Jedro

Le s pavšalnimi navedbami, ne da bi bile podrobno razčiščene konkretne okoliščine glede kriterijev, ki jih določa ZSS za ugotovitev, ali kandidat ima strokovno znanje in sposobnosti za opravljanje sodniške službe oz. izpolnjuje pogoje za napredovanje in za ugotovitev, ali ima sposobnost opravljanja nalog vodstvenega mesta, če je sodnik imenovan na takšno mesto (7. točka 1. odstavka 29. člena ZSS), v zvezi s kandidaturo za predsednika okrožnega sodišča, tožena stranka ne more samo na tej podlagi zavrniti to kandidaturo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravita ... sklep Sodnega sveta Republike Slovenije s ... seje tega sveta z dne 15.1.1998 in odločba Sodnega sveta Republike Slovenije z dne 15.1.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom in izpodbijano odločbo z dne 15.1.1998 je tožena stranka zavrnila tožnikovo kandidaturo kot okrožnega sodnika na Okrožnem sodišču v L. na mesto predsednika Okrožnega sodišča v L.. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da je pri odločanju o tožnikovi kandidaturi upoštevala kriterije, ki jih je sprejela na svoji 44. seji dne 14.12.1995 in s katerimi je seznanila vse sodnike in ki jih je upoštevala pri postopkih za imenovanje predsednikov vseh okrožnih sodišč. Ti kriteriji so: - nova, drugačna vloga predsednikov sodišč, opredeljena v Zakonu o sodiščih. Predsednik sodišča ni več izvoljen kot predsednik, temveč je za predsednika lahko imenovan le sodnik. Mesto predsednika je mesto, ki naj bi ga praviloma zasedali najbolj izkušeni sodniki, ki so s svojim sodniškim delom pokazali strokovne kvalitete. Predsednik je le prvi med enakimi sodniki, in to za določen čas, nato pa je (lahko) spet sodnik, zato mora biti usposobljen, da sodi; - ugotovitve o dolžini sodniške službe in o strokovnem ugledu, ki so si ga kandidati pridobili na podlagi dolgoletnega sojenja; - v enaki meri sta bila kot kriterij upoštevana tudi ugled kandidatov in avtoriteta, ki so ji ju pridobili kandidati pri sodnikih in pri udeležencih v sodnih postopkih.

Pri odločanju o kandidaturah za predsednika sodišča je potrebno upoštevati določbe Zakona o sodiščih kot tudi Zakona o sodniški službi. Po določbi 2. odstavka 62. člena Zakona o sodiščih je za predsednika sodišča lahko imenovan le sodnik, kariero sodnika pa ureja Zakon o sodniški službi. Potek sodniške kariere, kot ga določa navedeni zakon, je v skladu s spoznanji o sodnikovem poklicnem razvoju. Izkušnje sodniške prakse kažejo, da mora biti sodnikov razvoj postopen, saj le tako lahko pridobiva ustrezne poklicne in življenjske izkušnje, hkrati pa je tako moč sodnikovo delo ocenjevati. Postopnost je vgrajena v sistem sodnikovega napredovanja, kot ga določa zakon. Začetek sodniške kariere na vodstvenem mestu ne dopušča normalnega poklicnega razvoja sodnika, posebej če gre za mesto, na katerem sodnik ne more hkrati tudi opravljati sodne funkcije. Takšen start praktično uvaja v sodniško službo znova posebno sodniško mesto - mesto presednika sodišča, kot ga je poznal prejšnji Zakon o sodiščih. Po določbi 1. odstavka 62. člena Zakona o sodiščih predsednika sodišča imenuje minister, pristojen za pravosodje, to je predstavnik izvršne oblasti. Pomembno je zato, da so na mesto predsednika sodišča lahko izbrani le kandidati, ki so že uveljavljeni kot sodniki. Visoka strokovnost sodnika, ki jo je pridobil in izkazal z izvrševanjem sodne funkcije, je namreč eno od pomembnih jamstev za njegovo dejansko neodvisnost in samostojnost ne glede na kakršenkoli vplive. Takšen sodnik bo tudi na mestu predsednika sodišča bolj zavarovan pred nevarnostjo prilagajanja (zavestnega ali podzavestnega) interesom izvršne oblasti. Takšen predsednik sodišča tudi ne bo imel želje po uveljavitvi zgolj z izvajanjem predsedniške funkcije, ne da bi pri tem upošteval zahteve sodniške službe. Tožena stranka je ugotovila, da je kandidat sodil le kratek čas in sicer v obdobju od 1.1.1990 do 31.5.1991 na Temeljnem sodišču v L., Enoti v D.. Reševal je pravdne in nepravdne zadeve ter R zadeve, v okviru izvrševanja vodstvene funkcije pa tudi IKZ zadeve, po tem obdobju pa je v okviru izvrševanja vodstvene funkcije izvrševal le še Pp zadeve, sicer pa ves čas opravljal vodstvene funkcije - najprej funkcijo vodje enote v D. Temeljnega sodišča v L., nato pa funkcijo predsednika oziroma vršilca dolžnosti predsednika Temeljnega sodišča v L., oziroma Okrožnega sodišča v L.. Kratkotrajno (le eno leto in pet mesecev) opravljanje sodniškega dela pri vodenju civilnopravnih sodnih postopkov in reševanju civilnopravnih zadev po mnenju Sodnega sveta ne zadostuje za oblikovanje sodnika v tolikšni meri, da bi kot izoblikovan sodnik, kot prvi med enakimi, lahko predstavljal in vodil sodišče kot njegov predsednik. Sodni svet ni prezrl, da je kandidat dejaven pri objavljanju prispevkov v strokovnih revijah, na posvetih oziroma strokovnih srečanjih - s področja sodne in pravosodne uprave ter da iz ocene personalnega sveta Višjega sodišča v L. izhaja, da ima organizacijske in vodstvene sposobnosti. Pri odločanju o obravnavani kandidaturi pa je bilo vendarle treba upoštevati, da je najpomembnejši kriterij oziroma osnovni pogoj za mesto predsednika sodišča kriterij kandidatovih sodniških izkušenj, ki se ne morejo nadomestiti z upravljalskimi in organizacijskimi sposobnostmi.

Imenovanje na vodstveno mesto na sodišču namreč pomeni tudi napredovanje sodnika v okviru sodniškega mesta in njegove poklicne kariere (saj pridobi sodnik zakonsko določena pooblastila in pristojnosti na področju sodne uprave in kreiranja kadrovske politike na sodišču in ugodnejši materialnopravni položaj, pa tudi določene pomembne pristojnost v zvezi s konkretnimi sodnimi postopki - kot je reševanje nadzorstvenih pritožb, opravljanje pregledov poslovanja v posameznih sodnih zadevah, pristojnosti v disciplinskih postopkih zaradi nerednega opravljanja sodniške službe sodnika ipd.). Za takšno napredovanje pa mora sodnik predhodno nedvomno izkazati določeno raven sodniškega dela tako glede obsega opravljanja sodniškega dela kot tudi v strokovnem pogledu in sicer v določenem daljšem obdobju. Kandidat v kratkem času, ko je reševal zadeve na Temeljnem sodišču v L., Enota v D., takšne potrebne ravni sodniškega dela še ni mogel izkazati. Zgolj na podlagi odločanja o dovolitvi posegov v človekove pravice in svoboščine (Pp zadeve), kar opravlja predsednik Okrožnega sodišča v L. kot edini predsednik okrožnih sodišč v državi, niti ni mogel pridobiti potrebnih strokovnih sposobnosti sodnika oziroma širšega sodniškega znanja. Kandidat torej ni izkušen sodnik, ki bi s svojim sodniškim delom lahko pokazal strokovne sodniške kvalitete in si na tej podlagi pridobil strokovni ugled med sodniki in udeleženci postopkov pa tudi v širši javnosti. Po prenehanju predsedniške funkcije, ki traja šest let, kandidat ne bi bil usposobljen za sojenje, pa vendar bi lahko znova brez omejitve kandidiral na predsedniško mesto. Kandidat ne izpolnjuje uvodoma naštetih kriterijev, ki so po svoji vsebini tudi nekateri od kriterijev, kot jih opredeljuje 29. člen Zakona o sodniški službi. Sodni svet je pri odločanju upošteval tudi dejstvo, da je Okrožno sodišče v L. največje okrožno sodišče v državi in zato štel za toliko bolj pomembno, da kandidat za predsednika tega sodišča v celoti izpolnjuje navedene pogoje. Tožena stranka kandidatu s svojo odločitvijo ne odreka kvalitet, ki so pogoj za sodnika oziroma za opravljanje sodniške funkcije in mu ne zapira sodniške kariere, katere nadaljevanje je lahko tudi predsedniška, ampak ocenjuje, da bi imenovanje kandidata za predsednika pomenilo odstop od koncepta, ki ga Zakon o sodniški službi uzakonja kot sodniško kariero. Ob odločanju je bilo potrebno upoštevati, da se sistem sodne oblasti, kot ga določata Zakon o sodiščih in Zakon o sodniški službi, v praksi šele vzpostavlja, zato je toliko bolj pomembno, da že v samem začetku posamezne kadrovske in druge odločitve niso v nasprotju s cilji navedenih zakonov. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin je morala tožena stranka tožnikovo kandidaturo na mesto predsednika Okrožnega sodišča v L. zavrniti.

Tožnik je najprej s tožbo izpodbijal navedeni sklep z dne 15.1.1998, kasneje pa je tožbo razširil in izpodbijal citirano odločbo z dne 15.1.1998. Tožnik v tožbi navaja, da v skladu z razlago Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi št. U-I-224/96 za predsednika sodišča lahko kandidira le sodnik. Zato je tudi logično, da zakonodajalec po 1. odstavku 62. člena Zakona o sodiščih (ZS) v primeru zadostnega števila kandidatur ni predvidel pravice tožene stranke, da ne izbere nobenega od kandidatov - sodnikov, pač pa, da izbere tistega, ki najbolje izpolnjuje zakonske zahteve. Minimalne zahteve pa izpolnjuje vsak sodnik s pravnomočno pozitivno oceno pristojnega personalnega sveta.

Tožena stranka je zato z odrekanjem pravice do kandidiranja in neoblikovanjem predloga za imenovanje, ne da bi pri tem navedla pravno podlago za tako odločitev, njemu ponovno kršila njegovo ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. S takim obravnavanjem pa mu je bila ponovno kršena tudi pravica do dostopnosti vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji iz 49. člena Ustave RS. Kriterij, po katerem se ocenjuje in izbira kandidata za predsednika sodišča je opredeljen v 7. točki 1. odstavka 29. člena Zakona o sodniški službi (ZSS), in sicer kot "sposobnost opravljanja nalog vodstvenega mesta". Kot vsebino tega kriterija je tožena stranka določila, da naj bi mesto predsednika sodišča "praviloma zasedali najbolj izkušeni sodniki, ki so s svojim sodniškim delom pokazali strokovne kvalitete". Z uvedbo sodniškega senioritetnega načela je tožena stranka vzpostavila strožji kriterij, kot ga določa zakon. To bi lahko storila le, če ne bi bila vezana na iste kriterije kot personalni sveti in na pravnomočno oceno sodniške službe oziroma dela. Tudi, če bi bil kriterij "najbolj izkušenih sodnikov" v mejah zakonskega pooblastila in v skladu z namenom zakona, pa je bil v obravnavanem primeru ta kriterij nepravilno uporabljen.

Poklicna izkušenost kot odločilni kriterij za presojo posameznikovih vodstvenih sposobnosti ne pomeni, da se upošteva le sodniški staž oziroma sodniška delovna doba. V obravnavanem primeru ima več kot osem let sodniških delovnih izkušenj, kar že samo po sebi ne more biti stvarno upravičena okoliščina za odrekanje pravice do kandidiranja oziroma imenovanja. V celotni poklicni karieri je od izvolitve za sodnika naprej, poleg vodstvenih funkcij, nepretrgoma opravljal tudi sodniško funkcijo. Neutemeljena je zato trditev v izpodbijani odločbi, "da gre za vodstveno mesto, na katerem sodnik ne more hkrati opravljati sodne funkcije". Tožena stranka je ob tem svojo odločitev oprla tudi na napačen podatek, da je sodil le kratek čas, in sicer v obdobju od 1.1.1990 do 31.5.1991. Odločanje o dovolitvi posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine je namreč tožena stranka štela kot "reševanje zadev v okviru izvrševanja vodstvene funkcije". Odločanje v navedenih postopkih pa predsednik sodišča izvaja v okviru svoje sodniške funkcije, ne pa v okviru izvrševanja zadev sodne uprave. S tem, ko tožena stranka odločanje o dovolitvi posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine ni opredelila kot izvajanje sodne funkcije, je z uporabo nedovoljenega merila razlikovanja v obravnavanem kandidacijskem postopku kršila ustavno načelo enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave RS. Nadaljnje protiustavne posledice vzpostavlja tudi navedba, "da z odločanjem v omenjenih postopkih tožnik ni mogel pridobiti potrebne strokovne sposobnosti sodnika oziroma širšega sodniškega znanja". Že je navedel, da tožena stranka sploh ni pristojna ocenjevati kandidatovih strokovnih sposobnosti in je vezana na pravnomočno oceno personalnega sveta, ki je v obravnavanem primeru izrazito pozitivna. Obseg opravljenega dela je izkazal v dopolnitvi kandidature, ki jo je podal na podlagi zaprosila tožene stranke. Ta obseg kot merilo poklicne izkušenosti predstavlja 850 rešenih zadev v postopkih o predlogih ministra za notranje zadeve in direktorja Slovenske obveščevalno - varnostne agencije ter direktorja Obveščevalno-varnostne službe Ministrstva za obrambo. Po merilih o pričakovanem obsegu dela sodnikov, ki jih je določila tožena stranka, je v okviru izpolnjevanja pričakovanega obsega dela predvideno tudi odločanje o posegih v človekove pravice in temeljne svoboščine (Pp zadeve). V šestih letih in pol je na podlagi teh meril izpolnil enaintridesetletno delovno obveznost predsednika Okrožnega sodišča v L., ne da bi bilo pri tem upoštevano tudi sojenje v pravdnih zadevah od 1.1.1990 do 31.5.1991. Kakovost njegovega sodniškega dela pa je razvidna iz ocene personalnega sveta Višjega sodišča v L. z dne 11.11.1994, iz katere "ne izhaja, da bi tožnik odločal ali sodil o zadevah, v katerih naj bi bile kršene temeljne človekove pravice in svoboščine", čeprav je odločal izključno o dovolitvah takih posegov. V zadnjih osmih letih je bil večkrat in vselej pozitivno ocenjen, in sicer ob prvi kandidaturi za sodnika, ob kandidaturi za vodjo enote v D., ob kandidaturi za predsednika Temeljenega sodišča v L., ob kandidaturi v trajni sodniški mandat in ob kandidaturi za predsednika Okrožnega sodišča v L.. Tožena stranka v izpodbijani odločbi teh dejstev, ki so pomembno merilo poklicne izkušenosti za opravljanje vodstvene funkcije, neutemeljeno ni upoštevala. Tudi, če bi bila v obravnavanem primeru toženi stranki prepuščena odločitev, katerim okoliščinam, ki jih je šteti k "sposobnostim opravljanja nalog vodstvenega mesta" bo prisodila večjo težo, je v obravnavanem primeru morebitno relevanten pojem "najbolj izkušeni sodniki" in dejanske okoliščine, ki lahko ta pojem opredelijo, nepravilno uporabila. Poleg tega bi tožena stranka ta kriterij, ob pravilni opredelitvi njegove vsebine, lahko uporabila le subsidiarno, torej v primeru enakovrednih kandidatur, vendar ne za izločanje vseh, pač pa z izbiro najustreznejšega kandidata. Tožena stranka pa je kot kriterija iz 7. točke 1. odstavka 29. člena ZSS vzpostavila še dva, ki presegata meje pooblastila za diskrecijsko odločanje. Gr e za "strokovni ugled na podlagi dolgoletnega sojenja" in "ugled in avtoriteta, ki si ju je kandidat pridobil pri sodnikih in udeležencih v sodnih postopkih". V obeh primerih gre namreč za kriterij iz 1. točke 1. odstavka, v zvezi z 2. odstavkom 29. člena ZSS, ne pa za kriterij iz 7. točke 1. odstavka istega člena. Tožena stranka je v zvezi s kandidacijskimi postopki za prosta mesta predsednikov sodišč od personalnih svetov terjala izdelavo ocene sodniške službe, izključno glede na kriterij iz 7. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, zato je glede na določbo 28. člena ZSS pri izbiri kandidatov dolžna upoštevati istovetne, ne pa različne kriterije kot personalni sveti. Tudi zato mu je bila kršena njegova pravica iz 22. člena Ustave RS. Poleg navedenega pa je tožena stranka arbitrarno uporabila navedena kriterija, ki ju je sama določila. V zapisniku s 44. seje tožene stranke z dne 14.12.1995 in v izpodbijani odločbi je namreč navedla, da sta v postopku za oblikovanje predloga za imenovanje predsednikov sodišč "v enaki meri bila kot kriterij upoštevana tudi ugled kandidatov in avtoriteta, ki so si ju pridobili kandidati pri sodnikih in pri udeležencih v sodnih postopkih". V izpodbijani odločbi pa je tožena stranka navedla "da je najpomembnejši kriterij oziroma osnovni pogoj za mesto predsednika sodišča kriterij kandidatovih sodniških izkušenj". Strokovni ugled in avtoriteta torej nista bila enakovredno upoštevana, ampak je bila dana prednost kriteriju sodniških izkušenj. Tožena stranka je v obravnavanem primeru zato ponovno ravnala v nasprotju z določbo 2. odstavka 14. člena Ustave RS in diskriminatorno prioritetno uporabila kriterij sodniških izkušenj le v tem kandidacijskem postopku, čeprav je poprej sama določila, da imajo sodniške izkušnje, strokovni ugled in ugled ter avtoriteta pri sodnikih in udeležencih v postopkih enako težo. Popolno izpolnjevanje teh kriterijev je izkazal v svoji kandidaturi in njeni dopolnitvi in se v izogib ponavljanju nanju v celoti sklicuje. Glede na navedeno je tožena stranka kršila njegove ustavne pravice iz 14., 22., 25. in 49. člena Ustave RS, ker ga ministru za pravosodje ni predlagala v imenovanje. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijani sklep in izpodbijano odločbo ter ga predlaga ministru za pravosodje v imenovanje za predsednika Okrožnega sodišča v L..

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep zavrže, saj po njenem mnenju tožnik nima pravnega interesa izpodbijati sklep, ampak odločbo, ki je bila izdana na podlagi izpodbijanega sklepa. Podrejeno pa tožena stranka predlaga, da sodišče zavrne tožbo zoper sklep oziroma izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo še dodaja: Ko je tožena stranka pri odločanju uporabila kriterije, sprejete na svoji 44. seji, je s tem v celoti upoštevala napotke iz sodbe naslovnega sodišča. Ker je bil kandidat v naprej seznanjen na kakšen način in na podlagi katerih kriterijev bo odločal Sodni svet ter celo pozvan, da se izjavi o okoliščinah, ki so bile odločilne pri odločanju tožene stranke, je tožena stranka na podlagi teh kriterijev lahko odločila. Pri tem glede na tožnikove navedbe pojasnjuje, da ne gre za neke izmišljene oziroma strožje kriterije, temveč za kriterije, ki se vsebinsko pokrivajo s kriteriji določenimi v 29. členu Zakona o sodniški službi oziroma jih pojasnjujejo ter konkretizirajo, upoštevaje konkretno situacijo odločanja v postopku imenovanja na mesto predsednika sodišča. Z uporabo teh kriterijev tožena stranka tedaj tudi ni presegla meja in namena diskrecijskega odločanja (v kolikor za diskrecijsko odločane v konkretnem primeru sploh gre). Glede na tožnikove navedbe tožena stranka še pojasnjuje, da v primeru odločanja o kandidaturah na razpisano mesto predsednika Okrožnega sodišča v N.G. sokandidat A.O. ni izpolnjeval formalnega pogoja, saj je imel status okrajnega sodnika in je bil tako P.B. edini kandidat, ki je izpolnjeval pogoje za imenovanje na navedeno mesto, v primeru razpisanega mesta predsednika Okrožnega sodišča v K. pa je bila kandidatka D.W. sploh edina kandidatka. Pri tem sta imela navedena sodnik oziroma sodnica veliko več let sodniških izkušenj pri sojenju kot pa tožnik. Tudi vsi kandidati za mesto predsednika Okrožnega sodišča v C., vključno z izbranim kandidatom A.P., so imeli veliko več let izkušenj pri sojenju od tožnika. Tožena stranka torej tudi ni odločala muhavo oziroma samovoljno, kot to zatrjuje tožnik. Sodba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-132/96, na katero se sklicuje tožnik, obravnava drugačen primer, kot je konkretni. Tožena stranka pa tudi sicer tožniku ne odreka upravljalskih sposobnosti, kot so ugotovljene v ocenah personalnega sveta Višjega sodišča v L.. Ugotavlja pa v izpodbijani odločbi, da tožnik nima dovolj izkušenj pri konkretnem sojenju, ki se ne morejo nadomestiti z upravljalskimi in organizacijskimi sposobnostmi oziroma se ne morejo pridobiti le na podlagi kratkotrajnega sojenja ter odločanja na izjemno ozkem področju - v zvezi s posegi v človekove pravice in temeljne svoboščine. Sodni svet je v izpodbijani odločbi natančno obrazložil, katerih kriterijev tožnik ne izpolnjuje in zakaj jih ne izpolnjuje. Če bi obveljalo tožnikovo stališče, bi bil za predsednika sodišča primeren vsak dober manager. Tožnik neutemeljeno odreka Sodnemu svetu pristojnost, da lahko kandidaturo na razpisano mesto predsednika sodišča zavrne. Takšno pristojnost ima Sodni svet že v smislu določb Zakona o splošnem upravnem postopku. Na podlagi procesnih določb navedenega zakona lahko Sodni svet sprejme različne odločitve, med drugim tudi negativno, če ugotovi (kot je to storil v konkretnem primeru), da kakšen od kandidatov ne izpolnjuje kriterijev za imenovanje na to mesto. Določba 1. odstavka 62. člena Zakona o sodiščih ne izključuje takšne pristojnosti Sodnega sveta, temveč le ureja situacije, ko Sodni svet ugotovi, da prijavljeni kandidati izpolnjujejo zakonske pogoje in kriterije za imenovanje na mesto predsednika sodišča. Tožnik neutemeljeno napada tudi ugotovitev tožene stranke o obsegu njegovega dela pri sojenju. Res ima tožnik že več kot osem let delovnih izkušenj v sodstvu. V izpodbijani odločbi pa je natančno - na podlagi od tožnika in personalnega sveta Okrožnega sodišča v L. pridobljenih podatkov - ugotovljeno, kakšne so izkušnje tožnika pri odločanju v sodnih postopkih. Sodni svet v tem odgovoru le poudarja, da je tožnik pretežno odločal le v zadevah v zvezi s posegi v človekove pravice in temeljne svoboščine, kar predstavlja izjemno ozek segment odločanja v sodnih postopkih.

Obširna podajanja teoretičnih stališč in citiranje tuje sodne prakse v dopolnitvi tožbe pa nimajo relevantne pravne zveze s konkretnim primerom. Tožena stranka torej tožniku ni kršila nobene ustavne pravice ter je odločila v okviru zakonskih določb. Tožba je utemeljena.

V določbah 28., 29. in 32. člena ZSS (Uradni list RS, št. 19/94, in 8/96) so podani kriteriji tudi v zvezi s presojo tožnikove kandidature za predsednika Okrožnega sodišča v L..

Te kriterije je tožena stranka poskušala objektivizirati z njihovim opisom, sprejetim na njeni 44. seji dne 14.12.1995 (1. sklep), in sicer: pri obravnavanju kandidatur je sodni svet v okviru presoje 7. točke 29. člena Zakona o sodniški službi upošteval naslednje: - Novo, drugačno vlogo predsednikov sodišč, opredeljeno v Zakonu o sodiščih. Predsednik sodišča namreč ni več izvoljen kot predsednik, temveč je za predsednika lahko imenovan le sodnik. Mesto predsednika je mesto, ki naj bi ga praviloma zasedali najbolj izkušeni sodniki, ki so predvsem s svojim sodniškim delom pokazali tako strokovne kot človeške kvalitete. Je torej mesto, ki pomeni čast (in ne pravico). Predsednik je le prvi med enakimi sodniki, in to za določen čas, nato pa je spet sodnik, in mora biti zato usposobljen, da sodi.

- Ugotovitve o dolžini sodniške službe in o strokovnem ugledu, ki so si ga kandidati pridobili na podlagi dolgoletnega sojenja.

- V enaki meri sta bila kot kriterij upoštevana tudi ugled kandidatov in avtoriteta (pa ne v smislu strahospoštovanja), ki so si ju pridobili kandidati pri sodnikih in pri udeležencih v sodnih postopkih, ne le zaradi svoje strokovne usposobljenosti, temveč tudi zaradi svojih človeških lastnosti.

Za takšen način uporabe v zakonu določenih kriterijev, predpisanih za ocenjevanje kandidatov v teh postopkih, se je Sodni svet odločil na podlagi spoznanj, potrjenih v praksi, da je lahko predsednik oziroma podpredsednik sodišča le tisti, ki mu sodelavci zaupajo, ga cenijo in ga sprejemajo, ne le kot organizacijsko sposobnega človeka, temveč kot sodnika, ki ima velik ugled kot sodnik in kot človek, ki zna ustvariti delovno in kolegialno vzdušje med sodniki.

Pri tem pa tožena stranka s temi kriteriji ni primerjala listin in podatkov, ki so v upravnih spisih, pač pa je v izpodbijani odločbi le pavšalno ugotavljala, da po njenem mnenju kratkotrajno (le eno leto in pet mesecev) opravljanje sodniškega dela pri vodenju civilnopravnih sodnih postopkov in reševanju civilnopravnih zadev ne zadostuje za oblikovanje sodnika v tolikšni meri, da bi kot izoblikovan sodnik, kot prvi med enakimi, lahko predstavljal in vodil sodišče kot njegov predsednik; da je pri odločanju o obravnavani kandidaturi bilo vendarle treba upoštevati, da je osnovni pogoj za mesto predsednika sodišča kriterij kandidatovih sodniških izkušenj, ki se ne morejo nadomestiti z upravljalskimi in organizacijskimi sposobnostmi, čeprav iz ocene personalnega sveta Višjega sodišča v L. izhaja, da ima tožnik organizacijske in vodstvene sposobnosti; da zgolj na podlagi odločanja o dovolitvi posegov v človekove pravice in svoboščine (Pp zadeve), kar opravlja predsednik Okrožnega sodišča v L. kot edini predsednik okrožnih sodišč v državi, niti ni mogel pridobiti potrebnih strokovnih sposobnosti sodnika oziroma širšega sodniškega znanja; da kandidat torej ni izkušen sodnik, ki bi s svojim sodniškim delom lahko pokazal strokovne sodniške kvalitete in si na tej podlagi pridobil strokovni ugled med sodniki in udeleženci postopkov, pa tudi v širši javnosti; da po prenehanju predsedniške funkcije, ki traja šest let, kandidat ne bi bil usposobljen za sojenje, pa vendar bi lahko znova brez omejitve kandidiral na predsedniško mesto; da tožnik kot kandidat ne izpolnjuje naštetih kriterijev, ki so po svoji vsebini tudi nekateri od kriterijev, kot jih opredeljuje 29. člen ZSS; da je tožena stranka pri odločanju upoštevala tudi dejstvo, da je Okrožno sodišče v L. največje okrožno sodišče v državi in zato štela za toliko bolj pomembno, da kandidat za predsednika tega sodišča v celoti izpolnjuje navedene pogoje; in da tožena stranka kandidatu s svojo odločitvijo ne odreka kvalitet, ki so pogoj za sodnika oziroma za opravljanje sodniške funkcije in mu ne zapira sodniške kariere, katere nadaljevanje je lahko tudi predsedniška, ampak ocenjuje, da bi imenovanje kandidata za predsednika pomenilo odstop od koncepta, ki ga ZSS uzakonja kot sodniško kariero.

Le s pavšalnimi navedbami, ne da bi bile podrobno razčiščene konkretne okoliščine glede kriterijev, ki jih določa ZSS za ugotovitev, ali kandidat ima strokovno znanje in sposobnosti za opravljanje sodniške službe oziroma izpolnjuje pogoje za napredovanje in za ugotovitev, ali ima sposobnost opravljanja nalog vodstvenega mesta, če je sodnik imenovan na takšno mesto (7. točka 1. odstavka 29. člena ZSS), v zvezi s tožnikovo kandidaturo za predsednika Okrožnega sodišča v L., tožena stranka ne more samo na tej podlagi zavrniti to kandidaturo.

Zato bo morala tožena stranka v ponovnem postopku konkretno in podrobno razčistiti navedene okoliščine. Pri tem se bo morala spustiti v konkretno obravnavo in presojo, kot ji to narekujejo navedene določbe ZSS (28., 29. in 32. člen), tožnikove dopolnitve prijave na javni poziv z dne 3.12.1997 in njej posredovanega mnenja personalnega sveta Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 9.12.1997 zaradi obravnavanja navedene tožnikove kandidature. Prav tako bo morala tožena stranka v zvezi s tema dvema listinama oceniti njuno vsebino v smislu od nje sprejetih meril za ugotavljanje pričakovanega obsega sodnikovega dela in sistemizacijo sodniških mest na njeni 77. seji z dne 12.12.1996, predvsem glede obravnave teh meril v zvezi z okrožnimi sodišči o PP zadevah (11. stran) in v zvezi z opredelitvijo v teh merilih (12. stran), da se med drugim predsedniku Okrožnega sodišča v L. lahko prizna do 75 % pričakovanega obsega sodnikovega dela.

Tožena stranka tudi ni presodila ugotovitve v oceni personalnega sveta Višjega sodišča v L. z dne 28.8.1995, da je bilo dosedanje delo tožnika pri opravljanju vodstvenih nalog uspešno in da zato ustreza sodniški službi glede kriterija, določenega v 7. točki 1. odstavka 29. člena ZSS.

Po podrobni in konkretni obravnavi in razčiščenju vseh navedenih okoliščin naj tožena stranka ponovno presodi o tem, ali tožnik izpolnjuje navedene zakonske kriterije kot kandidat za predsednika Okrožnega sodišča v L..

Ker po 3. točki 1. odstavka 10. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 -ZUS) Vrhovno sodišče RS odloča v upravnih sporih, ki se nanašajo na odločitve sodnega sveta (tožene stranke), s katerimi se odloča o pravicah in obveznostih sodnikov in ker je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi izpodbijanega sklepa z istim datumom (15.1.1998) ter ker je sodišče presodilo, da tožena stranka ni razčistila navedenih okoliščin, je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani sklep ter izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS. V skladu s 3. odstavkom 60. člena ZUS mora tožena stranka izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobila sodbo. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, ki so navedena v tej sodbi.