Jedro

Na oškodovancih je trditveno in dokazno breme, da je do nesreče prišlo in da jim je v njej nastala škoda.

Možnost nastanka nezgode, kot so jo dokazovali tožniki, je minimalna in ni dokazana niti s standardom pretežne verjetnosti, ki se je v sodni praksi uveljavil pri dokazovanju vzročne zveze.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek vseh treh tožnikov za plačilo odškodnine iz škodnega dogodka z dne 13. 4. 2010 (za 6.612,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2010 po tožbi prvega tožnika, za 3.648,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 po tožbi drugega tožnika in za 3.682,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2010 po tožbi tretje tožnice). Pravdne stroške tožene stranke v višini 90,00 EUR z zamudnimi obrestmi je naložilo v nerazdelno plačilo tožnikom.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP.1 Predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Očita mu, da ni spoštovano navodil višjega sodišča iz razveljavitvenega sklepa II Cp 1572/2015, ker je v ponovljenem postopku ocenilo, da postavitev izvedenca medicinske stroke ni bila potrebna. Sodišče očitno šteje, da vozilo Ford Escord, v katerem so bili tožniki, ni bilo udeleženo v obravnavani prometni nesreči. Tožbenega zahtevka ni bilo mogoče zavrniti že na podlag izvedeniškega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke. Dopustil je možnost, da je do nesreče prišlo na zatrjevani način. Sodba je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka, ker mnenje izvedenca cestnoprometne stroke ni logično prepričljivo in strokovno argumentirano. Poškodbe na vozilih so irelevantne, navedbe o tem niso bile potrebne. Vprašanje nastanka telesnih poškodb je v domeni izvedenca medicinske stroke. Ugotovitve sodišča o tem, oprte na izvedenca cestnoprometne stroke, so nerelevantne. O možnosti nastanka telesnih poškodb se je opredelil izvedenec medicinske stroke in jo potrdil. Opredelil se je tudi do ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke. Sodišče po nepotrebnem izpostavlja skopost trditvene podlage o nastanku škodnega dogodka. Bila je zadostna, da je izvedenec cestnoprometne stroke izdelal mnenje. Sodba je sama s seboj v nasprotju: sprejema mnenje izvedenca medicinske stroke, a kljub temu tožbeni zahtevek zavrne. Nekritično so ocenjeni izpovedbe strank in prič. Podaja svojo dokazno oceno izvedenih dokazov in vztraja, da so tožbeni zahtevki utemeljeni.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožniki so vsak s svojo direktno tožbo od tožene stranke kot zavarovalnice (prvi odstavek 965. člena OZ)2 vtoževali odškodnino za materialno in nematerialno škodo zaradi telesnih poškodb, ki naj bi jih po tožbenih navedbah utrpeli v prometni nesreči 13. 4. 2010 kot sopotniki v vozilu povzročiteljice nesreče in zavarovanke tožene stranke, ki naj bi zaradi premajhne varnostne razdalje naletelo v spredaj vozeče vozilo. Tožena stranka je zavračala plačilo zavarovalnine. Branila se je z ugovorom, da ni dokazov o tem, da se je nezgoda pripetila na zatrjevani način in o vzročni zvezi (da so se tožniki telesno poškodovali v obravnavani nezgodi).

6. Glede na tako trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pravilno najprej ugotavljalo, ali je do prometne nezgode prišlo in ali je bilo vozilo povzročiteljice nezgode resnično udeleženo v njej. Za škodo, ki je v nesreči dveh motornih vozil utrpijo drugi, kar so v obravnavanem primeru tožniki kot sopotniki v enem od v prometni nesreči udeleženih vozil, solidarno odgovarjata imetnika udeleženih vozil (četrti odstavek 154. člena OZ). Tožena stranka kot zavarovalnica za svojega zavarovanca direktno odgovarja tretjim osebam kot oškodovancem za škodo, ki jim je nastala zaradi dogodka, za katerega sicer odgovarja njen zavarovanec (direktna tožba - 965. člen OZ in 20. člen ZOZP).3 Zavarovalnica mora plačati odškodnino, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer (921. člen OZ) in če je zatrjevana škoda njegova posledica (131. člen OZ). Na oškodovancu pa je trditveno in dokazno breme, da je do nesreče prišlo in da mu je v njej nastala škoda.

7. V okviru trditvene in dokazne podlage strank je sodišče izvedlo vse ponujene dokaze. Pravilno in popolno jih je ocenilo ter ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo z zadostno stopnjo verjetnosti dokazati, da se je škodni dogodek zgodil tako, kot so tožniki zatrjevali v tožbi. Tožbeni zahtevek je zaradi nedokazanosti vzročne zveze med škodnim dogodkom in škodo zavrnilo.

8. Odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Utemeljena je v popolnih, jasnih in pravilnih razlogih. V njih ni pomanjkljivosti, protislovij in nasprotij, ki bi onemogočala vsebinski preizkus pravilnosti odločitve. Procesnih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, pritožbeno sodišče ne najde, pa tudi tistih ne, na katere samo pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Siceršnje nestrinjanje pritožnikov s sprejeto dokazno oceno ne zadošča za očitek o kršitvi postopka. Sodba ni obremenjena z njo. Dokazna ocena je namreč natančna in celovita. Opravljena je upoštevaje vse napotke iz 8. člena ZPP: po skrbni presoji vseh dokazov, ne pa le tistih, ki koristijo pritožnikom (posamezni deli mnenja izvedenca cestnoprometne stroke in mnenje izvedenca medicinske stroke). Dejansko stanje o pravno odločilnih dejstvih je ugotovljeno pravilno in popolno, nanj pa pravilno uporabljeno materialno pravo prvega odstavka 131. člena OZ. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje oceni, razlogom in odločitvi sodišča prve stopnje in bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Pritožbeni očitki v smeri relativne kršitve 362. člena ZPP, češ da sodišče ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča v zvezi z izvedencem medicinske stroke ne držijo. Ob prvem sojenju je bila sodba razveljavljena zaradi nejasnih in nerazumljivih razlogov o vzročni zvezi med trkom in telesnimi poškodbami oziroma škodo tožnikov. Sodišče tedaj ni zavzelo jasnega stališča ali je škodni dogodek dokazan ali ne. Sklicevalo se je na mnenje medicinskega izvedenca, čeprav v dokaznem postopku vzročne zveze z njim ni ugotavljalo. Sodišče prve stopnje mora opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katere je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku dane napotke pritožbenega sodišča pravilno upoštevalo. Natančno je raziskalo dejansko stanje o poteku prometne nezgode in po oceni dokazov zavzelo jasno in preverljivo stališče, da ni zadosti verjetno, da se je sploh zgodila na zatrjevani način. To je bil prvi in nosilni razlog oz. navodilo razveljavitvenega sklepa+.

10. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene. Pritožbeno sodišče jo v celoti sprejema. Oporo ima v pravilno in popolno ocenjenem celotnem dokaznem gradivu. Odločilna dejstva o nedokazanosti škodnega dogodka niso ugotovljena le z izvedencem cestnoprometne stroke, kot zmotno trdi pritožba, pač pa upoštevaje natančno analizo ostalih dokazov. Niti zaslišanje strank ter prič niti predložene listine niso potrdile skopih navedb tožečih strank o zatrjevani nezgodi. Pravilna je ocena in ugotovitev sodišča, da so bile izpovedbe o določenih (sicer pravno nepomembnih) okoliščinah pretirano skladne. O ključnih okoliščinah pa so se razlikovale same med sabo, zlasti pa od izpovedb obeh v nesreči udeleženih voznikov vozil in prič, ki naj bi potrjevala druge ključne navedbe in izpovedbe tožnikov. Zato jim sodišče ni moglo slediti.

11. Drugih objektivnih dokazov o nezgodi ni bilo (npr. policijskega zapisnika, zapisnika o ogledu poškodovanih vozil, odškodninskega zahtevka drugega v nesreči udeleženega voznika, čigar vozilo naj bi bilo poškodovano po krivdi voznice vozila, v katerem so bili tožniki, obstajala je le ena fotografija enega od udeleženih vozil, tožniki so prijavili odškodninski zahtevek šele potem, ko nobenega od udeleženih vozil ni bilo mogoče pregledati).

12. Ob takem dejanskem stanju se je sodišče pravilno oprlo tudi na ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke, ki je po tehnični plati obdelal vse možnosti za nastanek nezgode. Ob pomanjkanju trditev, objektivnih dokazov in nezanesljivih izpovedbah strank in prič so bile bistvene njegove ugotovitve o neskladnosti poškodb na vozilih. Drži, da je teoretično dopustil tudi možnost, da je do trka vendarle prišlo. Zaradi tega mu ni mogoče očitati nelogičnosti in neprepričljivosti. Ravno nasprotno: ker je obdelal vse - tudi hipotetične - možnosti nastanka nesreče, svoje ugotovitve pa je strokovno argumentiral, mu je sodišče prve stopnje upoštevaje ostale dokaze pravilno sledilo. To je tudi zadosti jasno obrazložilo, da očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Obdelana teoretična možnost, na katero se opira pritožba, ne daje podlage za dokazni zaključek, da se je obravnavana nezgoda res zgodila. Po ugotovitvi izvedenca je v tem primeru (v obravnavani vrsti naleta v vozilo, ki je bilo pred vozilom, v katerem so bili tožniki) na potnike delovala sila do 414 N, kar ustreza silam, ki nastanejo pri srednje intenzivnem zaviranju na suhem asfaltnem vozišču, pri katerem je majhna verjetnost nastanka telesnih poškodb potnikov. Ključna pa je nadaljnja ugotovitev izvedenca in sodišča: da se tudi s takim primerom nastanka nezgode ugotovljene poškodbe na vozilih ne skladajo (poškodbe na zadnjih vratih kombija). To pa pomeni, da je možnost nastanka nezgode, kot so jo dokazovali tožniki, minimalna in ni dokazana niti s standardom pretežne verjetnosti, ki se je v sodni praksi uveljavil pri dokazovanju vzročne zveze.

13. Pritrditi je treba stališču sodišča prve stopnje in ne pritožbi, da dopolnjeno mnenje izvedenca medicinske stroke (ki je sicer dopustil možnost nastanka telesnih poškodb pri teoretično ugotovljenem minimalnem delovanju sil na potnike) ne dokazuje vzročne zveze z obravnavano nezgodo (pravilni razlogi v točki 17 in 18 sodbe). Odločilno dejstvo, da se je prometna nezgoda res zgodila (tudi z morebitnimi minimalnimi delujočimi silami na potnike), namreč ni bilo dokazano. Zatrjevana škoda ni mogla nastati v tem škodnem dogodku. Ker potrebni elementi civilnega delikta niso izkazani, so tožbeni zahtevki vseh treh tožnikov pravilno zavrnjeni.

14. Pritožbeni razlogi niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pri odločanju ni zagrešilo ne uveljavljenih, niti tistih procesnih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Ker pritožniki niso uspeli s pritožbo, niso upravičeni do povračila pritožbenih stroškov.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 3 Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, Ur. l. RS, št. 70/94 s spremembami.