zvezi s prehodom iz analogne sheme v digitalno shemo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z odločbo in sklepom zavrnila zahtevek tožnika, naj mu družba A., d.o.o. (v tem sporu stranka z interesom) omogoči prehod na digitalno programsko shemo brez sklenitve naročniške pogodbe z vezavo (1. točka izreka), zavrgla zahtevek tožnika, da mu družba A., d.o.o. povrne stroške vlaganj v kabelski sistem (2. točka izreka), zavrgla zahtevek tožnika, da mu družba A., d.o.o. omogoči gostovanje v tujini na številki ... (3. točka izreka) in odločila, da v postopku niso nastali posebni stroški (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi k 1. točki izreka je toženka navedla, da je tožnik zahteval, da ga operater zaradi ukinjanja analogne programske sheme vključi v digitalno programsko shemo brez podpisa naročniške pogodbe z vezavo. V postopku pred toženko je operater tožniku odobril prehod na storitev digitalne televizije brez vezave in s tem ugodil njegovemu zahtevku. S tem je predmet spora pred toženko odpadel. K 2. točki izreka je toženka uvodoma povzela 217. člen Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1), navedla, da je tožnik zahteval, da toženka operaterju naloži povrnitev vlaganj tožnika v kabelski sistem. Predlog za rešitev spora se ne nanaša na pravice iz ZEKom-1, na njegovi podlagi izdanih predpisov oziroma pravicami iz naročniške pogodbe (prvi odstavek 142. člena ZEKom-1), glede katerega se v postopku reševanja uporabljajo določbe ZUP, in ne gre za upravno zadevo. Zahtevek, ki ga postavlja tožnik, je mogoče šteti kot spor iz pogodbenega oziroma civilnopravnega razmerja. Toženka je zato v tem delu tožnikov predlog zavrgla (prvi odstavek 129. člena ZUP). K 3. točki izreka je uvodoma pojasnila, da je ugovorni postopek nujen predpogoj za začetek postopka reševanja spora pred toženko (četrti odstavek 142. člena v zvezi z 8. in 9. členom ZEKom-1). Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi tožnik podal reklamacijo (ugovor) zoper delovanje storitev, tj. nedelovanje interneta med gostovanjem v tujini na številki ..., zato toženka o tem ne more odločati in je predlog tudi v tem delu zavrgla (tako tudi Upravno sodišče v sodbi, II U 134/2010 dne 13. 4. 2011) (prvi odstavek 129. člena ZUP). K 4. točki izreka je ugotovila, da posebni stroški niso nastali, niti jih stranki nista uveljavljali.

3. Tožnik je tožbo vložil iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. Poleg tega z njo ni bilo odločeno o vseh zahtevkih tožnika, zaradi česar v tem delu vlaga tožbo zaradi molka organa. Povzel je potek dosedanjega postopka. Poudaril je, da omrežni operater ne bi smel postaviti pogoja večletne vezave ob prehodu iz analogne programske sheme v digitalno programsko shemo. Napačna je interpretacija drugega odstavka 129. člena ZEKom-1, po kateri morajo naročniki že obstoječega sistema sklepati nove pogodbe za spremljanje televizijskih programov. Tožnik je v postopku po prejetju odgovora operaterja z dne 10. 12. 2018 v izjavo v svojem odgovoru z dne 20. 12. 2018 dodatno izpostavil, da ''ker poleg tega ni imel storitev, plačal pa je polne zneske položnic, mu mora A. priznati vsaj razliko v ceni, sicer naj toženka iz krivdnih razlogov prekine vezavo, naročnino na A. pa je pripravljen tudi sam izterjati, kar mora biti razvidno iz odločbe.'' S samo ponudbo avtomatskega prenosa na digitalno shemo (ne priklopa) brez vračila vsaj minimalne škode ni zadovoljen.

4. Tožnik je izrecno prosil za izdajo odločbe, s katero bi se povrnili plačani zneski naročnin ter presoja upravičenosti nadaljnjih stroškov zaračunavanja naročnin za storitve. Tožnik še vedno nima urejenega statusa novega naročnika, ni uporabnik digitalne sheme, saj do avtomatskega prenosa ni prišlo, nima dostopa do programov (vsi tuji programi so bili odstranjeni sredi avgusta 2018, programi, ki jih lahko spremlja, so prosto dostopni v DVBS ali DVBT sistemu), naročnino pa kljub temu redno plačuje. Izpostavil je svoje dopise, npr. dopis z dne 5. 10. 2018, dopis z dne 10. 10. 2018, s katerim je dopolnil svojo vlogo, v dopisu z dne 7. 11. 2018 pa je povzel rešitve, ki jih je predlagal omrežnemu operaterju, med drugim tudi, da odkodira osnovno programsko opremo, da vse stare analogne naročnike avtomatsko preklopi na digitalno shemo. Če omrežni operater ne more nuditi starih storitev, mora stare analogne naročnike avtomatsko in brezpogojno vključiti v novo digitalno shemo. Če tega ne stori, storitev ne sme zaračunavati, zaradi samovoljne ukinitve storitev pa je operater dolžan plačati odškodnino. Tožnik je na več mestih zahteval povrnitev plačanih naročnin od avgusta 2018 dalje, ko mu je bil ukinjen dostop do vseh programov in storitev operaterja ni mogel več koristiti. Odločba o tem nima razlogov. Tožnik je vse račune, ki se nanašajo na plačilo naročnin (od avgusta 2018) poravnal. Gre za 23 zneskov po 22,72 EUR (z DDV), torej skupaj 522,56 EUR, iz naslova plačanih položnic (od avgusta 2018 do junija 2020). Tožnik s položnicami ne razpolaga več, so bile pa vse storitve plačane, kar lahko potrdi operater. Tožnik sedaj uveljavlja povrnitev teh zneskov. Tožnik je od toženke zahteval, da odloči o njegovem statusu starega naročnika v zvezi s prehodom iz analogne sheme v digitalno shemo, o stroških, ki so nastajali v zvezi s plačevanjem naročnine za storitve omrežnega operaterja, ki niso bile zagotovljene, in, da se mu omogoči odjava brez stroškov. V dokaz je predlagal vpogled v navedene listine, opravo poizvedb pri stranki z interesom, zaslišanje tožnika in predstavnika stranke z interesom ter sodišču predlagal, da odločbo v 1. točki izreka v celoti odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, ki je tožniku dolžna povrniti stroške tega postopka od poteka 15-dnevnega roka od prejema sodbe, vse v 15-ih dneh, pod izvršbo.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je sledila zahtevkom tožnika v njegovi vlogi in njeni dopolnitvi, ki jih je sam označil kot zahtevke pod a) in b). Zahtevki tožnika so se nanašali na omogočitev prehoda na digitalno programsko shemo brez sklenitve naročniške pogodbe z vezavo in povrnitev stroškov vlaganj v kabelski sistem (a1, a2 in a3) ter omogočitev gostovanja v tujini na številki ... (b1 in b2), o čemer je bilo odločeno. Vse ostale navedbe so namreč predstavljale del trditvene podlage, ki jih je tožnik navajal v podkrepitev in utemeljitev citiranih zahtevkov. S tem, ko je stranka z interesom ugodila tožnikovemu zahtevku pod a), je odpadlo odločanje o predlaganih rešitvah od a1) do a3). O zahtevkih pod točkami a1) (odkodiranje osnovne programske sheme), a2) (preklop vseh starih naročnikov na digitalno shemo) in a3) (plačilo odškodnine starim naročnikom za izgradnjo kabelskega sistema) bi bilo možno odločati le, če bi stranka z interesom zavrnila tak prehod, kot ga je zahteval tožnik. Zahteve po prekinitvi naročniškega razmerja tožnik ni postavil oziroma ga je podal v okviru utemeljitve svojega zahtevka, da se mu omogoči prehod na digitalno shemo. Odstop od pogodbe lahko zahteva le tožnik sam in ne toženka namesto njega, z upravno odločbo. Enako velja za navedbe, da se tožniku zdi ''odjava na njegove stroške ob ukinjenih storitvah A. neprimerna'', saj gre za izraz nestrinjanja z možnostmi, ki so mu kot končnemu uporabniku na voljo, kot tudi za ponovne navedbe glede vračila odškodnine (ki je tudi sicer ne more uveljavljati pred toženko). To potrjujejo tudi navedbe tožnika v odgovoru na dodatni poziv po specifikaciji zahtevka zoper operaterja.

6. Tožnik ni tekom postopka predložil nobenega računa in ni navedel nobenega zneska, ki naj bi mu ga operater bil dolžan povrniti. Tudi če bi šlo za zahtevek, toženka ni bila seznanjena z višino zneskov, niti s časovnim obdobjem, niti z razliko, ki naj bi jo tožnik zahteval, zato o tem ni bilo mogoče odločiti. Tudi če bi se hipotetično štelo, da bi bilo treba o tem odločiti, je vloga kljub pozivu v tem delu ostala nepopolna in bi jo bilo treba zavreči. Teh navedb tožnik sedaj ne more dopolnjevati z novimi navedbami, kot jih podaja v III. točki tožbe, kjer navaja posamezne zneske od avgusta 2018 do junija 2020. Tožnik bi moral navedeno uveljavljati že v upravnem postopku oziroma pojasniti, zakaj tega ni mogel, česar pa ni storil. Njegov odgovor na poziv teh navedb ne vsebuje. Sicer pa so te navedbe tudi irelevantne, saj računi, ki so bili izdani po vložitvi predloga za rešitev spora, niso oziroma ne morejo biti predmet tega spora. Tožnik bi moral tudi vsak račun posebej reklamirati in v primeru zavrnitve reklamacije nadaljevati spor pred toženko.

7. Iz vloge tožnika z dne 10. 10. 2018 tudi ne izhaja, da naj bi predlagal, da toženka odloči, naj stranka z interesom preneha z izstavljanjem računov za naročnino, niti take odločitve za vnaprej toženka nima pristojnosti izdati. Ponudba programov v digitalni in analogni programski shemi, kot tudi pogoji pri sklenitvi nove pogodbe ali pri novih storitvah, pa so stvar poslovne odločitve vsakega operaterja. Tožnik je bil seznanjen o prehodu na digitalno shemo in imel možnost odstopa od pogodbe (129. člen ZEKom-1), brez stroškov prekinitve. Do tega ni prišlo, zato je neutemeljeno njegovo sklicevanje, da je želel odločitev o tem, da se mu omogoči ''odjava brez stroškov''. Toženka je predlagala, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne in posledično zavrne zahtevek za povračilo stroškov.

8. Sodišče je v zvezi s sestavo sodišča pri odločanju o tej tožbi s sklepom, I U 669/2020 z dne 21. 9. 2021, sklenilo, da v zadevi sodi sodnik posameznik.

9. Sodišče je 12. oktobra 2021 v zadevi opravilo glavno obravnavo, na katero sta pristopila tožnik in toženka, stranka z interesom se glavne obravnave ni udeležila. Na glavni obravnavi je tožnik v spis predložil dopis toženke, poimenovan ''pojasnilo'' z dne 15. 12. 2014, vztrajal pri svojih navedbah v tožbi, toženka pa pri svojem odgovoru na tožbo. Sodišče je vpogledalo v listine spisa (konkretno izpodbijano odločbo, dopis tožnika stranki z intereso z dne 21. 9. 2018, dopis tožnika toženki z dne 5. 10.2018, z dne 10. 10. 2018, z dne 7. 11. 2018, z dne 20. 12. 2018, elektronsko korespondenco s B. B. z dne 20. 3. 2019, z dne 19. 9. 2019 in 4. 10. 2019, račun za januar 2020 ter ostale listine v upravnem spisu).

10. Sodišče je zavrnilo naslednje dokazne predloge: zaslišanje tožnika in predstavnika stranke z interesom, opravo poizvedb glede izdanih računov in potrdil o plačilih, vpogled v pojasnilo AKOS z dne 15. 12. 2014. Tožnik je zavrnitvi dokaznih predlogov ugovarjal. Zavrnitev dokaznih predlogov bo sodišče obrazložilo v nadaljevanju te sodbe.

**K I. točki izreka:**

11. Tožba ni utemeljena.

12. V tem primeru tožnik izrecno izpodbija odločitev, ki jo je toženka sprejela v 1. točki izreka odločbe in sklepa, s katero je zavrnila zahtevek tožnika, naj mu družba A., d.o.o. (stranka z interesom) omogoči prehod na digitalno programsko shemo brez sklenitve naročniške pogodbe z vezavo. Svojo odločitev je toženka utemeljila na podlagi 217. člena ZEKom-1 in z ugotovitvijo, da je v postopku pred toženko stranka z interesom odobrila prehod na storitev digitalne televizije brez vezave in s tem ugodila tožnikovemu zahtevku.

13. Po 217. členu ZEKom-1 agencija rešuje spore med subjekti na trgu elektronskih komunikacij v Republiki Sloveniji, kakršni so: - spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve, če se spori nanašajo na pravice in obstoječe obveznosti, ki jih določajo ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi, splošni in posamični akti (medoperaterski spori), - spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in storitve ter končnimi uporabniki, če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določajo ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi ter pravice in obveznosti iz pogodb o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev (spori končnih uporabnikov) (prvi odstavek). Za slednjega v tem primeru tudi gre.

14. 218. člen ZEKom-1 določa postopek reševanja spora, med drugim, da agencija v postopku reševanja sporov uporablja določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, kadar s tem zakonom ni določeno drugače (tretji odstavek), in da mora agencija odločiti na podlagi zakona, podzakonskih prepisov in splošnih aktov ter v skladu s cilji, ki jih na podlagi 194., 195., 196. in 197. člena tega zakona zasleduje na trgu, zlasti glede zagotavljanja učinkovite konkurence in zaščite interesov uporabnikov; v postopku morajo stranke polno sodelovati z agencijo (sedmi odstavek).

15. Kot izhaja iz podatkov spisa, je tožnik 21. 9 2018 na A., d.o.o. posredoval dopis, naslovljen ''Predlog izplačila vlaganj v kabelski sistem C., zaradi ukinitve sprejemanja TV programov'', v katerem je navedel, da so mu s prehodom na digitalno shemo praktično v celoti ukinili dostop do programov, za kar plačuje naročnino, da je 20 let plačeval vzdrževanje sistema C. (pravnega prednika stranke z interesom), zato je predlagal izplačilo vložka v kabelski sistem C. in poplačilo vzdrževanja, saj ne morejo zahtevati, da se z novo pogodbo zaveže k vsaj 2-letnemu najemu njihovih storitev, sicer naj mu izklopijo storitve.

16. Na toženko se je tožnik obrnil prvič z dopisom z dne 5. 10. 2018, ki mu je priložil dopis z dne 21. 9. 2018. V tem dopisu je navedel, da očitno ne gre za preklop na digitalni signal, temveč za nabavo dekodirne naprave, s pomočjo katere bo imel A., ki je tudi zakodiral določene programe, popoln uvid nad početjem posameznega uporabnika, da meni, da je upravičen do odškodnine, če A. brez podpisa dolgoročne vezave ne želi sprostiti ali odkodirati programov, in poudaril, da je vlagal v izgradnjo kabelskega sistema C., ne storitev, o čemer ne želi A. nič slišati. Drugič se je na toženko obrnil z dopisom z dne 10. 10. 2018, v katerem je predlagal, da toženka z odločbo uredi status starih naročnikov kabelskega sistema C. pri A., vsaj vrne naročnino, če operater noče več zagotavljati storitev (posredovati programov), ponovil svoje navedbe iz dopisa z dne 5. 10. 2018, dodal, da so kodirali vse tuje programe, vse domače programe, razen ..., da gre za sporni račun (ni kanalov, a vseeno izdajo račun), kar je sporno ravnanje.

17. Toženka je tožnika z dopisom z dne 16. 10. 2018 pozvala, da svojo vlogo dopolni z jasnim zahtevkom (sklicujoč se pri tem na prvi odstavek 66. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP), čemur je tožnik sledil s svojo vlogo, naslovljeno ''Zahteva za ureditev pogodbenega razmerja med A. in tožnikom zaradi ukinitve storitev'', z dne 7. 11. 2018, ki jo je razdelil na točke a) in b), ti pa na podtočke a1), a2), a3) in b1), b2). Pod točko a) je navedel, da je A. v analogni TV shemi ukinil vse tuje in uporabne programe, razen svojih, torej, če A. ne nudi storitev, jih ne sme zaračunati in je zaradi samovoljne ukinitve dolžan plačati odškodnino, pod točko b) pa, da mu A. ne zagotavlja storitev ... na številki ...; nato je pod točko a1) še navedel, da je A. predlagal, da odkodira osnovno programsko shemo, pod točko a2), da vse stare analogne naročnike preklopi avtomatsko na digitalno shemo, če starih storitev ne nudi več, pod točko a3), da naj A. plača odškodnino starim uporabnikom za izgradnjo kabelskega sistema, če jih brez nove vezave ne želi vključiti v digitalni sistem, pod b1), da naj A. takoj vključi tudi gostovanje na številki ..., ki je trenutno prepovedano ali onemogočeno, pod b2), da če A. ne želi omogočiti gostovanja na tej številki, naj dovoli takojšen prenos številke drugemu operaterju. Dodal je še, da kljub ukinitvi storitev A. te še naprej neupravičeno zaračuna in zahteva, da se to poravna s pomočjo toženke.

18. Po posredovanju tožnikovih vlog stranki z interesom in odgovoru stranke z interesom z dne 7. 12. 2018 je tožnik poslal toženki vlogo z dne 20. 12. 2018, v kateri je predlagal nadaljevanje postopka zoper A., da bi morala toženka zahtevati, da se vse stare naročnike stare analogne opreme avtomatsko in brez vezave prenese v novo digitalno shemo, da mu mora A. priznati vsaj razliko v ceni, ker pol leta ni imel storitev, plačal pa je polne zneske položnic, drugače naj toženka z odločbo iz krivdnih razlogov prekine vezavo, sam pa je pripravljen razliko tudi izterjati, kar mora biti razvidno iz odločbe. V nadaljevanju je še navedel, da s samo ponudbo avtomatskega prenosa na digitalno shemo brez vračila vsaj minimalne škode ni zadovoljen, če A. ne želi pokriti razliko zaradi slabih storitev, potem je nesmiselno, da vztraja pri tem operaterju.

19. Po ponovnem pozivu toženke z dne 21. 12. 2018 tožniku, da specificira svoj zahtevek (torej, zoper katere račune vlaga spor in ali je te račune reklamiral pred operaterjem), je tožnik toženki poslal dopis z dne 31. 12. 2018, kjer je navedel, da plačuje analogno kabelsko TV, da plačuje sprejem TV programov, ki jih ni od avgusta naprej, da je reklamacija razvidna iz dopisa A., ki jo je preposlal tudi toženki (dopis z dne 21. 9. 2018 – op. sod.), da je želel dogovor ali izplačilo vložkov, kar je pojasnil tudi kasneje z dopolnitvijo vloge. Sledila je še elektronska korespondenca med tožnikom in uradno osebo v letu 2019, z dopisom z dne 5. 5. 2020 pa je tožnik (po svojem pooblaščencu) naslovil na toženko poziv na izdajo odločbe, sklicujoč se pri tem na 28. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), čemur je toženka sledila in izdala izpodbijani akt. 20. Iz opisanega povzetka dejanj v postopku tudi po presoji sodišča izhaja, da je toženka pod točko 1 izreka odločila o (za tožnika spornem) zahtevku v celoti, torej, da se tožniku z analogno programsko shemo, kjer so bili ukinjeni vsi tuji in (kot jih tožnik poimenuje) uporabni programi, omogoči prehod na digitalno programsko shemo brez vezave, torej je odločila (glede na tožnikove sklepne navedbe v tožbi) o tožnikovem statusu starega naročnika v zvezi s prehodom iz analogne sheme v digitalno shemo. Tožnik je namreč v svojih vlogah, poslanih toženki, nedvoumno zahteval omogočitev prehoda na digitalno programsko shemo brez vezave, ko je: - zahtevo operaterja po dvoletni vezavi s pogodbo ob prehodu na digitalno programsko shemo zavrnil (dopis z dne 21. 9. 2018), - enako z navedbo, da je upravičen do odškodnine, če A. brez podpisa dolgoročne vezave ne želi odkodirati programov (dopis z dne 5. 10. 2018), - kot tudi z navedbo, da naj operater vsaj vrne naročnino, če noče več zagotavljati storitev (posredovati programov) (dopis z dne 10. 10. 2018), - ko je v dopolnitvi vloge z dne 7. 11. 2018 pod točko a) sicer navedel, da je zaradi ukinitve programov v analogni TV shemi A. dolžan plačati odškodnino, pod točko a1) pa še, da je A. predlagal, da odkodira osnovno programsko shemo, pod točko a2), da vse stare analogne naročnike preklopi avtomatsko na digitalno shemo, če starih storitev ne nudi več, pod točko a3), da naj A. plača odškodnino starim uporabnikom za izgradnjo kabelskega sistema, če jih brez nove vezave ne želi vključiti v digitalni sistem, - in ko je navedel, da bi morala toženka zahtevati, da se vse stare naročnike stare analogne opreme avtomatsko in brez vezave prenese v novo digitalno shemo (dopis z dne 21. 12. 2018).

21. Tožnik v tožbi trdi tudi, da je izrecno prosil za izdajo odločbe, s katero bi se mu povrnili plačani zneski naročnin ter presoja nadaljnje upravičenosti nadaljnjih stroškov zaračunavanja naročnin za storitve, pri čemer se sklicuje na svoje vloge. Drži, da je tožnik v vlogi z dne 7. 12. 2018 tudi navedel, da _je A. tožniku zaradi samovoljne ukinitve programov dolžan povrniti odškodnino,_ v vlogi z dne 20. 12. 2018, _da mu mora A. priznati vsaj razliko v ceni, ker pol leta ni imel storitev, plačal pa je polne zneske položnic, drugače naj toženka z odločbo iz krivdnih razlogov prekine vezavo - njegovo razmerje na A., sam pa je pripravljen razliko tudi izterjati, kar mora biti razvidno iz odločbe_. Vendar se je po ponovnem pozivu toženke v zvezi s konkretizacijo zahtevka v zvezi s plačanimi računi oziroma naročninami v vlogi z dne 31. 12. 2018 skliceval izrecno na dopis A. (z dne 21. 9. 2018 – op. sod.), s katerim je _uveljavljal povračilo vložka v izgradnjo in vzdrževanje kabelskega sistema C._, in tudi – kot že povzeto - navedel, da _saj ne morejo zahtevati od zvestega naročnika preko 25 let, da se z novo pogodbo zaveže k vsaj 2-letnemu prihodnjemu najemu njihovih storitev_. Zgoraj podani trditvi tožnika tako ni mogoče slediti, še zlasti, ker je bil tožnik dvakrat pozvan na dopolnitev oziroma izjasnitev vloge (tudi) v tej smeri. Zato presoji toženke, ki je glede na vsebino povzetih vlog tožnika in ravnanj v postopku, ocenila, da gre v tem delu za trditveno podlago zahtevku tožnika, da se mu omogoči prehod na digitalno programsko shemo brez vezave (čemur pa je stranka z interesom ugodila, kar je med strankami nesporno in o čemer je bilo odločeno s 1. točko izreka), sodišče pritrjuje.

22. Tožnik v tožbi sicer navede znesek v višini 522,56 EUR plačanih računov (od avgusta 2018 dalje s posameznim zneskom 22,72 EUR z DDV vsak mesec, ki jih je poravnal), kar pa sedaj stori prvič. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Ker tožnik ni obrazložil, zakaj teh dejstev (s predlogom za poizvedbo pri stranki z interesom o plačilu teh računov in zaslišanjem predstavnika stranke z interesom) ni navedel že v postopku upravnega akta, je s temi trditvami prekludiran in jih sodišče ne more upoštevati.

23. Sodišče tudi pritrjuje toženki, da lahko odstop od pogodbe zahteva le tožnik sam, saj to ni v pristojnosti toženke. Po drugem odstavku 129. člena ZEKom-1 – kot je bilo tožniku tudi že pojasnjeno – morajo biti naročniki obveščeni o vsaki spremembi pogojev, določenih v naročniški pogodbi, najmanj 30 dni pred predlagano uveljavitvijo sprememb, in pri tem morajo biti tudi obveščeni, da imajo, razen če je sprememba pogojev, določenih v naročniški pogodbi, potrebna zaradi uskladitve s tem zakonom oziroma na njegovi podlagi sprejetimi predpisi, v istem roku pravico brez odpovednega roka, brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmerja in brez pogodbene kazni odstopiti od naročniške pogodbe, če se s predlaganimi spremembami ne strinjajo. T.i. odjava brez stroškov (kot jo opredeljuje tožnik) je torej mogoča, ob nastopu zakonsko določenih okoliščin in v danem roku, ki pa jo mora tožnik nasloviti neposredno na operaterja, saj gre za civilnopravno razmerje (pogodbo), sklenjeno med tožnikom kot uporabnikom ter stranko z interesom kot operaterjem.

24. V zvezi s tožbenimi navedbami, da toženka ni odločila v zakonsko predpisanem roku o njegovem zahtevku, pa sodišče pojasnjuje, da je imel tožnik na voljo pravno sredstvo – zahteva za izdajo odločbe pred vložitvijo tožbe zaradi molka organa (drugi odstavek 28. člena ZUS-1), kar je tudi izkoristil in tako zahtevo vložil v maju 2020. Če tožnik meni, da mu je zaradi predolgega odločanja nastala kakšna škoda, jo lahko uveljavlja pred splošnim sodiščem civilne pristojnosti (26. člen Ustave RS).

25. Ker je sodišče presodilo, da je bila odločitev toženke pravilna in zakonita, hkrati pa ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo tožnika zoper izpodbijano 1. točko izreka odločbe in sklepa zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

26. Sodišče je o zadevi odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

27. Dokazni predlog tožnika z zaslišanjem tožnika je sodišče zavrnilo kot nepotrebnega, ker je bilo relevantno dejansko stanje v zadostni meri in izčrpno razčiščeno z listinami, v katere je sodišče vpogledalo (torej vsebina predloga tožnika z vsemi dopolnitvami, tudi po pozivih toženke, odgovori stranke z interesom, dejanja toženke) (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

28. Dokazna predloga o opravi poizvedb pri stranki z interesom glede izdanih računov in potrdil o plačilih in z zaslišanjem predstavnika stranke z interesom o plačanih računih je sodišče zavrnilo kot nedovoljena. Kot že povedano zgoraj, je tožnik šele v tožbi navedel, da uveljavlja povračilo zneskov po plačanih računih od avgusta 2018 dalje, zaradi česar sta tudi dokazna predloga, podana v smeri za izkazovanje plačanih zneskov, prekludirana iz enakih razlogov kot navajanje teh trditev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zvezi z 52. členom ZUS-1).

29. Enako (kot za dokazna predloga, obravnavana v prejšnji točki obrazložitve) velja tudi za dokazni predlog o vpogledu v pojasnilo toženke z dne 15. 12. 2014. Navedba na glavni obravnavi, da je tožnik ta dokaz šele zdaj predložil, ker kot laik ne ve, kaj je pomembno za zadevo, z upoštevanjem datuma dopisa, po oceni sodišča glede na splošno pravno načelo _ignorantia iuris nocet_ namreč ne predstavlja upravičenega razloga za njegovo upoštevanje. Ne glede na povedano, pa sodišče še pripominja, da je bilo s pojasnilom z dne 15. 12. 2014 tožniku obrazložena določba drugega odstavka 129. člena ZEKom-1, ki jo je sodišče povzelo zgoraj in se opredelilo do njenega pomena v tem primeru.

**K II. točki izreka:**

30. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali (in) zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.