Jedro

Tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabim ekonomskim položajem, saj je sam moral preživljati primarno družino, zaradi česar se je zadolžil ter z grozečo nevarnostjo s strani upnikov, zaradi neplačila dolgov. Ekonomske težave, ki so nastale zaradi preživljanja družine, niso zadosten razlog za priznanje mednarodne zaščite. Gre za socialno-ekonomsko vprašanje, ne za ogroženost človekovih pravic na ravni, ki bi upravičevala mednarodno zaščito, poleg tega pa dolgovi ne pomenijo preganjanja, niti resne škode.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanima aktom je tožena stranka odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca, ki trdi, da je A. A., roj. ... v kraju a. , državljan Kraljevine Maroko, zavrne kot očitno neutemeljena. V izreku odločbe je še odločeno, da z dnem izvršljivosti 1 točke izreka postane bivanje osebe iz 1 točke izreka v Republiki Sloveniji nezakonito. Osebi iz 1 točke izreka se določi 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1 točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 in se vrniti v izvorno državo Kraljevino Maroko. Če oseba iz 1. točke izreka v roku iz 3. točke izreka ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, se jo odstrani v izvorno državo Kraljevino Maroko. Osebi iz 1. točke izreka se določi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14 junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če oseba zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka.

2.V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je prosilec dne 30. 10. 2026 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Tožnik je povedal, da je maroške narodnosti, po etnični pripadnosti je Arabec in je muslimanske veroizpovedi. Njegov materni jezik je arabščina, govori še francosko in malo angleško. Ni član politične stranke ali organizacije, ni služil vojaškega roka, kakor tudi še nikoli ni prestajal zaporne kazni. Zaključeno ima srednjo šolo. V Maroku je bil zaposlen v tovarni avtomobilov. Maroko je zapustil avgusta 2021, njegova ciljna država je bila Španija. Ima zdravstvene težave, siatiko ter trajno bolečino spodnjega dela hrbta. Iz izvorne države je odšel zaradi finančne, humanitarne in socialne situacije.

3.Na osebnem razgovoru je po povzetku le-tega s strani tožene stranke povedal, da bi lahko pridobil katerega od osebnih dokumentov, zato mu je bil s strani uradne osebe postavljen rok za predložitev dokumentov, do 7. 1. 2026. Drugih dokumentov ali dokazil, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, nima. Vse življenje je živel v Maroku, najprej v kraju a. skupaj s starši, bratom in šestimi sestrami, nato pa je živel sam v kraju b. Vsi omenjeni družinski člani še vedno živijo v Maroku. Zunaj izvorne države živita dva strica po mamini strani, eden v Nemčiji in drugi v Španiji, oba pa imata urejen status. Šolal se je v kraju a. in dokončal drugi letnik srednje šole. Prosilec je edini v družini delal, saj sta starša bolna, oče pa dobiva le malo pokojnino, ki ne zadostuje. Ostali sorojenci so mlajši, brat je star 17 let, dekleta pa pri njih ne delajo. V Maroku je delal kot kuhar. Bilo je priložnostno delo, včasih je delal mesec ali dva, potem se je zgodilo, da dva meseca ni dobil dela. Če je delal cel mesec, je lahko zaslužil 300 evrov. Stalne zaposlitve ni dobil, čeprav jo je iskal. V Maroku težko dobiš delo, če nimaš znancev.

4.Maroko je zapustil skupaj s prijateljem dne 21. 8. 2025. Uradna oseba ga je soočila, da je na prošnji kot datum odhoda iz izvorne države navedel avgust 2021, na kar je prosilec odvrnil, da je mislil 21. avgust letos. Za pot je potreboval 1.500 evrov, ki si jih je sposodil od prijatelja. Njegova ciljna država je bila Slovenija. Uradna oseba ga je pozvala, naj pojasni, zakaj je na prošnji navajal kot ciljno državo Španijo, danes pa Slovenijo. Prosilec je povedal, da je ob odhodu imel za ciljno državo Slovenijo, nato pa Španijo. Ni vedel nič o mednarodni zaščiti v Slovenji, sedaj pa ve. Prosilec je na poti do Slovenije prehajal tudi Grčijo in Hrvaško, a tam ni želel zaprosil za mednarodno zaščito.

5.Uradna oseba je prosilca nadalje seznanila z dejstvom, da je Vlada Republike Slovenije uvrstila Maroko na seznam varnih držav ter ga povprašala po razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Prosilec je povedal, da Maroko ni tako varna država, kot si jo predstavljamo od zunaj, znotraj je precej drugače. Sam je preživljal družino, imel pa je le občasno delo. Zaradi slabih dohodkov si je moral večkrat denar sposoditi in kasneje ga je težko vračal. Denar si je sposojal od posameznikov iz okolice, iz b. Sposodil si je približno 8000 evrov, približno 2000 evrov je vrnil, 6000 pa je ostal dolžan. Približno šest mesecev pred odhodom iz države so mu upniki začeli groziti, da ga bodo pretepli ali iznakazili. Upniki so mu grozili, ko jih je srečal na ulici. Groženj ni prijavil na policijo, ker jih ni resno vzel. Nekaj dolga je uspel vrniti, ostalo pa ne. Ker mu ni uspelo vrniti vsega denarja, se je odločil državo zapustiti, da bi lahko vrnil denar in preživljal družino. Denar, ki si ga je sposodil, je ob odhodu pustil družini, da se lahko preživljajo. Preden je odšel, je preko interneta malo poizvedoval o Sloveniji. Želel je priti sem, da bi spoznal kulturo in se integriral.

6.Če bi se moral vrniti v izvorno državo, bi imel iste težave, zaradi katerih je državo zapustil. Od Slovenije pričakuje mednarodno zaščito, da bi lahko tu živel.

7.Pristojni organ ugotavlja, da prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s finančnimi težavami, kot razloge za iskanje mednarodne zaščite pa navaja dolg in iskanje dela, da bi lahko dolg vrnil. Pristojni organ ugotavlja, da je prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito potrebno šteti za očitno neutemeljeno, saj prosilec očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite.

8.Po preučitvi vseh izjav, ki jih je prosilec podal v postopku, kakor tudi drugih okoliščin konkretnega primera, pristojni organ ocenjuje, da slednjih ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, in niti ne z razlogi resne škode. Prosilec namreč svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabim ekonomskim položajem, saj je sam moral preživljati primarno družino, zaradi česar se je zadolžil ter z grozečo nevarnostjo s strani upnikov, zaradi neplačila dolgov. Pristojni organ izpostavlja, da ekonomske težave, ki so nastale zaradi preživljanja družine, niso zadosten razlog, saj gre za socialno-ekonomsko vprašanje, ne pa za ogroženost človekovih pravic na ravni, ki bi upravičevala mednarodno zaščito, poleg tega pa dolgovi ne pomenijo preganjanja, niti resne škode. Prosilec je pred odhodom delal kot kuhar, s svojimi izjavami pa ne dokazuje, da ni več sposoben za delo in poplačilo dolgov, kakor to tudi ne more biti predmet priznanja mednarodne zaščite. Pristojni organ pripominja, da je logično in utemeljeno, da so upniki svoj denar pričakovali nazaj, česar se je moral ob najemu posojila zavedati tudi prosilec. Nadalje pristojni organ ugotavlja, da je prosilec navajal, da se je počutil ogrožen s strani upnikov, saj so mu grozili na ulici, česar pa ni vzel resno in tako groženj ni javil policiji in s tem poiskal pomoč pri instituciji izvorne države, ki ga bi lahko zaščitila pred grožnjami. Prosilec nikoli ni zatrjeval, in tega tudi ne gre razbrati iz njegovih izjav, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do dela in socialnih storitev, ravno tako pa ni navajal, da bi mu bila onemogočena zaščita države Marokom pred grožnjami upnikov. Navedeno pomeni, da mora prosilec v primeru povzročitve resne škode ali groženj s tako povzročitvijo s strani nedržavnih subjektov najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite, saj šele, ko dokaže, da mu zaščita v izvorni državi ni bila nudena, lahko uveljavlja resno škodo. V konkretnem primeru pa prosilec nikoli ni poiskal zaščite države in zato ne more z uspehom uveljavljati mednarodne zaščite.

9.Na podlagi navedenega pristojni organ ugotavlja, da so to sicer lahko razlogi, da je odšel iz Maroka, vendar pa jih ne gre povezovati s preganjanjem ali resno škodo. Predstavljene težave pa v konkretnem primeru tudi niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Upoštevaje navedeno, prosilec po mnenju pristojnega organa ni izkazal vzročne zveze, določene v osmem odstavku 27. člena ZMZ-1, da bi bilo mogoče govoriti o dejanskem zakonsko določenem obstoju preganjanja. Težav, ki jih prosilec uveljavlja, dejansko nikakor ne gre povezati z zgoraj omenjenimi elementi preganjanja, ravno tako pa tudi institut mednarodne zaščite ni namenjen njihovemu reševanju. Ravno tako prosilec ni izkazal, da bi mu v izvorni državi grozila resna škoda, določena v 28. členu ZMZ-1. Zaradi tega pristojni organ prosilčeve navedbe ocenjuje kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Glede na navedeno pristojni organ zaključuje, da je potrebno prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno .

10.Čeprav prosilec do izdaje te odločbe svoje istovetnosti ni nesporno izkazal, pristojni organ do dokaza o nasprotnem šteje, da je državljan Maroka. V prosilčevih navedbah ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko, ob upoštevanju vseh prosilčevih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni vama izvorna država. Po preučitvi prosilčevih izjav je utemeljeno zaključiti, da razlogov za občutek ogroženosti prosilec v izvorni državi nima. Po mnenju pristojnega organa v konkretnem primeru torej ne obstajajo tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Maroko, za prosilca, v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, ni vama izvorna država, kamor se ne bi mogel vrniti.

11.Na podlagi prosilčevih navedb ni mogoče zaključiti, da obstajajo utemeljeni razloga za prepričanje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo podvržen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni, prav tako pa pristojnemu organu ni znano, da bi bile razmere v prosilčevi izvorni državi same po sebi ali v povezavi z okoliščinami prosilca takšne, da bi bilo v primeru vrnitve prosilca v izvorno državo kršeno načelo nevračanja.

12.V tožbi tožnik pravi, da tožena stranka ni pravilo upoštevala njegovih navedb v upravnem postopku, iz katerih izhaja, da so bile razmere v njegovi izvorni državi takšne, da kljub temu, da se je trudil, tam ni mogel zaslužiti dovolj za preživetje sebe in družine. Tožnik svoje države ni zapustil, ker bi si želel živeti lagodno življenje. Odšel je zato, da bi lahko preživljal sebe in družino. Za tako prošnjo pa meni, da ne more biti očitno neutemeljena. Tožnik je tekom razgovorov pojasnil, da je bilo njegovo življenje v matični državi težko. Živel je z očetom, materjo, bratom in šestimi sestrami. Ker sta bila starša bolna nista mogla delat. Oče je dobival majhno pokojnino, sorojenci pa so bili premladi za delo. Tako je vse breme preživljanja družine padlo nanj. Tožnik je zato po končanem drugem letniku srednje šole začel delat, vendar je našel zgolj občasna dela. Delal je kot kuhar, včasih mesec ali dva, potem je sledilo obdobje ko ni bilo dela. Če je imel srečo in je delal cel mesec, je zaslužil največ 300 evrov. Stalne zaposlitve ni nikoli dobil, čeprav je tako delo iskal. Tožnik bi še pojasnil, da tudi če bi iskal delo v kakem drugem kraju v Maroku, ne bi bilo nič bolje. Pa še dodatne stroške z najemnino bi imel. V Maroku enostavno ni dela oziroma ga ni mogoče dobiti brez pravih vez in poznanstev. Življenje pa je drago.

13.Zaradi nizkih dohodkov si je tožnik moral denar večkrat izposoditi, saj drugače ne bi preživeli. Denar si je sposodil od ljudi iz kraja Tanger, pri čemer je od cca 8000 eur posojil uspel vrniti zgolj cca 2000 eur. Šest mesecev pred odhodom iz države so mu zato upniki začeli grozit. Če so ga srečali na ulici so mu govorili, da ga bodo pretepli ali iznakazili.

14.Tožnik še dodaja, da je bila odločitev za odhod težka. Za odhod se ni odločil zaradi enega samega konkretnega dogodka, ampak zaradi vsega, kar je doživel. Državo je moral zapustiti zato, da bi lahko vrnil posojila in preživljal družino. Pri tem si je še denar za pot moral izposoditi od prijatelja. Države in družine ne bi zapustil, če bi v Maroku lahko živel dostojno življenje. Tožnik poudarja, da država Maroko ljudem v stiski ne pomaga, čeprav je država bogata z naravnimi viri in bi lahko pomagala vsem, ki pomoč potrebujejo. Država sama je vzpostavila situacijo, da bogati ljudje živijo lagodno življenje, revni pa lahko umrejo od lakote, čeprav bi lahko vsi dobro živeli. Ker v Maroku ne bi uspel zaslužiti dovolj za preživetje, bi tam v primeru vrnitve stradal. Prav tako njegova družina. Zatorej trditev, da v Maroku ne bi bil ogrožen oziroma ne bi bil v nevarnosti resne škode, ne drži. Glede na navedeno tožnik meni, da zavrnitev njegove prošnje za zaščito kot očitno neutemeljene, s sklicevanjem na 1. alinejo 52. člena ZMZ-1, ni pravilna. Kot dokaz predlaga zaslišanje tožnika.

15.S tem, ko je tožnik pojasnil svoje osebne okoliščine, zaradi katerih se ne more vrniti v svojo državo (t.j, ker tam ni bilo mogoče preživetje), je tožnik pojasnil, zakaj Maroko zanj osebno ni varna država. Čeprav je to država, ki jo sicer Slovenija šteje za varno na splošno. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in se odločba tožene stranke odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

1.V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je zelo natančno presodila izjave, ki jih je podal tožnik v prošnji za mednarodno zaščito dne 30. 10. 2025 ter na osebnem razgovoru dne 22. 12. 2025 in je ugotovila, da je bil tožnikov glavni razlog zapustitve izvorne države spor s sorodniki in posledice tega spora. Tožnik znotraj postopka pridobivanja mednarodne zaščite ni izkazal, da mu država Maroko ne bi nudila varnosti pred zatrjevanimi grožnjami upnikov, mu onemogočala dostop do trga dela ali socialnih storitev. Tožnik ima narejen drugi letnik srednje šole, govori arabsko ter je v izvorni državi opravljal občasna dela kot kuhar in si tako priskrbel mesečni zaslužek približno 300 evrov na mesec. Tožena stranka poudarja, da je tožnik dela zmožen, glede na njegove izjave pa tudi njegovi primarni družini dostop do socialnih storitev ni onemogočen, še več, njegov oče prejema pokojnino. Tožena stranka se strinja tudi, da grožnje upnikov lahko povzročijo občutek nevarnosti, a je na osebnem razgovoru tožnik izjavil, da pomoči policije ni iskal. Tožena stranka je tako mnenja, da je prva oblika pomoči pri grožnjah policija ali drugi varnostni organi izvorne države in poudarja, da bi moral tožnik v primeru preganjanja ali povzročitve resne škode najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite, saj šele ko dokaže, da mu zaščita v izvorni državi ni bila nudena, lahko uveljavlja preganjanje ali resno škodo v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je mnenja, da glede na navedena dejstva morebitna socialno-ekonomska diskriminacija in težave zavoljo nevračila dolgov ne morejo predstavljati tako hude kršitve človekovih pravic, da bi preraslo v preganjanje ali resno škodo kot jo definira 28. člen ZMZ-1 in tako meni, da je sklicevanje na 1. alinejo 52. člena ZMZ-1, pravilno.

2.Tožnik je imel tako na prvi prošnji, kot tudi na osebnem razgovoru možnost, da izkaže vse svoje individualne okoliščine, zaradi katerih Maroko zanj ne bi bila varna država Tožnik torej ni izkazal, da zaradi njegovih posebnih okoliščin izvorna država zanj ne bi bila varna država, zato je tožena stranka pravilno odločila.

3.V pripravljalni vlogi tožnik pravi, da trditev tožene stranke v točki II. odgovora, kjer navaja, da je tožena stranka je zelo natančno presodila izjave, ki jih je podal tožnik v prošnji za mednarodno zaščito dne 30. 10. 2025 ter na osebnem razgovoru 22. 12. 2025 in ugotovila, da je bil tožnikov glavni razlog zapustitve izvorne države spor s sorodniki in posledice tega spora, ne drži. Navedeno ne drži, saj je iz dokumentacije razvidno, da tožnik ni nikoli navajal kakršnegakoli spora s sorodniki ali posledic takega spora. Tako, da je navedena trditev napačna. Tožnik bi predvsem v zvezi s socialnimi transferji najprej izpostavil, da ni jasno, kaj točno ima s tem tožena stranka v mislih. Če ima tožena stranka v mislih neke vrste socialno pomoč ali podporo države, tega zanj v Maroku ni bilo in ni jasno, zakaj bi lahko tožena stranka mislila drugače.

4.V zvezi z izjavo tožnika "... v izvorni državi opravljal občasna dela kot kuhar in si tako priskrbel mesečni zaslužek približno 300,00 EUR na mesec" bi tožnik opozoril, da je tožena stranka pri tem opustila pomembno pojasnilo tožnika, da "Včasih sem delal mesec ali dva, potem se je zgodilo, da dva, meseca nisem dobil dela." Tožena stranka nadalje izpostavlja, da tožnikovi "... primarni družini dostop do socialnih storitev ni onemogočen, še več, njegov oče prejema pokojnino", vendar je spregledala, da je tožnik izrecno poudaril, da "oče dobiva malo pokojnino, ki ni dovolj." Iz tega jasno izhaja, da socialnih storitev ali transferjev, ki bi omogočili preživetje družine v izvorni državi ni.

5.Tožnik je zapustil svojo izvorno državo, ker tam ni bilo mogoče dostojno življenje in bi bilo njegovo življenje ogroženo tudi v primeru vrnitve, zatorej mu tam grozi resna škoda. Država Maroko je tista, ki je ustvarila razmere, v katerih bogati ljudje živijo lagodno, drugi pa so na robu preživetja. Država bi morala poskrbeti za vse svoje državljane, a ji je vseeno za usodo revežev.

6.Tožba ni utemeljena.

7.Sodišče lahko skoraj v celoti pritrdi utemeljitvi odločitve tožene stranke tako glede statusa begunca kot tudi glede subsidiarne zaščite in načela nevračanja. Sodišče bo napravilo sodni nadzor nad zakonitostjo odločitve tožene stranke z vidika tožbenih ugovorov in bo pri tem naredilo določene minimalne poudarke, oziroma dopolnitve v argumentaciji tožene stranke z vidika materialnega prava.

8.V izhodišču sodbe je potrebno izpostaviti, da je tožnik dne 30. 10. 2025 v prošnji za mednarodno zaščito kot razlog za odhod iz izvorne države navedel finančno, humanitarno in socialno situacijo. Tudi na uradnem zaznamku policije z dne 29. 10. 2025 je navedeno, da je razlog za prihod v Slovenijo ekonomske narave. Kakšnega preganjanja s strani upnikov zaradi dolga ni omenil. En mesec kasneje, to je dne 10. 11. 2026, je na osebnem razgovoru kot razlog za odhod iz države navedel, da je državo zapustil, da bi lahko vrnil denar in preživljal družino, finančni dolg je sicer omenil, a pri prvem odprtem vprašanju glede razlogov za odhod iz Maroka, ki ga je dobil od uradne osebe, ni navedel, da je državo zapustil, ker bi se bal groženj s strani upnikov.

9.V zvezi z dolgom in zatrjevanimi grožnjami je dobil osem specifičnih vprašanj, na katera je odgovarjal zelo na kratko. Sredi razgovora je dobil še posebno vprašanje, če je bil kakšen konkreten razlog, da se je naposled odločil zapustiti Maroku, in je odvrnil, da ne.

10.Proti koncu intervjuja je na podlagi vprašanja, kaj bi se mu zgodilo v primeru vrnitve, odgovoril samo to, da bi imel iste težave, zaradi katerih je državo zapustil.

11.Sodišče zato lahko sledi toženi stranki v delu utemeljitve, kjer ta pravi, da tožnik ni izkazal nobenega razloga za preganjanje iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. To je dovolj za ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca in toženi stranki v takem primeru ni bilo treba dodajati argumenta, da ni vzročne zveze med dejanji preganjanja in razlogov za preganjanje iz 1. odstavka 27. člena ZMZ-1. Sodišče materialno-pravno utemeljitev tožene stranke dopolnjuje tudi s tem, da je Sodišče EU v zadevi Laghman izpeljalo, da je za pripadnost določeni družbeni skupini pomembno, ali skupino, ki jo tvorijo člani določene družine, ki je zaradi premoženjskega spora izpostavljena (krvnemu) maščevanju, kot različno dojemajo ne le družinski člani, ki naj bi bili vpleteni v maščevanje oziroma preganjanje, ampak tudi celotna družba ali znatni del posameznikov te družbe, ki to skupino obkroža. Tožnik v konkretnem primeru tega ni zatrjeval v nobeni fazi postopka. Poleg tega pa že v upravnem postopku ni bil dovolj prepričljiv glede tega, da je Maroko zapustil, ker se je bal groženj s strani upnikov. Tudi njegove navedbe v tožbi tega ne spreminjajo.

12.Ker tožnik že v upravnem postopku ni imel zahtevka v zvezi s statusom begunca, ki ne bi bil očitno neutemeljen, tožena stranka tudi ni imela obveznosti, da bi kar koli preverjala po uradni dolžnosti glede razmer v Maroku, ki naj bi tožnika ogrožale v smislu statusa begunca.

13.Enako velja tudi z vidika subsidiarne zaščite, pri čemer tožnik v nobeni fazi postopka ni zatrjeval, da mu slab socialni položaj v Maroku povzročajo državni ali nedržavni subjekti namenoma, kar je sicer eden od pogojev za subsidiarno zaščito. Sodišče v tej zvezi dopolnjuje utemeljitev tožene stranke z referenco na sodno prakso Sodišča EU, in sicer da resna škoda, ki jo opredeljuje druga alineja 28. člena ZMZ-1, ne zajema položaja, v katerem bi bilo zatrjevano nehumano ali poniževalno ravnanje posledica nenamerno povzročene odtegnitve določenih bistvenih socialnih (in/ali zdravstvenih) storitev ter dostopa do trga dela prosilcu za mednarodno zaščito. Sodišče EU v zadevi M'Bodj namreč pravi, da mora biti škoda za podelitev subsidiarne zaščite "povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti /.../ sistema izvorne države." Šele, če gre za namerno odtegnitev tožniku nekih bistvenih storitev, ki so potrebne za (minimalno) dostojno življenje, bi lahko bil tožnik ob izpolnjevanju nadaljnjih pogojev upravičen do subsidiarne zaščite. Omenjeno odtegovanje minimalnih pogojev za preživetje mora biti torej v določeni meri usmerjeno na tožnika, kajti tveganja, kateremu je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo bilo mogoče priznavati kot resno škodo. Iz tožnikovih navedb v upravnem postopku očitno izhaja, da takšne okoliščine glede dostopa do trga dela z boljšim zaslužkom prosilec ni izkazal in enako velja tudi za navedbe v tožbi.

14.Kar pa zadeva tožnikove omembe groženj s strani upnikov dolga, ki naj bi ga ustvaril s posli v Maroku, pa je sodišče že pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta z vidika statusa begunca ugotovilo, da je bil tožnik že v upravnem postopku zelo neprepričljiv oziroma iz njegovih navedb izhaja, da ni Maroka zapustil zaradi strahu pred groženjami upnikov. Poleg tega je sam povedal, da groženj niti ni prijavil policiji niti ni navedel, zakaj jih ni prijavil policiji. Zato velja standard, da bi tožena stranka imela obveznost, da preuči (ne)obstoj učinkovite zaščite tožnika s strani državnih organov zaradi morebitne resne škode pod dvema pogojema. Prvič: če bi bil tožnik v upravnem postopku dovolj prepričljiv, da ga preganjajo zasebni subjekti zaradi finančnega dolga iz poslovne dejavnosti. Drugi pogoj za večjo aktivnost in sodelovanje tožene stranke v konkretnem ugotovitvenem postopku pa je, če bi bil tožnik v upravnem postopku prepričljiv v trditvah, da ni mogoče pričakovati, da bi organi v Maroku iz člena 25 ZMZ-1 lahko nudili ustrezno zaščito. V konkretnem primeru noben od teh dveh pogojev ni izpolnjen.

15.Na tej podlagi lahko sodišče zaključi, da tudi glede tega vidika spora tožnik ni imel zahtevka v zvezi s 4. členom Listine in drugo alinejo 28. člena ZMZ-1, ki ne bi bil očitno neutemeljen. Tožena stranka mora namreč opraviti strogo presojo tveganja z vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah s pridobitvijo informacij o stanju v državi tudi po uradni dolžnosti, pod pogojem, da prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi z vrnitvijo v državo, ki je na seznamu varnih izvornih državi. Take okoliščine v konkretnem primeru niso izkazane.

16.Enako velja tudi glede načela nevračanja, ki ga tožena stranka preverja v drugem odstavku na strani 7 izpodbijanega akta in tudi sicer iz spisa ne izhaja, da bi moralo sodišče kar koli posebej ugotavljati glede načela nevračanja. Sodišče zgolj dodaja kratkemu stališču tožene stranke, ker se tožnik v tožbi sklicuje na vidik humanitarne pomoči, da v okviru načela nevračanja lahko sicer pridejo v poštev tudi humanitarni pomisleki, kajti iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da bi določba 3. člena EKČP oziroma člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah, lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano nečloveško ali ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in je odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja. Omenjena sodna praksa ESČP bi lahko bila relevantna z ustreznimi prilagoditvami, če na primer izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja, ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo. Upoštevajoč navedeno Upravno sodišče zaključuje, da glede na odgovornost države za morebitno socialno stisko v primeru vrnitve v izvorno državo, upoštevajoč elemente, ki jih je sodišče izpostavilo že v zvezi z presojo zakonitosti zavrnitve prošnje za status begunca in subsidiarne zaščite, tožnik v konkretnem primeru očitno ni izkazal pogojev za varstvo z vidika 3. člena EKČP, upoštevajoč standarde iz odločitve ESČP v zadevah Budina v. Russia in Larioshina v. Russia. Tožnik že v upravnem postopku ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen ("arguable claim") glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah, in enako velja tudi za upravni spor.

17.Posebni standardi veljalo za primere ranljivosti tožnikov v postopku vračanja v zvezi z posebej slabim zdravstvenim stanjem oseb v postopku vračanja, vendar to v konkretnem primeru ni relevantno, zato teh standardov sodišče ne navaja.

18.Sodišče je lahko o vseh obravnavanih pravnih vprašanjih odločilo brez zaslišanja tožnika. Pri tej odločitvi je sodišče izhajalo iz neposrednega učinka določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v povezavi z 47. členom Listine in na podlagi interpretacije Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno ustno zaslišanje prosilca za mednarodno zaščito. Ko je namreč Sodišče EU izpeljalo interpretacijo neposrednega učinka določbe 47. člena Listine v zvezi z azilnim postopkom, je med drugim izpostavilo naslednje specifičnosti, in sicer:

-Sodišče EU v interpretaciji ne uporablja pojma glavna (ustna) obravnava ali pravice do javnega ustnega zaslišanja tožnika, ampak to obravnava preko pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva;

-omenjeni dve pravici je treba presojati glede na posebne okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okvir, v katerem je bil sprejet, in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje;

-obveznost, da pristojno sodišče opravi podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, je treba razlagati v okviru celotnega postopka obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, pri čemer se upošteva tesna povezava med pritožbenim postopkom pred sodiščem in postopkom na prvi stopnji, ki se opravi predhodno, med katerim mora biti prosilcu dana možnost osebnega razgovora o njegovi prošnji za mednarodno zaščito;

-kljub temu, da mora sodišče opraviti podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, Sodišče EU izpelje, da zaslišanje tožnika ni potrebno, če sodišče oceni, da lahko to presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, ker se v takih okoliščinah upošteva interes držav članic in prosilcev, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave;

-v naslednjem koraku interpretacije Sodišče EU to stališče utemeljuje tudi s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice;

-iz zaključka interpretacije pa izhaja, da Sodišče EU obravnava predmetno pravno situacijo, ko sodišče tožbo zavrne.

V konkretni zadevi je bil tožnik ustrezno zaslišan v upravnem postopku, tako da se je lahko učinkovito branil pred izdajo izpodbijanega akta. Zaslišan je bil ob osebnem razgovoru dne 10. 11. 2025. Dobil je relevantna vprašanja odprtega in zaprtega tipa, razgovor je trajal 45 minut, poleg tega je branje zapisnika trajalo 15 minut in iz podatkov v spisu ni razvidno kar koli, kar bi kazalo na to, da se tožnik ne bi mogel izreči o vsem pomembnem za njegovo obrambo.

Zgolj, če bi imele države članice EU pri vprašanju ustnega zaslišanja tožnika na javni obravnavi v postopku pred sodiščem procesno avtonomijo in polje proste presoje glede procesnega varstva v zvezi z zaslišanjem tožnika v sodnem postopku, torej če Sodišče EU ne bi razvilo natančne in določne interpretacije neposrednega učinka določbe člena 47. člena Listine v azilnih zadevah,22 ali pa če sploh ne bi šlo za spor, kjer gre za izvajanje prava EU, bi Upravno sodišče bilo prosto, da uveljavi kakršnekoli interpretacije glede ustne javne obravnave, ko gre za varstvo "civilne pravice" posameznika, ki zgolj ne bi smele iti pod minimalno raven, ki jo zagotavlja praksa ESČP. Drugačna razlaga bi namreč lahko vodila do ogrožanja načela primarnosti prava Unije, ker bi država članica lahko preprečila uporabo aktov prava Unije, ki bi bili povsem skladni zListino, zato ker vnjih ne bi bile spoštovane temeljne pravice, ki so zagotovljene zustavo te države. V skladu zustaljeno sodno prakso Sodišča EU namreč na podlagi načela primarnosti prava Unije, ki je bistvena lastnost pravnega reda Unije, to, da se država članica sklicuje na določbe nacionalnega prava, čeprav so ustavnopravne, ne sme posegati vučinkovitost prava Unije na ozemlju te države.23 V skladu z ustaljeno sodno prakso so učinki načela primarnosti prava EU zavezujoči za vse organe države članice, ne da bi med drugim nacionalne določbe, vključno z ustavnim redom, to lahko ovirale.24 Ker ima Sodišče EU tako izključno pristojnost, da poda dokončno razlago prava EU, mora pri izvajanju te pristojnosti pojasniti obseg načela primarnosti prava EU glede na ustrezne določbe tega prava, tako da ta obseg ne more biti odvisen od razlage določb nacionalnega prava niti od razlage določb prava EU, ki jo je podalo nacionalno sodišče in ki ne ustreza razlagi Sodišča EU.25 Načelo primarnosti nacionalnemu sodišču, ki mora v okviru svojih pristojnosti uporabiti določbe prava EU, nalaga obveznost, da če ne more podati razlage nacionalne ureditve, ki bi bila v skladu z zahtevami prava Unije, zagotovi polni učinek zahtev tega prava v sporu, ki mu je predložen, pri čemer lahko po potrebi po lastni presoji odloči, da ne bo uporabilo nacionalne ureditve "ali prakse" tudi poznejše, ki je v nasprotju z določbo prava EU, ki ima neposredni učinek, ne da bi mu bilo treba zahtevati ali čakati na predhodno odpravo te nacionalne ureditve ali prakse po zakonodajni poti ali nekem drugem ustavnem postopku.26 Ko Sodišče EU omenja nacionalno ureditev in prakso, to vključuje določbe nacionalnega pravnega reda ali vsako zakonodajno, upravno ali sodo prakso, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava EU.27

Z zgornjimi poudarki iz interpretacije neposrednega učinka 47. člena Listine v sodbi (mutatis mutandis) v zadevi Moussa Sacko se ujema tudi določilo 59. člena ZUS-1 v delu, kjer to določilo ZUS-1 dovoljuje sojenje brez glavne obravnave med drugim tudi, če dejstva niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ali če stranke predlagajo zgolj take dokaze, ki niso potrebni za ugotovitev spornih dejstev, saj jih je mogoče ugotoviti tudi brez izvedbe predlaganih dokazov (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Poleg vsega navedenega po razlagi Sodišča EU 47. člen Listine ustreza 6. členu EKČP28 in ustno zaslišanje v konkretnem primeru po standardih iz sodne prakse ESČP ni bilo potrebno.29 V okviru le-teh je treba namreč upoštevati tudi učinkovitost v smislu ekonomičnosti sodnih postopkov.30 Zato bi sistematično izvajanje glavnih obravnav v azilnih zadevah ne glede na to, kdaj je glavna obravnava zaradi ustnega zaslišanja prosilca za mednarodno zaščito in morebitnega izvajanja drugih dokazov nujno potrebna na podlagi prava EU, izrazito podaljšalo čas reševanja drugih nujnih sporov s področja varstva človekovih pravic, ki nimajo točno določenih zakonskih rokov za odločanje, kot to velja za azilne zadeve. Zaradi tega je po oceni sodišča poseg v ustavno pravico do javne ustne obravnave prosilca za mednarodno zaščito v konkretnem primeru sorazmeren glede na varstvo pravic do sojenja v razumnem roku drugih strank, ki imajo tožbe vložene na oddelku za varstvo ustavnih pravic, pri čemer pa je sodišče v tej zadevi pazilo, da odločanje brez glavne obravnave ni oviralo ustreznega in celovitega obravnavanja tožnikovega zahtevka.31

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).-------------------------------1 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da (zgolj) dopolnitev obrazložitve glede uporabljenega materialnega prava s sklicevanjem na sodno prakso Sodišča EU in ESČP po stališču Vrhovnega sodišča ne pomeni nedovoljenega dopolnjevanja materialnopravnih stališč toženke (sodbi Vrhovnega sodišča I Up 138/2025 z dne 21. 7. 2025 in I Up 210/2024 z dne 2. 9. 2024).2 Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 10. 11. 2025, str. 4.3 Ibid. str. 5.4 AN., C-217/23 [Laghman], 27. 3. 2025, odst. 35, 38.5 M'Bodj, C-542/13, 18. 12. 2014, odst. 41.6 Ibid. odst. 35; glej tudi odst. 36.7 Uvodna izjava št. 35 Kvalifikacijske direktive 2011/95.8 Več o sodelovalni dolžnosti tožene strankev povezavi s splišnimi standarid o dokaznem bremenu, ko gre za vprašanje ugotavljanja (ne)obstoja zaščite s strani državnih subjektov, zaradi groženj ali tveganja za resno škodo, ki ga povzročajo zasebni subjekti, glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1623/2026, 21. 9. 2026, odst. 59-64.9 Glej sodbo Sodišča EU v zadevi Alace in Canapelli, C-758/24, 759/24, 1. 8. 2025, odst. 65-88 v zvezi z odst. 24 in 26; glej mutatis mutandis tudi sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi H.T. v Germany and Greece, App. no. 13337/19, 15. 10. 2024, odst. 138 v zvezi z odst. 142-144.10 Decision as to the admssibility Budina against Russia, App. no. 45603/05, 18. 6. 2009; M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011, odst. 219-220.11 Glej mutatis mutandis: M.S.S. v. Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 252-254, 263. V tej zadevi je bil pomemben dejavnik za interpretacijo prepovedi nečloveškega ravnanja dejstvo, da je grčijo kot državo članico EU vezala Direktiva o sprejemu 2013/33/EU prosilcev za azil.12 Glej mutatis mutandis: Sufi and Elmi v. the United Kingdom, App. no. 8319/07 and 11449/07, 28. 6. 2011, odst. 278-283. 13 Enako je sodišče odločilo tudi v zadevi I U 1004/2018-6 z dne 16. 5. 2018.14 Torubarov, C-556/17, odst. 56; Egenberger, C-414/16, 17. 4. 2018, odst. 78.15 Glej mutatis mutandis: Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 49.16 Ibid. odst. 32-35, 37-39.17 Ibid. odst. 41.18 Ibid. odst. 42; glej tudi: Alheto, C-585/16, odst. 127, 130.19 Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 44-45. Nekako v tej smeri gredo interpretacije Vrhovnega sodišča v nekaterih zadevah, kjer Vrhovno sodišče najprej z različnimi stopnjami kritičnosti ugotovi, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, in nato doda, da stranka ne navaja nobene pravno pomembne dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, in zato je načeloma v takem primeru možna tudi odločitev brez glavne obravnave (glej na primer: sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 107/2023, 24. 5. 2023, odst. 11; I Up 158/2023, 14. 6. 2023, odst. 13; I Up 38/2024, 20. 2. 2024, odst. 11-12, 14; I Up 117/2024, 3. 6. 2024, odst. 16-19). V praksi pa se pojavljajo tudi drugačne interpretacije, po kateri, če se sodišče v sodbi ukvarja z vsebino pritožbenih navedb v zvezi z dejstvi zadeve in se je sklicevalo na vsebino upravnega spisa oziroma na zapis pritožnikovega osebnega razgovora, je izvajalo dokaze in je svojo odločitev oprlo na njihovo vsebino, zato je glavna obravnava v taki situaciji potrebna (glej: sklep Vrhovnega sodišča I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 14).20 Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 47.21 Ibid. odst. 49.22 Glej: Jeremy F, C-168/13 PPU, 30. 5. 2013, odst. 51-53 in 56-75 ter primerjaj (razliko) z interpretacijo podobnega pravnega vprašanja v zadevi Melloni, C-399/11, 26. 2. 2013, odst. 44, 55-64.23 Ibid. odst. 58-59.24 RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 51.25 Ibid. odst. 2.26 Ibid. odst. 53; glej tudi 106/77 Simmenthal II, odst. 24;27 Torubarov, C-556/17, odst. 73-74.28 Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 39; Randstad Italia SpA, C-497/20, 21. 12. 2020, odst. 57.29 Ramos Nunes de Carvalho E Sà v. Portugal, App. no. 55391/13, 55728/13 in 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191.30 Ibid. odst. 190, točka c.).31 Glej mutatis mutandis: FO, C-610/23 [Al Nasiria], 3. 7. 2025, odst. 65, tudi odst. 75-61..