Jedro

Za odločitev o odškodninski odgovornosti države za delo sodišča v tej pravdni zadevi je treba uporabiti 70. člen (v času nastanka očitanega škodnega dogodka veljavnega) zakona o rednih sodiščih (Ur.l. SRS, št. 10/77-8/90, v nadaljevanju ZRS), ki je temeljil na 248. členu tedanje ustave SRS ter splošna načela o odškodninski odgovornosti po zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Pri tem je treba pri presoji nepravilnega in nezakonitega dela sodnika izhajati iz pravil stroke, tj. pravil za opravljanje sodniške službe. Delo sodnika ima svoje značilnosti, ki so pogojene z naravo njegovega dela. Sodnik mora soditi po ustavi in zakonu, in sicer neodvisno in nepristransko. Narava sodnikovega dela je takšna, da je v vsakem konkretnem primeru mogoče pravne norme ali dejansko stanje razlagati različno. V skladu s tem pravni sistem obravnava tudi njegove napake. Pravni sistem upošteva dejstvo, da sodišče dokončno uredi sporna razmerja med strankami (da je sodba "zakon" za stranke) šele s pravnomočnostjo. Zato še pred pravnomočnostjo odločbe omogoča ponoven preizkus že sprejete odločitve na višji stopnji, da bi se morebitne sodne napake pred nižjim sodiščem odpravile in bi bila sprejeta pravilna končna odločitev. Sistem je zgrajen tako, da je do pravnomočnosti (s pritožbo) mogoče uveljavljati vse napake, nekatere pa še po pravnomočnosti sodbe (z izrednimi pravnimi sredstvi). Sodba ne postane pravnomočna, dokler ni izčrpana pritožba oziroma dokler ne poteče rok zanjo (333. člen ZPP). Če je nato izdana sodba, ki napake odpravlja, in ta postane pravnomočna, je s tem praviloma sanirano tudi prejšnje nepravilno delo sodnika, ki je sodeloval v procesu sojenja. Zgolj dejstvo, da je sodnik drugače razlagal pravno normo kot višje sodišče, zato samo po sebi še ni temelj za odškodninsko odgovornost države za delo sodstva. Enako velja v obratnem primeru, ko višje sodišče drugače razlaga pravno normo kot nižje sodišče. Država zato praviloma ne odgovarja za delo sodstva, če je prišlo do zmotne uporabe pravne norme v nepravnomočni sodni odločbi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke iz naslova odškodninske odgovornosti tožene stranke za nepravilno delo sodišča druge stopnje v stanovanjskem sporu opr. št. VI P 691/87. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi povrniti 26.858,00 SIT pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. V reviziji trdi, da sodišče druge stopnje v svoji odločbi protispisno ugotavlja, da je stanovanjsko razmerje temeljilo na stanovanjski pogodbi. Nerazumljivo je tudi, zakaj sodišče meni, da bi tožnik moral v tožbi dokazovati obstoj stanovanjske pogodbe. Tožnik je tožencu stanovanjsko razmerje priznaval, zatrjeval je le, da obstajajo odpovedni razlogi. Meni tudi, da pozneje predložena listina o razdelitvi solastne nepremičnine na odločitev ni vplivala. Tožba je bila popolna in zato izdaja sodbe zaradi izostanka pravilna. Tožnik zato predlaga, da revizijsko sodišče drugostopno sodbo razveljavi, prvostopno sodbo pa tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP na drugi stopnji ni bila storjena. Sodišče druge stopnje je v razlogih svoje sodbe navedlo razloge, zaradi katerih po 332. členu ZPP ni bilo podlage za izdajo sodbe zaradi izostanka, ki jo je dne 16.9.1988 izdalo Temeljno sodišče v Ljubljani, enota v Ljubljani (opr. št. VI P 691/87). Posebej se je ukvarjalo s sklepčnostjo tožbe, ki je eden ključnih pogojev za dovoljenost takšne sodbe. Ugotovilo je, da tožnik v tožbi ni zatrjeval dejstev, ki bi zadoščala za ugotovitev, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Z naštevanjem možnih trditev in dokazov, ki bi jih tožnik v tožbi lahko navedel, je sodišče druge stopnje le obrazložilo primere, v katerih bi bila sodba zaradi izostanka dopustna. S tem je odgovorilo na vprašanje, ali je bila razveljavitev pravilna in zakonita, pa tudi na vprašanje, ali med očitanim škodnim dogodkom (razveljavitev sodbe zaradi izostanka) in zatrjevano škodo obstaja pravno odločilna vzročna zveza. Razlogi v sodbi so razumljivi in med seboj skladni.

Odločitev na prvi in drugi stopnji pa je tudi materialnopravno pravilna. Za odločitev o odškodninski odgovornosti države za delo sodišča v tej pravdni zadevi je treba uporabiti 70. člen (v času nastanka očitanega škodnega dogodka veljavnega) zakona o rednih sodiščih (Ur.l. SRS, št. 10/77-8/90, v nadaljevanju ZRS), ki je temeljil na 248. členu tedanje ustave SRS ter splošna načela o odškodninski odgovornosti po zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Pri tem je treba pri presoji nepravilnega in nezakonitega dela sodnika izhajati iz pravil stroke, tj. pravil za opravljanje sodniške službe. Sodišči prve in druge stopnje sta to tudi storili in pravilno ugotovili, da država za zatrjevano škodo v obravnavanem primeru ni odgovorna.

Delo sodnika ima svoje značilnosti, ki so pogojene z naravo njegovega dela. Sodnik mora soditi po ustavi in zakonu, in sicer neodvisno in nepristransko. Narava sodnikovega dela je takšna, da je v vsakem konkretnem primeru mogoče pravne norme ali dejansko stanje razlagati različno. V skladu s tem pravni sistem obravnava tudi njegove napake. Pravni sistem upošteva dejstvo, da sodišče dokončno uredi sporna razmerja med strankami (da je sodba "zakon" za stranke) šele s pravnomočnostjo. Zato še pred pravnomočnostjo odločbe omogoča ponoven preizkus že sprejete odločitve na višji stopnji, da bi se morebitne sodne napake pred nižjim sodiščem odpravile in bi bila sprejeta pravilna končna odločitev. Sistem je zgrajen tako, da je do pravnomočnosti (s pritožbo) mogoče uveljavljati vse napake, nekatere pa še po pravnomočnosti sodbe (z izrednimi pravnimi sredstvi). Sodba ne postane pravnomočna, dokler ni izčrpana pritožba oziroma dokler ne poteče rok zanjo (333. člen ZPP).

Navedeno pomeni, da lahko prizadeta stranka napake sanira že v postopku, kjer je bila napaka storjena. Če je nato izdana sodba, ki napake odpravlja, in ta postane pravnomočna, je s tem praviloma sanirano tudi prejšnje nepravilno delo sodnika, ki je sodeloval v procesu sojenja. Zgolj dejstvo, da je sodnik drugače razlagal pravno normo kot višje sodišče, zato samo po sebi še ni temelj za odškodninsko odgovornost države za delo sodstva. Enako velja v obratnem primeru, ko višje sodišče drugače razlaga pravno normo kot nižje sodišče. Država zato praviloma ne odgovarja za delo sodstva, če je prišlo do zmotne uporabe pravne norme v nepravnomočni sodni odločbi.

Pri tem izhodišču je zato lahko vprašljiv pristop sodišča druge stopnje, ko se je spustilo v vsebinsko presojo sporne faze sojenja v stanovanjskem sporu opr. št. VI P 691/87, čeprav se je sodni postopek nato pravnomočno iztekel v tožnikovo korist. Vendar pa je tudi ta pristop pripeljal do pravilne odločitve.

Sodišče druge stopnje je namreč ugotovilo, da v navedenem stanovanjskem sporu ni bilo pogojev za sodbo zaradi izostanka in da bi pritožbeno sodišče navedeno sodbo moralo razveljaviti tudi iz drugih razlogov. Sporna odločitev je bila torej pravilna. Zatrjevana napaka v obrazložitvi drugostopne odločbe zato ni bila v vzročni zvezi z odločitvijo, in s tem z zatrjevano škodo.

Revizijsko sodišče se s takšno presojo strinja. Sodišče druge stopnje v svoji sodbi pravilno poudarja, da je šlo v spornem primeru za presojo sodbe zaradi izostanka. Presoja pogojev za izdajo takšne sodbe je zelo stroga in ozka, saj z njeno izdajo sodišče ne upošteva temeljnih načel pravdnega postopka, tj. kontradiktornosti in obojestranskega zaslišanja strank (5. člen ZPP). Zato je sodbo zaradi izostanka dopustno izdati le izjemoma in ob izpolnitvi vseh pogojev iz 332. člena ZPP.

Tako je ravnalo tudi sodišče druge stopnje v zadevi VI P 691/87. K pravilnim razlogom iz drugostopne sodbe, ki je predmet sedanjega revizijskega preizkusa, in v odgovor na revizijske navedbe, revizijsko sodišče dodaja še naslednje: Revident med drugim zmotno trdi, da pogodba o razdelitvi solastne hiše za odločitev v pravdni zadevi opr. št. VI P 691/87 ne bi bila odločilna. Sodišče druge stopnje bi moralo sodbo zaradi izostanka razveljaviti tudi zato, ker je bil predloženi zemljiškoknjižni izpisek (o solastninski pravici na hiši), v nasprotju s trditvijo v I. točki tožbe in v nasprotju s tožbenim zahtevkom, v katerem je navedeno, da je stanovanje last tožnika. Tudi zaradi tega sodišče ne bi smelo izdati sodbe zaradi izostanka (4. in 5. točka 1. odstavka 332. člena ZPP). Odločitev na drugi stopnji je bila tako pravilna in zakonita, kar pomeni, da tožeča stranka ni dokazala temeljne predpostavke za odškodninsko odgovornost države za delo sodnika.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odškodninski zahtevek tožnika zavrnilo, sodišče druge stopnje pa, ko je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo kršitve po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, je revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo.