Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so podane posebne okoliščine, ki upravičujejo povrnitev stroškov za prevožene kilometre. Javna prevozna sredstva od Berlina do Brežic namreč glede na vozne rede, ki so priloženi v spisu, ne vozijo ob primernih urah, poleg tega zahtevajo povezovanje različnih javnih prevoznih sredstev oziroma več prestopov. V primerjavi s potovanjem z avtomobilom se pot tudi časovno bistveno podaljša, to je za več ur (kljub upoštevanju morebitnih postankov). Ob tem tožnica utemeljeno opozarja, da bi ji moralo sodišče kilometrino obračunati v višini 10 % cene neosvinčenega bencina.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 4.636,14 EUR nadomesti z zneskom 4.781,04 EUR.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v znesku 4.636,14 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep se pritožujeta obe stranki in pritožbenemu sodišču predlagata ustrezno spremembo sklepa.

Tožnica meni, da ji pripadajo tudi stroški za prihod na narok dne 7. 1. 2022, ki je bil preklican. Navaja, da je razdalja med njenim prebivališčem v Berlinu in Okrajnim sodiščem v Brežicah 1104 in ne 1035 kilometrov. Izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki je kilometrino izračunalo v višini 8 % namesto 10 % cene neosvinčenega bencina.

Toženec na drugi strani meni, da tožnici ne pripadajo stroški za prihod na narok iz Nemčije, saj ima tožnica začasno prebivališče v A., je lastnica hiše in na tem naslovu pogosto biva. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno priznalo stroške za dva prihoda na naroka 12. in 19. 11. 2021, saj se upokojena tožnica vmes zagotovo ni vračala v Nemčijo. Toženec je prepričan, da ji gredo zgolj stroški javnega prevoza, ne kilometrina. Opozarja tudi na napačen seštevek točk. 3. Tožnica v odgovoru na toženčevo pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo. Toženec na tožničino pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

5. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi (155. člen ZPP).

6. Stroške prihoda na narok natančneje ureja 5. člen Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik). Potni stroški obsegajo stroške za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi oziroma stroške za prevožene kilometre z lastnim prevoznim sredstvom, in sicer izdatke za potovanje od stalnega ali začasnega prebivališča do kraja, kjer naj bo opravljeno zaslišanje, izvedensko delo ali tolmačenje, in za vrnitev. Z javnimi prevoznimi sredstvi po tem pravilniku so mišljeni vlak, avtobus, ladja in letalo.

7. Skladno z 9. členom Pravilnika se stroški za prevožene kilometre povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo oziroma če javno prevozno sredstvo ne vozi ob primernem času ali če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom. Povrnitev stroškov za prevožene kilometre se obračunava v skladu z zadnjimi uradno objavljenimi zneski povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi. Razdalja, za katero se povrnejo stroški za prevožene kilometre, se ugotovi po uradnih podatkih pristojnega organa.

8. Da tožnica živi v Nemčiji in ima tam prijavljeno stalno prebivališče, med strankama ni sporno. Res je sicer, da je tudi lastnica hiše v A., vendar iz spisa ne izhaja, da bi imela tam prijavljeno začasno prebivališče. Gre za nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer je ključno, od kje je dejansko pripotovala na naroke. Zato je upravičena do potnih stroškov iz kraja bivanja, to je Berlina.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so podane posebne okoliščine, ki upravičujejo povrnitev stroškov za prevožene kilometre. Javna prevozna sredstva od Berlina do Brežic namreč glede na vozne rede, ki so priloženi v spisu, ne vozijo ob primernih urah, poleg tega zahtevajo povezovanje različnih javnih prevoznih sredstev oziroma več prestopov. V primerjavi s potovanjem z avtomobilom se pot tudi časovno bistveno podaljša, to je za več ur (kljub upoštevanju morebitnih postankov). Ob tem tožnica utemeljeno opozarja, da bi ji moralo sodišče kilometrino obračunati v višini 10 % cene neosvinčenega bencina. Zakon o uravnoteženju javnih financ je v drugem odstavku 168. člena sicer res omejil kilometrino na 8 odstotkov cene neosvinčenega motornega bencina 95 oktanov, a je bila ta omejitev za nekatere javne uslužbence z dogovorom o odpravi varčevalnih ukrepov in aneksi odpravljena. Navedeni dogovor je povračilo stroškov kilometrine določil v višini 10 odstotkov cene neosvinčenega motornega bencina 95 oktanov. Takšna višina povračila potnih stroškov velja tudi za stranke v pravdnem postopku.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno izračunalo razdaljo med tožničinim bivališčem v Berlinu in Okrajnim sodiščem v Brežicah. Iz priloženih zaslonskih posnetkov s portala Google Zemljevidi namreč izhaja, da je najkrajša pot, ki jo daljinomer ponuja, 1035 kilometrov.

11. Sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno ni priznalo stroškov za prihod na preklicani narok dne 7. 1. 2022. Iz spisa izhaja, da je bil narok razpisan ob 9.00 uri in je bil po odredbi razpravljajoče sodnice preklican šele na dan naroka. Tako ni dvoma, da tožnica o preklicu ni bila obveščena dovolj zgodaj, da bi lahko svojo pot odpovedala. Narokov se je pred tem udeleževala, šlo je za razmeroma obsežen dokazni postopek in tudi za ta narok, ki je bil naknadno preklican, je bilo predvideno zaslišanje prič. Tako gre za potreben strošek. Ni pa potreben strošek prihoda na narok dne 19. 11. 2021, ob tem, da je bil narok razpisan in opravljen tudi že 12. 11. 2021. Iz spisa izhaja, da je tožnica v svojo hišo v A. prihajala pogosto in kot upokojenka v njej občasno bivala dlje časa, zato tako oddaljena pot dvakrat v obe smeri v razmaku zgolj enega tedna ni smotrna. Tožnica ni navedla razlogov, zakaj bi se glede na navedene okoliščine morala v vmesnem času vračati nazaj v Nemčijo (in potem spet nazaj v Slovenijo).

12. Tožnica je tako upravičena do povračila potnih stroškov za tri prihode na naroke, vsakič za razdaljo 2 x 1035 km = 2070 km, in sicer po 0,13 EUR/km (10 % cene neosvinčenega bencina 95 oktanov v tistem obdobju), kar nanese za en prihod na narok (v obe smeri) 2070 km x 0,13 EUR/km = 269,10 EUR. Pripada ji povračilo stroškov za en prihod na naroka 15. 9. in 17. 9. 2021, en prihod na naroka 12. in 19. 11. 2021 ter prihod na preklican narok 7. 1. 2022. Skupno je tako upravičena do povračila potnih stroškov v višini 807,30 EUR.

13. Ob spremenjeni višini potnih stroškov je pritožbeno sodišče ponovno seštelo stroške, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo tožnici. Ostalih stroškov stranki nista izpodbijali, toženec zgolj seštevek točk. Pritožbeno sodišče je preverilo seštevek točk za odvetniške storitve iz 5. oziroma 8. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa in ugotovilo, da pravilno znaša 4.246,95 točk oziroma 2.548,17 EUR. Skupaj s kilometrino odvetnika (72,52 EUR), 22% DDV (576,55 EUR), potnimi stroški (807,30 EUR), pričnino za zaslišanje priče B. B. (309,44 EUR) in sodnimi taksami (459 EUR, 2,46 EUR in 5,60 EUR) znašajo tožničini upravičeni stroški postopka pred sodiščem prve stopnje 4.781,04 EUR.

14. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče obema pritožbama delno ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo izrek izpodbijanega sklepa tako, da je dosojeni znesek pravdnih stroškov 4.636,14 EUR nadomestilo z zneskom 4.781,04 EUR.

15. Ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), zato je v ostalem obe pritožbi zavrnilo in izpodbijani sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

16. Oba pritožnika sta s svojima pritožbama uspela le delno. Glede na to je Višje sodišče odločilo, da krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).