Jedro

Glede učinka med pravdnim pobotom in pobotom po pravilih materialnega prava obstojijo razlike. Posledično pravil materialnega prava pri sodnem pobotu ne gre kar avtomatično uporabiti. Zato mora sodišče presojati, ali je bila terjatev tožene stranke zastarana na dan, ko je bila ta postavljena v pravdni pobot in terjatvi pravdnih strank pobotati na dan izdaje sodbe.

Trenutek, ko se terjatvi pobotata, mora biti nujno isti.

Izrek

1. Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

I. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke v višini 5.802,60 EUR.

II. a Ugotovi se, da obstoji terjatev tožene stranke v višini 5.802,60 EUR.

b Ugotovi se, da terjatev tožene stranke v višini 125.103,00 SIT oziroma 563,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 05. 2003 do 16. 06. 2005 ne obstoji.

III. Terjatvi pod točko I. in točko II. a se pobotata.

IV. Tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 3.396.000,00 SIT ter zakonske zamudne obresti, - od zneska 46.000,00 SIT mesečno za mesece od vključno marca 1998 do vključno decembra 1998 od vsakega prvega dne v naslednjem mesecu, - od zneska 50.000,00 SIT mesečno za vsak mesec v letu 1999 od vsakega prvega dne v naslednjem mesecu, - od zneska 54.000,00 SIT mesečno za vsak mesec v letu 2000 od vsakega prvega dne v naslednjem mesecu, - od zneska 58.000,00 SIT mesečno za vsak mesec v letu 2001 od vsakega prvega dne v naslednjem mesecu in - od zneska 62.000,00 SIT mesečno za vsak mesec od vključno meseca januarja 2002 do vključno meseca februarja 2003 od vsakega prvega dne v naslednjem mesecu, vse do plačila, zavrne.

2. Vsaka stranka sama krije svoje stroške prvostopnega in pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj tožničine terjatve v višini 1.819.640,00 SIT oziroma 7.593,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 1.032.216,66 SIT oz. 4.307,36 EUR od 02. 04. 2001 do 27. 01. 2005, od zneska 552.867,92 SIT oziroma 2.307,07 EUR od 26. 07. 2002 do plačila, od zneska 234.555,42 SIT oziroma 978,78 EUR od 06. 11. 2003 do plačila.

V znesku 1.576.360,00 Sit oziroma 6.578,03 EUR pa terjatve tožeče stranke ni ugotovilo. Nadalje je ugotovilo terjatev tožene stranke v višini 1.003.467,00 Sit oziroma 4.187,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16 .06. 2005 do 09. 02. 2010, v znesku 135.103,00 SIT oziroma 563,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 05. 2003 do 15. 06. 2005 pa njene terjatve ni ugotovilo. Po medsebojnem pobotanju je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 6.907,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 02. 2010 do plačila. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP). Opozarja na napako v svojem imenu in na nejasen izrek sodbe. Sodišče je najprej ugotovilo terjatvi obeh pravdnih strank, pri tem pa terjatvi tožene stranke priznalo še zakonske zamudne obresti, čeprav jih glede na to, da naj bi terjatvi prenehali s trenutkom, ko sta se srečali, ne bi smelo. To je v nasprotju s točko III, kjer sta terjatvi pobotani. Meni, da je čas pobota 06. 05. 203, ko je zapadla kasnejša terjatev – to je terjatev tožene stranke oziroma 01. 03. 2003, ko sta se iz nepremičnine izselila. Sodišče ne more kar svojevoljno ugotavljati datuma pobota, toženi stranki pa priznati obresti. Hkrati prosi za oprostitev plačila sodnih taks, zahteva izločitev sodnice in vlaga nadzorstveno pritožbo.

(3) Tožena stranka po svojih pooblaščencih sodbo izpodbija prav tako iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne v ponovno sojenje. Opozarja, da se je v nepremičnino vselila v skladu z dogovorom s pravno prednico tožnice, ta pa nikoli ni zahtevala plačila najemnine in se na ta način strinjala s prikrajšanjem na svoji strani, kar posledično pomeni neutemeljenost njenega zahtevka. Tožnica bo tako obdržala vrednost investicij in dobila še uporabnino za obnovljen objekt, čeprav je oddala ruševino. Čeprav bo vrednost investicij s pobotom povrnjena, še vedno ostane obogatitev tožnice v tem delu. Opozarja še, da gospodarskega poslopja ni uporabljala in zato v tem delu uporabnine zagotovo ni dolžna plačati, na kar je opozarjala že pred sodiščem prve stopnje, to pa se do teh ugovorov ni opredelilo. Pa tudi, da bi moralo sodišče zahtevati dopolnitev izvedenskega mnenja in da je njegova odločitev glede izračuna obresti in pobota povsem nerazumljiva.

(4) Pravdni stranki na vročeni pritožbi nista odgovorili.

(5) Pritožbi sta delno utemeljeni.

(6) Tožnica trdi, da sta toženca neupravičeno uporabljala nepremičnino, ki je njena last in v naravi predstavlja stanovanjsko hišo s pripadajočim zemljiščem in gospodarskim poslopjem, za njeno uporabo pa nista plačevala nobene odmene. To zahteva za čas, ko je z dedovanjem postala lastnica nepremičnine, pa do njune izselitve. 198. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami; v nadaljevanju OZ) (1) imetniku stvari, ki jo je nekdo uporabil v svojo korist, daje pravico, da zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je ta imel od uporabe, ne glede na pravico do odškodnine in tudi če te pravice nima. Za uspeh v pravdi mora tožnik izkazati svoje prikrajšanje, okoriščenje toženca, odsotnost pravne podlage in odsotnost tožnikove privolitve v prikrajšanje.

(7) Toženca zato v pritožbi utemeljeno opozarjata, da bi morala tožnica za utemeljenost svojega celotnega tožbenega zahtevka izkazati tudi, da v svoje prikrajšanje ni privolila. Toženca sta nepremičnino pričela uporabljati v dogovoru s pravno prednico tožnice. Z njo sta se dogovarjala tudi za odkup te nepremičnine, do katerega pa zaradi smrti tožničine pravne prednice ni nikoli prišlo. Četudi sta toženca vedela, da je s smrtjo pravne prednice lastninska pravica na nepremičnini prešla na dediče, to še ne pomeni, da do njene (brezplačne) uporabe nista bila več upravičena. Tožnica kot dedinja po pokojni, ki se je z uporabo nepremičnine s strani tožencev strinjala, je s tem vstopila tudi v njen pravni položaj v tem dogovoru. Tožencema bi tako tožnica morala izrecno odreči (brezplačno) uporabo njene nepremičnine. Da je to storila že s trenutkom, od katerega zahteva plačilo (smrt pravne prednice), pa tožnica ni izkazala. V tožbi se je sicer sklicevala na dopis z dne 20. 12. 2000, v katerem naj bi toženca opozorila na plačevanje odmene za uporabo njene nepremičnine, a tega dokaza ni predložila. O tem, kdaj naj bi tožencema to sporočila, ni niti izpovedala v svojem zaslišanju. Pritožbeno sodišče po ponovni preučitvi izvedenih dokazov ugotavlja, da je svoje nasprotovanje uporabi nepremičnine s strani tožencev tožnica izkazala šele z dnem, ko sta toženca prejela tožbo. To pa je bilo dne 15. 06. 2001. Zato je upravičena do uporabnine le od 16. 06. 2001 dalje. Povedano drugače, do junija 2001 ji uporabnina ne pripada, za mesec junij pa le za polovico meseca.

(8) Ne gre pa tožencema pritrditi, da tožnica ni upravičena do nadomestila za njuno uporabo gospodarskega poslopja. Da tega ne bi uporabljala, sprva sploh nista zanikala. Celo nasprotno, tožničino pravico do nadomestila za uporabo gospodarskega poslopja sta izrecno priznavala še v pritožbi zoper prvo izdano sodbo, dne 03. 09. 2007. Takšen ugovor sta postavila šele kasneje, že zdavnaj po prvem naroku za glavno obravnavo, prepoznih navedb pa nista opravičila.

(9) Sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba izvesti dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja. Ta je, ne glede na predloge strank, potrebna le, kadar je izvedensko mnenje nejasno, nepopolno ali si nasprotujoče (3. odstavek 254. člena ZPP). Neutemeljene so tudi navedbe tožencev, da tožnica ni upravičena do uporabnine v višini za obnovljeno nepremičnino, saj sta jo obnovila onadva sama. Toženca, ki sta se najkasneje s prejemom tožbe seznanila, da tožnica njunemu brezplačnemu bivanju nasprotuje, bi se lahko plačilu uporabnine izognila z izselitvijo, hkrati pa pridobila tudi pravico zahtevati povračilo svojih vlaganj. Ker pa tega nista storila in sta še naprej uporabljala (obnovljeno) nepremičnino, sta dolžna plačati nadomestilo za uporabe takšne – torej obnovljene nepremičnine. Kot dokaz za previsoko izračunano uporabnino sta predložila najemni pogodbi, ki se nanašata na drugo, precej kasnejše časovno obdobje, kar je obrazložilo tudi sodišče prve stopnje. Ker se višine najemnine skozi čas spreminjajo, bi lahko nepravilnost pri izračunu dokazovala le s pogodbami iz istega časovnega obdobja. Zato tudi dopolnitev izvedenskega mnenja glede na predložene najemne pogodbe ni bila potrebna.

(10) Ker je dobljeno izvedensko mnenje popolno in jasno odgovorilo na zastavljena vprašanja, dvoma vanj ni. Za leto 2001 gre tožnici nadomestilo za uporabo njene nepremičnine v višini 133,18 EUR mesečno oziroma za čas od 16. junija (torej pol meseca) do vključno decembra skupaj 865,67 EUR ali 207.449,15 SIT, za leto 2002 v višini 139,32 EUR mesečno oziroma za 12 mesecev skupaj 1.671,84 EUR ali 400.639,73 SIT in za leto 2003 pa v višini 141,08 EUR mesečno oziroma za 2 meseca skupaj 282,16 EUR ali 67.616,82 SIT. Skupaj gre tožnici tako 2.819,67 EUR ali 675.705,72 SIT in zakonske zamudne obresti od dne, ko je pri sodišču postavila posamezen zahtevek za plačilo, kot jih je priznalo že sodišče prve stopnje, tožničina pritožba pa temu ne oporeka. Od zneska 1.701,59 EUR oziroma 407.769,02 SIT (od vključno polovice junija 2001 do vključno junija 2002) tako zakonske zamudne obresti tečejo od 26. 07. 2002, od zneska 1.118,08 EUR oziroma 267.936,69 SIT pa od dne 06. 11. 2003 dalje.

(11) V višino ugotovljene terjatve tožene stranke pravzaprav ni dvoma niti na strani tožnice. Ta znaša 1.003.467,00 SIT ali 4.187,39 EUR. S povračilom vlaganj bodo odpravljene vse obogatitve na strani tožeče stranke (glede same višine uporabnine pa se je pritožbeno sodišče že opredelilo), ki jih poudarja pritožba tožencev, saj višjega prikrajšanja oziroma višjih vlaganj nista uspela izkazati. Tožnica se ne strinja le s tem, da bi se terjatvi tožene stranke priznavale zakonske zamudne obresti, saj naj bi se terjatvi pobotali na dan, ko sta se srečali, kar pomeni, da toženi stranki od njene kasneje dospele terjatve zakonske zamudne obresti ne gredo in opozarja na neskladje v izreku sodbe sodišča prve stopnje. O tem pa bo pritožbeno sodišče zavzelo svoje stališče v nadaljevanju.

(12) Terjatvi tožeče in tožene stranke sodišče do vzajemne višine pobota. Trenutek, na katerega pride do pobota, je v sodbi sodišča prve stopnje določen svojevoljno, kot opozarja tožnica. Sodišče je tožničino terjatev za potrebe pobota izračunalo na dan 16. 06. 2005, ko je bil pri sodišču postavljen ugovor zaradi pobota tožene stranke, terjatev tožene stranke pa na dan izdaje sodbe. Takšno stališče ne more držati. Trenutek, ko se terjatvi pobotata, mora biti nujno isti. Drži sicer, da je pritožbeno sodišče v prejšnjem sklepu sledilo dosedanji sodni praksi in sodišču prve stopnje naročilo, da terjatvi pobota na dan, ko sta se srečali. Po ponovnem razmisleku pa je prišlo do zaključka, da je takšno postopanje materialnopravno zmotno. Ker glede na v naši praksi in teoriji sprejeto procesno teorijo ugovor pobota v pravdi sam po sebi ne povzroči prenehanja terjatev, je za takšen učinek potrebna odločitev sodišča. Vprašanje pa je, ali je od tu dalje potrebno uporabiti pravila materialnega prava, ali pa je položaj vseeno nekoliko specifičen. Povedano drugače, ali pobot, izrečen s strani sodišča, učinkuje enako kot izjava dolžnika po 311. členu OZ (posledično tudi terjatvi tako kot po pravilih materialnega prava prenehata že s trenutkom, ko sta se srečali - 312. člen OZ), kot zastopa sodna praksa, ali pa temu ni tako (zato sodno pobotanje učinkuje le za naprej), kot uči čista procesna teorija, ki se ji pridružujejo tudi slovenski teoretiki (2). Po izrecni zahtevi 3. odstavka 324. in 3. odstavka 319. člena ZPP mora izrek sodbe obsegati tudi odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota, takšna odločba pa postane pravnomočna. O ugovoru pobota v pravdi je torej mogoče odločiti le pod pogojem, da obe terjatvi v času odločanja sodišča še obstajata – torej ko nastopijo časovne meje pravnomočnosti sodbe, to pa je trenutek zadnje glavne obravnave. Če terjatvi tedaj še obstajata, pa ni dosledno trditi, da sta zaradi istočasno opravljenega pobota s strani sodišča pravzaprav prenehali že pred tem, to je v trenutku, ko sta se srečali. Tako, kot ni v izrek sodbe dosledno zapisati najprej ugotovitev, kolikšna je terjatev vsake izmed pravdnih strank na dan izdaje sodbe, v nadaljevanju pa ju pobotati do višine, kot je bila vzajemna na dan, ko sta se srečali. Na tovrstno nasprotje opozarja tudi tožničina pritožba. V prid sedanjemu stališču pritožbenega sodišča govori tudi argument, da konstitutivne sodne odločbe učinkujejo le za naprej. Predvsem pa okoliščina, da se pobotnemu ugovoru v pravdi pripisuje pretrganje zastaranja (3). Če je temu tako, pa ne more držati, da se lahko pravdni pobot enako kot pobot po pravilih materialnega prava opravi z zastarano terjatvijo, če tedaj, ko so se stekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana (314. člen OZ). Sprejemljivejše je stališče, da je v pravdni pobot mogoče postaviti le terjatev, ki ob tem še ni bila zastarana, enako kot bi toženec njeno izpolnitev zahteval z nasprotno tožbo, saj sta si instituta v bistvenem podobna (oboje je zahteva po sodnem varstvu, ki povzroča učinek litispendence in kasneje res iudicatae). Zaključiti gre, da glede učinka med pravdnim pobotom in pobotom po pravilih materialnega prava obstojijo razlike in da pravil materialnega prava ne gre kar avtomatično uporabiti. Zato bo pritožbeno sodišče terjatvi pobotalo na dan izdaje sodbe in vprašanja zapadlosti terjatev za določitev trenutka, ko sta se terjatvi srečali, ne bo reševalo.

(13) Glede na povedano, tudi toženi stranki gredo zakonske zamudne obresti. In sicer od dne, ko je bil pri sodišču vložen zahtevek za plačilo njene terjatve, kot jih je priznalo že sodišče prve stopnje, to je od dne 16. 06. 2005 dalje. Za potrebe pobota je tako potrebno izračunati višino vsake terjatve na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje (na dan 09. 02. 2010). Kot je razvidno iz priloženega obračuna zakonskih zamudnih obresti je na dan 9. februarja 2010 terjatev tožnice znašala 5.802,60 EUR (3.778,43 EUR in 2.024,17 EUR). Terjatev tožene stranke pa na ta dan znaša 6.527,57 EUR. Ker je terjatev tožencev višja od tožničine, je pritožbeno sodišče v izreku njuno terjatev ugotovilo le do višine tožničine, o presežku pa zaradi funkcije procesnega pobota kot obrambnega dejanja ne bo odločilo. Obdržalo je le odločitev, ki jo je sprejelo že sodišče prve stopnje, da terjatev tožencev v višini 135.103,00 SIT oz. 563,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 05. 2003 do 15. 06. 2005, ne obstoji, saj v pravilnost te odločitve pritožbeni očitki niso porajali dvoma. Po njunem medsebojnem pobotu do vzajemne višine (to je 5.802.60 EUR) terjatvi prenehata, posledično je neutemeljen tožničin tožbeni zahtevek v tem delu. Neutemeljen pa je tudi v preostalem delu, saj njena terjatev v presežku sploh ne obstoji, kot je deloma ugotovilo že sodišče prve stopnje, deloma pa pritožbeno sodišče (za čas pred 16. 06. 2002). Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

(14) Vsled vsega je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, po pooblastilu iz 358. člena ZPP pa v sodbo sodišča prve stopnje poseglo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Pomisleke tožeče stranke glede očitnih pomot v izpodbijani sodbi, pa je s sklepom z dne 06. 05. 2010 odpravilo že sodišče prve stopnje. O zahtevi za izločitev sodnice pa je bilo tudi že odločeno. Pritožbeno sodišče je obdržalo odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (tako prvostopnega kot pritožbenega), saj sta toženca dokončno zavrnitev tožničinega zahtevka dosegla zaradi pobota in ne zato, ker bi bila njena terjatev že od vsega začetka v celoti neutemeljena, obe pritožbi pa sta izražali utemeljene pomisleke.

(1) Pred tem enako 219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 s spremembami).

(2) Primerjaj D. Wedam Lukić v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, str. 158 – 160, A. Galič v gradivu za predavanje Ugovor pobotanja v pravdi, dostopno na http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/2005/PDF/CIP/12_05_2010pobotanje-ag2010.ppt. (3) Smiselno po 2. odstavku 367. člena OZ.