Jedro

Tožnik je s tožbenim zahtevkom zahteval, da mu toženec mesečno poroča o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti, za kar v 311. členu ZPP ni podlage, saj navedena terjatev v času zaključka glavne obravnave še ni zapadla, niti ni predvidena kot izjema.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da je toženka dolžna do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bo s tožnikom uredila medsebojna razmerja, povezana z javnim priobčevanjem fonogramov v dejavnosti toženke, tožniku mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti (I. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti neupravičeno obogatitev iz naslova javne priobčitve fonogramov v znesku 616,69 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 2. 2012 do plačila (II. točka izreka), da je toženka dolžna tožniku za neavtorizirano javno priobčevanje fonogramov v 15 dneh plačati civilno kazen v višini 1.136,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške, nastale zaradi njenega neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti, v skupnem znesku 365,48 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 2. 2012 do plačila (IV. točka izreka) ter da je toženka dolžna tožniku v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 352,80 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka sodbe se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče zmotno interpretiralo 185. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) (1), saj se 2. točka prvega odstavka 185. člena ZASP uporablja za sankcioniranje kršitve izključne, ne pa poplačilne pravice, kamor sodita pravici iz 121. in 130. člena ZASP, ki ju uveljavlja tožnik. V kolikor uporabnik ne sklene pogodbe s kolektivno organizacijo, ji je dolžan zgolj mesečno poročati o obsegu uporabe varovanih del ter plačevati nadomestilo. Razen izvršljive sodne odločbe tožnik nima vzvodov, s katerimi bi lahko dosegel, da mu bo uporabnik o uporabi varovanih del res poročal, torej poročal o uporabi zasebne lastnine. Pojem podatki je širši od pojma sporedov, zato za prekršek po 2. točki prvega odstavka 185. člena ZASP odgovarjajo le tisti, ki so zavezani za pošiljanje sporedov. Pristojnost kolektivne organizacije je poleg pobiranja nadomestil tudi razdeljevanje nadomestil, zato je nujno sprotno javljanje o obsegu in načinu javnega priobčevanja fonogramov, saj se le ob pravočasno pridobljenih podatkih višina nadomestila za posamezen mesec lahko pravilno odmeri in pravočasno plača in le tako je mogoče zagotavljati pravilno poročanje o tem, katera dela so bila uporabljena. Uporabnikom je dovoljena uporaba pravic brez dovoljenja, zato ima tožnik pravico, da od uporabnikov terja, da sami poročajo, kdaj in kako so uporabljali tujo lastnino. Stališče sodišča predstavlja kršitev ustavnih odločb in kršitev mednarodnih obveznosti RS. Sodišče bi moralo ugoditi zahtevku glede mesečnega poročanja, ne glede na to, da zahtevek do konca glavne obravnave ni zapadel. Le tako bo lahko tožnik pridobival podatke, ki jih potrebuje za opravljanje z zakonom poverjenih nalog. Poročanje za pretekle mesece tožniku ne koristi. Dejstvo uporabe je neločljivo povezano z obveznostjo poročanja. Tožnik zahteva poročanje od osebe, za katero je bilo ugotovljeno, da je uporabnik varovanih del. Za izpolnitev obveznosti je potrebna sodna odločba, s katero bo toženki naloženo izpolnjevanje obveznosti v bodoče. 3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je s pritožbeno spornim delom zahtevka (I. točka izreka) zahteval, da mu toženka do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bo s tožnikom uredila medsebojna razmerja, mesečno poroča o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti (četrti odstavek 159. člena ZASP).

6. Utemeljeno pritožnik izpostavlja, da argument sodišča prve stopnje, češ da je opustitev navedene dolžnosti določena kot prekršek in je za opustitev te dolžnosti predpisana globa, ni na mestu. Varstvo določene pravice na kazenskopravnem oziroma prekrškovnem področju namreč ne izključuje možnosti njenega varstva tudi na civilnopravnem področju. Na trditve stranke, ki uveljavlja civilnopravni zahtevek, ki konkretno temelji na četrtem odstavku 159. člena ZASP, torej inter partes obveznost bodočega mesečnega poročanja o obsegu javnega priobčevanja fonogramov, namreč ni mogoče odgovoriti s sklicevanjem na prekrškovne posledice, torej posledice javnopravne in ne zasebnopravne narave. Določeno dejanje oziroma ravnanje ima seveda lahko posledice, ki zahtevajo sankcioniranje tako v zasebni kot tudi v javnopravni sferi. Vendar slednje ne pomeni, da se je mogoče pri presoji civilnopravnega zahtevka sklicevati na javnopravne sankcije, ampak je potrebno zgolj (obrazloženo) odgovoriti, ali obravnavanemu zahtevku civilnopravne narave pritiče zahtevana civilnopravna sankcija ali ne. Dodatno obravnavanje pritožbenih navedb s tem v zvezi, ob že povedanem, ni potrebno.

7. Pravilno pa je sodišče prve stopnje poudarilo, da sodišče ne sme naložiti toženki, naj opravi določeno dajatev, če ta še ni zapadla (prvi odstavek 311. člena ZPP). V takem primeru namreč ni mogoče nuditi pravnega varstva. Tožnik je eksplicitno zahteval obveznost bodočega mesečnega poročanja, za to pa v 311. členu ZPP ni podlage, saj navedena terjatev v času zaključka glavne obravnave še ni zapadla, niti ni predvidena kot izjema. Preuranjenega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na dejansko stanje, ki v času odločanja še ne obstaja, sodišče ne sme meritorno obravnavati (2).

8. Pritožbene navedbe, da poročanje uporabnika za pretekle mesece tožniku ne koristi, ker je dejstvo uporabe neločljivo povezano z obveznostjo poročanja, navedbe o razdeljevanju nadomestil imetnikom sorodnih pravic ter navedbe, da je le ob pravočasno pridobljenih podatkih mogoče pravilno odmeriti višino nadomestil, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP) in so tudi sicer povsem splošne (nekonkretizirane), zato jih sodišče druge stopnje ne obravnava.

9. Pritožbeno sodišče ni zasledilo kakšne od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 21/1995, s spremembami in dopolnitvami.

(2) Primerjaj VSL sodbo I Cpg 1064/2012.