Jedro

Zgolj pripoznava kot posebna vrsta procesnega razpolaganja tožene stranke (ki ima za posledico izdajo sodbe na podlagi pripoznave) privede do tega, da v pravdi formalno neuspešnemu tožencu ni treba povrniti nasprotnikovih stroškov, temveč jih dobi sam povrnjene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Druga tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 74,66 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo na ugotovitev lastninske pravice in vknjižbo prvega toženca v zemljiško knjigo na podlagi petega odstavka 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Prvi toženec na vročeno tožbo ni odgovoril, druga toženka pa je v roku vložila vlogo, naslovljeno odgovor na tožbo, v kateri pa sploh ne oporeka zahtevku, temveč celo navaja, da je po vsebini utemeljen. Sodišče prve stopnje vloge druge toženke ni štelo kot odgovor na tožbo in je izdalo zamudno sodbo, s katero je ugotovitveni zahtevek zavrnilo, ugodilo pa je zahtevku na vknjižbo prvega toženca in (III. točka izreka) odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.076,74 EUR s pripadki.

2. Druga toženka se pritožuje samo zoper odločitev o stroških (III. točka izreka, ki je po vsebini sklep); v pritožbi med drugim navaja, da glavnemu zahtevku ni nasprotovala in je priznala dejstva, ki jih je tožeča stranka navajala v tožbi, zahtevka pa ni formalno pripoznala zgolj iz razloga, ker ni seznanjena z razmerjem med tožečo in prvo toženo stranko, da ne bi preko tega postopka prišlo do zlorabe oziroma oškodovanja morebitnih pravic tretjih. Stroške je povzročila izključno prvotožena stranka s tem, ko ni uredila zemljiškoknjižnega stanja. Sodišče bi moralo situacijo obravnavati smiselno enako kot pripoznavo zahtevka in ob smiselni uporabi četrtega odstavka 161. člena, 157. člena in krivdnega načela iz prvega odstavka 156. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vse stroške naložiti prvotoženi stranki.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in med drugim navedla, da drugotožena stranka zahtevka ni pripoznala, kar tudi sama izrecno priznava. Razlogi, zakaj zahtevka ni pripoznala, so njeni razlogi, ki na stroškovne posledice postopka nimajo vpliva.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je glede odmere stroškov postopka v obravnavanem primeru pravilno uporabilo materialno pravo in sprejelo pravilno odločitev. Pravilo, da stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrne stroške, je temeljno pravilo odločanja o stroških (prvi odstavek 154. člena ZPP). Izjema od t. i. krivdnega načela je med drugim 157. člen ZPP, ki določa, da mora nasprotnik povrniti pravdne stroške tisti stranki, ki: a) ni dala povoda za tožbo in b) je pripoznala tožbeni zahtevek. Torej zgolj pripoznava kot posebna vrsta procesnega razpolaganja tožene stranke (ki ima za posledico izdajo sodbe na podlagi pripoznave) privede do tega, da v pravdi formalno neuspešnemu tožencu ni treba povrniti nasprotnikovih stroškov, temveč jih dobi sam povrnjene.

6. V obravnavani zadevi ni sporno, da druga toženka zahtevka ni pripoznala, saj je to izrecno navedla v odgovoru na tožbo in ponovi tudi v pritožbi. Razlogi, zakaj je tako ravnala, niso pomembni. Pomembno je, da zakon stroškovno posledico, za kakršno se zavzema pritožba, navezuje zgolj na situacijo, ko stranka pripozna zahtevek, ne pa tudi na druge, podobne, vendar neenake procesne položaje (npr. priznanje dejstev, kot se je zgodilo v tej zadevi). O tem obstoji tudi enotna sodna praksa (npr. odločbe VSRS II Ips 302/2014, VSL I Cp 1883/2017 in številne druge). Odločbi, na kateri se sklicuje pritožba (VSK I Cp 367/2007 in VSL II Cp 1806/2016), se od obravnavane zadeve razlikujeta v pomembni okoliščini, da je v obeh primerih tožena stranka zahtevek pripoznala, medtem ko ga pritožnica ni (in torej pritrjujeta stališču prvostopenjskega sodišča, ne pa pritožnici). Sklicevanje na prakso prvostopenjskih sodišč ni upoštevno, saj odločba prvostopenjskega sodišča ne pomeni enotne sodne prakse, ki bi jo bilo treba upoštevati v okviru spoštovanja načela enakosti pred zakonom. 156. člen ZPP ureja t. i. separatne stroške, za kar v obravnavani zadevi ne gre, prav tako ne gre za situacijo iz četrtega odstavka 161. člena ZPP, saj ne gre za to, da bi kateri od sospornikov s svojimi posameznimi pravdnimi dejanji povzročil posebne stroške.

7. Kot že pojasnjeno, zakon izrecno zahteva, da mora stranka »formalno« pripoznati tožbeni zahtevek, če želi dobiti povrnjene svoje stroške. Ker toženka zahtevka ni pripoznala, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se o stroških odloči po splošnem pravilu o uspehu v pravdi iz 154. člena ZPP.

8. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

9. Ker pritožnica ni uspela s pritožbo, mora tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka: sestava odgovora na pritožbo zoper sklep o stroških (100 odvetniških točk ali 60,00 EUR), 2 % materialnih stroškov, (1,20 EUR) in 22 % DDV na odvetniške storitve (13,46 EUR).