Jedro

Določbe o zavarovanju (ZOR) ne veljajo za zavavrovanje kreditov, zato je treba v tem primeru uporabiti določbe zavarovalne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo drugotoženi stranki plačilo 260.015,80 SIT s pripadki. Drugotoženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov. Zahtevek proti prvotoženi stranki je (smiselno) zavrnilo. Proti zavrnilnemu delu, to je proti odločitvi o prvotoženi stranki, vlaga pritožbo tožeča stanka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku tudi proti zavarovalnici. Zakon o obligacijskih razmerjih ureja temelje obligacijskih razmerij. Pogodba o zavarovanju potrošniških kreditov št. 87/PK, ki sta jo sklenili zavarovalnica in zavarovanec, tožeča stranka, je pogodba za katero veljajo splošna določila ZOR. Velja tudi izpolnitev obveznosti iz 17. člena. Veljajo tudi določbe o zavarovalni pogodbi. Sodišče ni ugotavljalo odgovornosti tožeče stranke zaradi nepravočasne notifikacije. Na vročeno pritožbo je odgovorila prvotožena stranka, predlaga zavrnitev pritožbe. Pritožba ni utemeljena. Po določbi 899. čl. ZOR je določeno v 2. odst., da se določbe poglavja o zavarovanju ne uporabljajo za zavarovanje terjatev, kot tudi ne za razmerja iz pozavarovanja. Ker so skoraj vse določbe ZOR, ki urejajo zavarovalno pogodbo, kogentne narave, ta izključitev pomeni, da zakonodajalec namenoma ni hotel, da bi bili pogodbeni stranki vezani s temi, sicer kogentnimi določbami. Zakonodajalec ni sprejel posebnega predpisa, ki bi urejal to področje. Zato je treba v konkretnem primeru presojati določbe pogodbe med pogodbenima strankama in presojati eventuelne ugovore tožene stranke skozi splošne odločbe ZOR, ki pa v tem primeru veljajo. Ker je v konkretnem primeru spor med dvema pravnima osebama, gre pa za njuno pogodbeno razmerje, je pritožbeno sodišče obravnavalo zadevo po pravilih o gospodarskem sporu (primerjaj določbe 488. in naslednjih členov ZPP/77). Uvodoma je treba ugotoviti, da prvotožena stranka ni ponujala in sklenila zavarovanje kreditov po splošnih pogojih zavarovalnice, ampak gre za pogodbo o zavarovanju potrošniških kreditov št. 87/PK. V 4. čl. pogodbe je določeno, kaj je škodni primer. Stranki sta se dogovorili, da škodni primer nastopi, ko kreditojemalec kljub opominjevalnem postopku iz 5. čl. ni poravnal dveh zaporednih mesečnih obveznosti ali zadnje mesečne obveznosti. V 5. členu je predpisan opominjevalni postopek, katerega je tudi ugotavljalo sodišče prve stopnje. V 9. čl. pa je predpisna sankcija za neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti, to je, ko zavarovanec ne prijavi odškodninskega zahtevka po preteku enega leta od dneva, ko je bil ali bi moral biti končan opominjevalni postopek iz 5. čl. te pogodbe. Uvodoma je v 9. čl. zapisano, kdaj zavarovalnica v nobenem primeru ne krije škod pri teh kreditih. Sam potek oz. ravnanje tožeče stranke je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku zadosti ugotovilo in to med pravdnima strankama ni sporno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka zamudila predisani opominjevalni postopek. Zato je štelo, da je prvotožena stranka pravilno odklonila plačilo zavarovalnine oz. izpolnitev obveznosti. Pritožbeno sodišče se s to odločitvijo sodišča prve stopnje strinja, vendar za pravilno uporabo pogodbenih določil še nekaj dodaja. Zavarovalno pogodbo je treba presojati tako, da najprej ugotovimo, kaj je škodni primer. To sta pravdni stranki jasno določili v 4. čl. pogodbe. Pri vseh kreditnih zavarovanjih je namreč treba vnaprej dogovoriti kdaj škoda nastane oz. katero neplačevanje štejeta pravdni stranki za takšno, da nastane škodni primer. Gre za specifično premoženjsko zavarovanje. Kaj pogodbeni stranki štejeta za nastanek škodnega primera, je določeno v 4. čl. in nato sta stranki določili kot zavezujoče ravnanje zavarovanca opominjevalni postopek iz 5. člena. Za kršitev te določbe je predpisana sankcija v 9. čl., to je, da zavarovalnica škode ne krije, če zavarovanec prijavi odškodninski zahtevek prepozno. Gre za predpisano ravnanje zavarovanca, ki mora ravnati po 5. čl. in s tem omogočiti, da sploh nastane zavarovalni primer. V nasprotnem primeru pa sta se pravdni stranki dogovorili, da zavarovalnica take škode ne krije (9. člen). Kaj je škodni dogodek, je bistvena sestavina zavarovalne pogodbe. Določba 918. čl. ZOR ne pride v poštev že zaradi izključitev teh določb v zvezi z 899. členom ZOR. Ne glede na to pa je v pojasnilo treba dodati, da je 918. čl. ZOR predpisan za primer, ko je zavarovalni primer nastal, pa bi zavarovalnica predpisala kakšno obveznost, ki bi vplivala na pravico do izplačila odškodnine ali zavarovalne vsote. V tem primeru pa sta se pravdni stranki dogovorili, kaj je škodni primer, krit po tej pogodbi in sicer ko kreditojemalec kljub opominjevalnem postopku iz 5. člena ni poravnal dveh zaporednih mesečnih obveznosti ali zadnje mesečne obveznosti. Ker je toženi stranki uspelo dokazati, da ni dolžna kriti škode pri tem kreditu, saj tožeča stranka ni izpolnila svojega dela obveznosti, da bi do zavarovalnega primera prišlo, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek proti prvotožeči stranki zavrnilo. Tožeča stranka ni nikoli trdila, da bi pravočasno in pravilno speljala postopek iz določbe 5. člena. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).