Jedro

Sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu sodišču, nadaljuje postopek, kot da bi se bil začel pred njim. Torej lahko tudi popravlja očitne pisne napake predhodnega sodišča. Pravdna dejanja nepristojnega sodišča niso brez veljave samo zaradi tega, ker jih je opravilo nepristojno sodišče. Povratni odstop zadeve zgolj zaradi poprave pisne pomote, kot ga v pritožbi pričakuje dolžnik, ni možen. Pravzaprav ni možen v nobenem primeru, saj po pravnomočnosti sklepa o nepristojnosti prejšnje sodišče ne more več opravljati nobenih procesnih dejanj.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sklep z dne 18. 2. 2013 (list. št. 76-80; redna št. 30 spisa): Sodišče prve stopnje je z v uvodu prvonavedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo z dne 26. 11. 2012 (popravljen s sklepom z dne 18. 2. 2012; I. točka izreka). Zavrnilo je ugovor dolžnika zoper sklep o zavarovanju z dodatno predhodno odredbo z dne 13. 12. 2012 (II. točka izreka). Dolžniku je naložilo, da je dolžan povrniti upniku 1.328,16 EUR stroškov ugovornih postopkov, v roku 8 dni po vročitvi sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (III. točka izreka). Ugotovilo je, da je dolžnik (v ugovoru zoper sklep o izvršbi) najprej priznal, da so bile med strankama sklenjene določene pogodbe, nato pa je popolnoma pavšalno navedel, da dolg zagotovo ni takšen, kot ga vtožuje upnik. Ni specificiral in konkretno obrazložil kakšen je njegov dolg. Ugovoru zoper sklep o izvršbi je sicer priložil dokazilo o plačilih, vendar brez konkretnih navedb katere vtoževane račune je poravnal s plačili. Iz podatkov v spisu izhaja, da je upnik že v predlogu za izdajo predhodne odredbe in kasneje v odgovoru na ugovor dolžnika zatrjeval obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev njegove terjatve onemogočena oziroma znatno otežena, vendar dolžnik v ugovoru zoper izpodbijani sklep ni argumentirano prerekal upnikovih trditev. Upnik je navedel, da dolžnik ni ponudil niti enega dokaza glede njegovih trditev o blokiranem transakcijskem računu pri (...)[...]. Dolžnik ni podal niti ene pravno relevantne trditve oziroma dokaza, iz katerega bi izhajalo, da ne obstaja nevarnost znatno otežene oziroma onemogočene uveljavitve upnikove terjatve. Prav tako ni podal nobenih trditev in priložil dokazov, da ima premoženje in sredstva za poravnavo dolga, če bi bil le-ta upniku pravnomočno dosojen. Ugotovilo je še, da predhodna odredba zgolj s prepovedjo organizacijam za plačilni promet izplačati dolžnikova denarna sredstva z njegovih računov, dotlej odprtih pri (...)in (…), upoštevajoč višino sporne terjatve, ne predstavlja zadostnega zavarovanja upnikove terjatve. Upoštevalo je okoliščino, da je bil dolžnikov transakcijski račun v preteklosti že blokiran […]. Tudi glede tega sredstva (prepoved izplačila iz drugega novoodprtega računa) dolžnik ni trdil niti dokazal, da bo v primeru pravnomočne sodne odločbe zmogel poplačilo upnikove terjatve z drugim premoženjem.

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da se je strinjati z argumentacijo sodišča glede obstoja prvega pogoja po prvem odstavku 257. člena ZIZ. Nikakor se ni strinjati s stališčem v preostalem delu. Prvostopenjsko sodišče s svojo interpretacijo ugovora v zadevi VL 81147/2012 poskuša prevaliti trditveno in dokazno breme v pravdnem postopku na dolžnika, da ni dovolj natančno opisal in obrazložil kakšen naj bi bil njegov dolg do upnika. Zakon ne zahteva, da mora dolžnik natančno opisati obligacijsko razmerje, specificirati zneskovno stanje ter navesti svoja stališča v zvezi z odprtimi zadevami in izvršilnim zahtevkom, saj je to v primeru spora stvar pravde in dokazovanja, vse na podlagi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu. Zakon zahteva zgolj zanikanje obstoja obligacijskega razmerja. Za dolžnika nikoli ni bil sporen obstoj obligacijskega razmerja z upnikom. Tega je takoj v ugovoru izrecno priznal, vendar je tudi pojasnil zakaj njegov zahtevek ni pravi in točen. Razčiščevanje teh spornih dejstev je v okviru pravil o trditvenem in dokaznem bremenu stvar pravde. Iz ugovora je razvidno, da je dolžnik, poleg tega, da je priznal obligacijsko razmerje, razmerje dovolj natančno opisal ter izpostavil, da se z upnikom kljub večkratnim poskusom nista uspela zediniti in uskladiti o odprtih obveznostih. Vsebino obligacijskega razmerja je dokumentiral in predložil listinske dokaze. V zvezi s spornimi postavkami, ki naj bi bile med upnikom in dolžnikom odprte, je v dokazne namene predlagal izvedbo drugih dokazov. Glede na spor o posameznih denarnih terjatvah, sicer nesporno obstoječega obligacijskega razmerja, je trditveno in dokazno breme na upniku, da opredeli ter dokaže svoje denarne terjatve do dolžnika. Sodišče je (odredilo predhodno odredbo s prepovedjo izplačila na tri bančne račune) brez da bi upoštevalo omejitve izvršbe iz 137. člena ZIZ v zvezi s 102. členom ZIZ. Sedaj ima zablokirane vse tri bančne račune, torej tudi oba računa, na katera je prejemal redno mesečno plačo. Če je sodišče že izdalo sklep o zavarovanju s predhodno odredbo, bi moralo v zvezi z računoma, na katera je prihajala dolžnikova mesečna plača, upoštevati omejitev izvršbe v skladu s 102. in 137. členom ZIZ ter dolžniku pustiti vsaj minimalna sredstva. Dolžnik se ne more več preživljati, preživljati ne more lastnih otrok, saj je zaradi nezakonite sodne odločbe onemogočen dostop do njegove celotne plače. Dolžnik že od novembra 2012 ne prejema niti evra plače niti zakonskega minimuma. Izčrpal je prihranke, njegovo preživljanje in preživljanje otrok ter družine je ogroženo. S posebnim popravnim sklepom je sodišče poskušalo sanirati vsebinsko napačno odločitev nepristojnega sodišča v zvezi nepremičninsko predhodno odredbo. Zoper popravni sklep je vložena posebna pritožba. Ker popravni sklep še ni pravnomočen, mora dolžnik vložiti in obrazložiti pritožbo tudi v tem delu. Dolžnik je na tej nepremičnini zgolj solastnik do 1/10 in ne celote. Sodišče bi lahko odločilo le o predznambi na solastnem deležu dolžnika do 1/10. Upnik je po pooblaščeni odvetniški družbi odgovoril na pritožbo. V odgovoru navaja, da je dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine popolnoma pavšalno navedel, da dolg ni takšen, kot zatrjuje upnik. Celo več – dolžnik je ugovoru zoper sklep o izvršbi priložil več potrdil o plačilih, ne da bi konkretno navedel kaj s takšnimi potrdili o plačilih izkazuje (plačilo katerega računa). Višje sodišče v Ljubljani je v odločbi I Cpg 87/2012 zapisalo: “Omejitev zavarovanja samo na nekatera sredstva oziroma predmete se lahko dopustil le, če ti zadoščajo za poplačilo terjatve. Drugih omejitev zakon ne določa, zato ugovor, da nobena predhodna odredba ne sme v celoti blokirati dolžnikovega premoženja ne vzdrži preizkusa. Situacije, ko se s predhodno odredbo lahko blokira celotno dolžnikovo premoženje, niso izključene. Praviloma bodo celo zelo pogoste v primerih, ko upnikova terjatev, ki jo želi zavarovati s predhodno odredbo, znatno presega dolžnikovo premoženje […]“.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 257. člena ZIZ sodišče izda predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva (prvi pogoj). Dolžnik se v pritožbi izrecno strinja z argumentacijo sodišča glede obstoja prvega pogoja po prvem odstavku 257. člena ZIZ (10. točka obrazložitve), zato pritožbeno ni sporen.

Poleg tega mora upnik na podlagi 257. člena ZIZ izkazati za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Na podlagi 1. alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ se šteje, da je podana nevarnost v smislu 257. člena tega zakona, če se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na katero od naslednjih odločb: na plačilni nalog in na sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je pravočasno vložen ugovor, če dolžnik v ugovoru zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, upnik pa predloži listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja.

Dolžnik v pritožbi utemeljeno graja zaključke sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da naj bi ta najprej priznal, da so bile med strankama sklenjene določene pogodbe, nato pa popolnoma pavšalno navedel, da dolg zagotovo ni takšen, kot ga vtožuje upnik, da ni specificiral in konkretno obrazložil kakšen je njegov dolg, da je ugovoru zoper sklep o izvršbi sicer priložil dokazila o plačilih, vendar brez konkretnih navedb katere vtoževane račune je s plačili poravnal (12. točka obrazložitve). Če je dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine priznal obligacijsko razmerje, potem ga ni zanikal, kar je materialnopravno odločilno za domnevano nevarnost po 1. alineji 1. točke prvega odstavka 285. člena ZIZ. Ali je bil ugovor dolžnika v nadaljevanju pavšalen ali ne je stvar pravde. Dolžnik zato v pritožbi utemeljeno navaja: (-) da zakon ne zahteva, da mora dolžnik v ugovoru natančno opisati obligacijsko razmerje, specificirati zneskovno stanje ter navesti svoja stališča v zvezi z odprtimi zadevami in izvršilnim zahtevkom, (-) da je to stvar pravde in dokazovanja, (-) da zakon zahteva zgolj zanikanje obstoja obligacijskega razmerja, (-) da je v nadaljevanju trditveno in dokazno breme na upniku, da natančno opredeli in dokaže svoje denarne terjatve do dolžnika.

Vseeno dolžnik v pritožbi spregleda zaključke sodišča prve stopnje glede verjetne nevarnosti, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, torej drugega pogoja iz prvega odstavka 257. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: (-) da je upnik že v predlogu za izdajo predhodne odredbe zatrjeval obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev njegove terjatve onemogočena oziroma otežena, (-) da dolžnik v ugovoru zoper izpodbijani sklep ni argumentirano prerekal upnikovih trditev, (-) da je upnik navedel, da dolžnik ni ponudil niti enega dokaza glede njegovih trditev o blokiranem transakcijskem računu pri (...), (-) da ni podal niti ene pravnorelevantne trditve oziroma dokaza, iz katerega bi izhajalo, da nevarnost znatno otežene oziroma onemogočene uveljavitve upnikove terjatve obstaja, (-) da ni podal nobenih trditev in priložil dokazov, da ima premoženje in sredstva za poravnavo dolga, če bi bil ta upniku pravnomočno dosojen (14. točka obrazložitve). Teh dejanskih ugotovitev dolžnik v pritožbi ne izpodbija. V ugovoru zoper sklep o izdani predhodni odredbi ni nasprotoval trditvam upnika, da je bil njegov transakcijski račun pri (...)na 16. 11. 2012 blokiran, da poleg solastnega deleža 1/10 na nepremičnini parc. št. (...) k.o. (...)do 1/10 nima drugega premoženja in da po podatkih prostorskega portala RS znaša vrednost nepremičnine 87.784,00 EUR (torej solastni delež sorazmerno manj). Zgolj pavšalno je dolžnik navedel, da upnik dejansko ni navedel niti enega drugega razloga, zaradi katerega bi bila podana nevarnost ali da bi sploh zatrjeval nevarnost, da bi bila upnikova terjatev onemogočena ali otežena, v kolikor bi se izkazala za utemeljeno ali delno utemeljeno. Glede na tako ugotovljeno premoženjsko stanje dolžnika, je upnik izkazal za verjetno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena in s tem drugi pogoj za izdajo predhodne odredbe.

Dolžnik tudi ne izpodbija razlogovanja sodišča prve stopnje o potrebnosti odreditve dveh ali več predhodnih odredb po drugega odstavku 260. člena ZIZ. Jedro teh razlogov je: (-) da predhodna odredba zgolj s prepovedjo organizacijam za plačilni promet izplačati dolžnikova denarna sredstva z njegovih računov dotlej odprtih pri (...)in (...), upoštevajoč višino terjatve, ne predstavlja zadostnega zavarovanja upnikove terjatve, (-) da je sodišče upoštevalo okoliščino, da je bil dolžnikov transakcijski račun v preteklosti že blokiran, (-) da tudi glede tega sredstva (prepovedi izplačila na novoodprtem računu) dolžnik niti ni trdil niti dokazal, da bo v primeru pravnomočne sodne odločbe zmogel poplačilo upnikove terjatve z drugim svojim premoženjem (17. točka obrazložitve). Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je upnik utemeljeno predlagal dve oziroma več predhodnih odredb (18. točka obrazložitve).

V nadaljevanju pritožbe se dolžnik ukvarja z omejitvijo prepovedi izplačila denarnih sredstev pri organizaciji za plačilni promet in sodišču prve stopnje očita, da je dovolilo zavarovanje brez upoštevanja omejitve iz 137. člena ZIZ in 102. člena ZIZ, kar naj bi ogrožalo dolžnika in njegovo družino. Vendar so te navedbe novote in dolžnik v pritožbi ne pojasni zakaj teh navedb ni mogel podati že pred sodiščem prve stopnje v pravočasnem ugovoru zoper sklepa o izdaji predhodnih odredb. Sodišče druge stopnje zato ni upoštevalo teh pritožbenih novot (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s četrtim in šestim odstavkom 286. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).

Glede predhodne odredbe s predznambo zastavne pravice na nepremičnini je dolžnik vložil pritožbo iz razloga, ker je zoper popravni sklep vložena posebna pritožba in ker ta še ni pravnomočen in da mora vložiti pritožbo ter obrazložiti v tem delu. Vsebinskih pogojev za dovolitev predhodne odredbe na solastni delež nepremičnine, kar je sodišče prve stopnje popravilo z drugim izpodbijanim sklepom, dolžnik v pritožbi ne izpodbija.

V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato zavrnilo pritožbo dolžnika kot neutemeljeno in potrdilo prvi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).

O pritožbi zoper sklep z dne 18. 2. 2013 (list. št. 81, 82; redna št. 31 spisa): Sodišče prve stopnje je z uvodu drugonavedenim sklepom popravilo sklep Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 26. 11. 2012 tako, da se zapis pod 1. točko prvega odstavka: […] nadomesti s pravilnim zapisom: “Se odredi predznamba zastavne pravice pri solastniškem deležu 1/10 pri nepremičnini [...]”. Sklenilo je še, da v preostalem delu ostane sklep nespremenjen. Ugotovilo je, da je prišlo do očitne pisne pomote v izreku sklepa in sicer v 1. točki odredbe, s katero je odrejena predznamba zastavne pravice na nepremičnini parc. št. (...) k.o. (...), saj je dolžnik na tej nepremičnini zgolj solastnik do 1/10, kot je pravilno predlagal upnik in kot je sodišče pravilno obrazložilo pod 4. točko obrazložitve sklepa.

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ. V pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep tako pomanjkljiv, da se ne da preizkusiti in nima razlogov o odločilnih dejstvih in podana je absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z ZIZ. Sodišče popravnega sklepa sploh ne bi smelo izdati. Sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena v reševanje kot stvarno pristojnemu sodišču, po tem, ko je prvo odločbo že izdalo stvarno nepristojno sodišče, ne more več popravljati niti očitnih napak, ki jih je v smislu 328. člena ZPP zagrešilo oziroma storilo ob prvem odločanju nepristojno sodišče. Takšne pisne napake bi lahko popravilo le sodišče oziroma sodnik, ki je izdal sodno odločbo, nikakor ne tisto sodišče, ki je v nadaljevanju reševanja zadeve prevzelo kot stvarno pristojno. Iz sklepa je razvidno, da gre pri izpodbijanem sklepu za meritorno popravljanje napake, saj sodišče popravlja vsebinsko napačno odredbo o predznambi zastavne pravice, kar ni možno s popravnim sklepom. V konkretnem primeru bi moralo napako sodišča ob reševanju ugovora ustrezno sanirati na pravilen način sodišče (z razveljavitvijo ali spremembo). Iz sklepa, ki ga popravlja sodišče v izpodbijanem sklepu, jasno izhaja, da je bila predznamba zastavne pravice odrejena na celotno nepremičnino in ne na dolžnikov solastniški delež. Za očitno pomoto bi na primer šlo, če bi bil solastniški delež v izreku zapisan napačno. Ne gre za očitno pisno pomoto, temveč kvečjemu za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, kar je pravzaprav absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Po pravem bi sicer bil potreben izpodbijani sklep, saj dolžnik v uvodu sklepa ni opredeljen pravilno. Tudi tu poprava sklepa ni možna, opredeljen je le eden izmed dolžnikov, še to ni pravi, saj je solastnik nepremičnine prvi dolžnik v tem postopku (fizična oseba) in ne drugi dolžnik (samostojni podjetnik). Zato je izpodbijani sklep nepravilen, saj sodišče ne more odrediti predznambe zastavne pravice zoper subjekt, ki ni zemljiškoknjižni lastnik ali solastnik nepremičnine in (...) to ni.

Upnik je pooblaščeni odvetniški družbi odgovoril na pritožbo dolžnika. V odgovoru navaja, da je s predhodno odredbo sodišče res odločilo, da se odredi predznamba zastavne pravice na nepremičnini (to je v celoti) kljub temu, da je dolžnik samo solastnik nepremičnine do 1/10. Glede na to, da je sodišče s popravnim sklepom zgolj odpravilo očitno pomoto in dejansko sklep popravilo v dolžnikovo korist, nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper popravni sklep. Tudi če sodišče ne bi popravilo očitne pisne pomote, je potrebno upoštevati, da bi zemljiškoknjižno sodišče v vsakem primeru predznamovalo zastavno pravico samo na dolžnikovem solastniškem deležu nepremičnine. V preostalem delu bi vpis zavrnilo, saj ga glede na zemljiškoknjižno stanje ne bi bilo mogoče izvesti.

Pritožba ni utemeljena.

Dolžnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je drugi izpodbijani sklep tako pomanjkljiv, da se sploh ne da preizkusiti, da nima razlogov in da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sklep se da preizkusiti in ima razloge. Ravno tako dolžnik v pritožbi neutemeljeno navaja: (-) da sodišče ne bi smelo izdati popravnega sklepa, (-) da sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena v reševanje kot stvarno pristojnemu, ne more več popravljati niti očitnih pisnih napak, ki jih je storilo ob prvem odločanju nepristojno sodišče, (-) da bi takšne pisne napake lahko popravilo le sodišče oziroma sodnik, ki je odločbo izdal, ne tisto sodišče, ki je zadevo prevzelo v nadaljevanju kot stvarno pristojno. Na podlagi drugega odstavka 23. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu sodišču, nadaljuje postopek, kot da bi se bil začel pred njim. Torej lahko tudi popravlja očitne pisne napake predhodnega sodišča. Po določbi tretjega odstavka 23. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pravdna dejanja nepristojnega sodišča niso brez veljave samo zaradi tega, ker jih je opravilo nepristojno sodišče. Povratni odstop zadeve zgolj zaradi poprave pisne pomote, kot ga v pritožbi pričakuje dolžnik, ni možen. Pravzaprav ni možen v nobenem primeru, saj po pravnomočnosti sklepa o nepristojnosti prejšnje sodišče ne more opravljati več nobenih procesnih dejanj. Z razlago, kot jo v pritožbi zasleduje dolžnik, nikoli ne bi bil mogoče sanirati pisnih pomot. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom popravilo sklep o izdani predhodni odredbi tako, da je dopisalo solastni delež 1/10 dolžnika. Na ta solastni delež dolžnika je upnik predlagal izdajo predhodne odredbe s predznambo in tudi sodišče je v obrazložitvi sklepa dovolilo zavarovanje na solastni delež. Zgolj v izreku prvotnega sklepa je pomotoma izpustilo solastni delež. Tovrstna napaka v številkah oziroma očitna pisna pomota je lahko popravljena na podlagi prvega odstavka 328. člena ZPP v zvezi s 332. členom ZPP in s 15. členom ZIZ. Dolžnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče napako sanirati samo z razveljavitvijo ali s spremembo sklepa. Tudi ne gre za v pritožbi očitano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sklepa z dne 26. 11. 2012 in za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Dolžnik v pritožbi nima prav, da v uvodu sklepa ni opredeljen pravilno, da je le eden, še to ni pravi, saj je solastnik nepremičnine prvi dolžnik (fizična oseba) in ne drugi dolžnik (samostojni podjetnik), da sodišče predznambe zastavne pravice ne more odrediti zoper subjekt, ki ni zemljiškoknjižni lastnik ali solastnik nepremičnine ter da s.p. to ni. „Drugi“ dolžnik s.p. je fizična oseba in ta odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Torej tudi s tistim, ki ga ima kot posameznik („prvi“ dolžnik) in ta je brez dvoma solastnik nepremičnin.

V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato zavrnilo pritožbo dolžnika kot neutemeljeno in potrdilo drugi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).

O stroških tega pritožbenega postopka: Dolžnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker mu jih upnik ni neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ) in ker s pritožbama ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).

Tudi upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za postopek zavarovanja (peti odstavek 38. člena ZIZ), saj z odgovoroma ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje.