Jedro

Pri odločanju o preživninskem zahtevku nepreskrbljenega zakonca sodišče lahko upošteva vzroke, zaradi katerih je postala zakonska zveza nevzdržna (zadnji stavek 81. člena ZZZDR). To so samo tisti, zaradi katerih bi bila določitev preživnine nepravična glede na ravnanje in obnašanje zahtevajočega zakonca v razmerju do zakonca, ki naj bi dajal preživljanje (primeri, ko je prišlo do razveze zgolj zaradi obnašanja zahtevajočega zakonca /npr. zapustitev, grdo ravnanje, prešuštvo ipd./, ali primeri, ko je bila zakonska zveza izrazito oziroma nenavadno kratkotrajna).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da mora tožnici od 01.01.2002 dalje plačevati preživnino v znesku 30.000 SIT mesečno, in sicer do pravnomočnosti zapadle obroke v 15-ih dneh, v naprej dospevajoče pa do vsakega 10. dne v mesecu za tekoči mesec (v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega obroka do plačila). Višji preživninski zahtevek je zavrnilo ter tožencu naložilo, da mora tožnici povrniti 165.800 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.11.2002. Pritožbeno sodišče je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo dajatveni del sodbe sodišča prve stopnje. Stališče obeh sodišč je, da je tožnica zaradi (pretežne) nepreskrbljenosti upravičena do preživnine (81. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - Ur. l. SRS, št. 15/76 - Ur. l. RS, št. 42/03 - ZZZDR).

Zoper to sodbo vlaga toženec revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da ni dokazano, da bi se tožničin socialni položaj, vključno z njenim zdravjem, v čem spremenil. Ta je celo boljši, kot je bil v času sklenitve zakonske zveze. Je lastnica stanovanjske hiše, ima pa tudi delovno dobo, tako da bo lahko pridobila pravico do pokojnine. Da tožnica zmore živeti brez preživnine, dokazuje dejstvo, da je sama izjavila, da si od razpada zakonske skupnosti za svoje življenje ni sposojala denarja. Tudi sicer se je preživljala izključno s sredstvi, ki jih je pridobila od svojega premoženja, toženec pa je imel svoj zaslužek zase. Tožnica torej ni brez sredstev za življenje, niti ni nesposobna za delo, pa tudi kot iskalka zaposlitve ni prijavljena. Njene premoženjske razmere in njen celoten socialni položaj se v času trajanja zakonske zveze tako ni spremenil. Pri odločanju o toženčevi preživninski obveznosti sodišče ni upoštevalo določbe 81. člena ZZZDR, da lahko sodišče upošteva vzroke, zaradi katerih je postala zakonska zveza nevzdržna. V tem okviru bi moralo upoštevati, da je bila tožnica tista, ki je vložila tožbo za razvezo ter da za ta korak ni imela nobenih razlogov. Po drugi strani pa toženec (kljub temu, da je 10 let mlajši od tožnice) ni zatrjeval nevzdržnosti. Tožnica je ravnala oblastno in samovoljno ter toženca iz preračunljivosti spodila iz prej skupnega stanovanja. Takih postopkov je vešča, saj je bila to že njena tretja zakonska zveza. Sodišče je tudi ugotovilo določena dejstva, ki jih tožnica sploh ni dokazala. To velja za ugotovitev, da nima sredstev za življenje, da je nesposobna za delo ter da ne more dobiti zaposlitve. V nasprotju s podatki spisa pa je ugotovitev, da se toženec ni skliceval na omenjeno določbo 81. člena ZZZDR. V svoji vlogi z dne 16.04.2002 je v četrtem odstavku pod točko 4. navedel, naj sodišče vpogleda prejšnje pravdne spise o tožničinih razpadlih zakonskih zvezah, v svoji izpovedbi pa je pojasnil, kakšna je bila tožnica in kako se je do njega obnašala.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP), so brez pomena vse tiste revizijske trditve, s katerimi toženec izpodbija dejansko stanje. Revizijsko sodišče zato ne bo odgovarjalo na revidentove trditve, da "tekom postopka ni bilo dokazano, da se je tožnici položaj zaradi trajajoče zakonske skupnosti s tožencem, njene premoženjske razmere in njen celotni socialni položaj, vključno z zdravjem, niso v ničemer spremenili", oziroma, "da je njen položaj po razvezi zakonske zveze s tožencem sedaj neprimerno boljši in ugodnejši, kot v času, ko je s tožencem sklenila zakonsko zvezo", da "je tožnica lastnica, in to izključna, stanovanjske hiše, v kateri živi", da "ima tudi delovno dobo, ki ji bo dala po preteku let vsaj starostno pokojnino", da tožničino preskrbljenost dokazuje njena izjava, "da si od razpada zakonske skupnosti... za svoje preživetje ni izposodila in ji ni bilo potrebno izposojati denarja", da "ni prijavljena na Zavodu za zaposlovanje", da ni nesposobna za delo, ter da je "tožnica ravnala oblastno in samovoljno, toženca je spodila iz prej skupnega stanovanja, toženec se je moral odseliti, vse navedeno je tožnica delala več kot preračunljivo in z določenim namenom".

Revizijsko sodišče je torej vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (in ki je prestalo pritožbeni preizkus). Bistveni elementi tega dejanskega stanja so naslednji:

1. Tožnica, ki je stara 54 let, brez izobrazbe in brez poklica ter z zmanjšanimi delovnimi sposobnostmi, nima možnosti za zaposlitev (vizuma za delo v bližnji Avstriji ne more dobiti, v domačem kraju pa ni možnosti za zaposlitev).

2. Čeprav je solastnica majhne kmetije v obsegu približno 2,5 ha, se z delom na tej kmetiji ne more preživljati (sama lahko opravlja le lažja dela, od skupnega obsega pa je obdelovalnih površin le 20,36 a, pa še od tega na tožnico odpade le polovica).

3. Od pomladi do jeseni prejema toženec mesečno po 1.100 EUR (252.000 SIT), v zimskih mesecih pa 600 do 700 EUR (povprečno 149.000 SIT).

4. Toženec je tožnici ves čas skupnega življenja (do 01.01.2000) mesečno dajal po 2.000 ATS (33.000 SIT) za njeno preživljanje.

5. Tožničine skupne preživninske potrebe znašajo 60.000 SIT mesečno.

6. Tožnica zmore sama kriti polovico teh potreb s tem, da kaj pridela na zemlji, ki ji je na razpolago ob hiši. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo (81. člen ZZZDR), ko sta ugotovili, da je tožnica (pretežno) nepreskrbljena in zato upravičena do preživnine v višini 30.000 SIT mesečno. Res je, da lahko pri odločanju o preživninskem zahtevku nepreskrbljenega zakonca sodišče upošteva vzroke, zaradi katerih je postala zakonska zveza nevzdržna (zadnji stavek 81. člena ZZZDR). Vendar je tu pomembno dvoje:

1. Te vzroke lahko sodišče upošteva samo, če jih (nasprotna) stranka navaja. V zakonskih sporih sme sicer sodišče ugotavljati tudi tista dejstva, ki jih stranke niso navajale. Vendar s pomembno omejitvijo: to oficiozno pooblastilo je dano le zaradi varstva otrok in drugih oseb, ki niso sposobne skrbeti za svoje pravice in interese (tretji odstavek 408. člena ZPP). V to kategorijo pa toženec ne spada.

2. Vzroki, zaradi katerih je postala zakonska zveza nevzdržna, ne morejo biti kakršnikoli, pač pa so to samo tisti, zaradi katerih bi bila določitev preživnine nepravična glede na ravnanje in obnašanje zahtevajočega zakonca v razmerju do zakonca, ki naj bi dajal preživljanje (primeri, ko je prišlo do razveze zgolj zaradi obnašanja zahtevajočega zakonca /npr. zapustitev, grdo ravnanje, prešuštvo ipd./, ali primeri, ko je bila zakonska zveza izrazito oziroma nenavadno kratkotrajna) (op.1).

Takih vzrokov pa toženec ni navajal (op.2). V vlogi, na katero se sklicuje v reviziji, je namreč zatrjeval le, da tožnica ni imela nobenega razloga za razvezo ter da je bila "do sedaj že trikrat poročena, to ji je torej tretji razvezni postopek, tako da je več kot očitno na njeni strani iskati razloge za razpad sedaj že tretje zakonske skupnosti", nato pa je v vlogi z dne 27.6.2002 pojasnil, da "je tožnica oseba, ki ne vzdrži dolgo v zakonski zvezi, kar je s svojim vedenjem in ravnanjem do sedaj že tudi pokazala." Ob takih navedbah je zato pravilen zaključek pritožbenega sodišča, da se "tožena stranka na razloge za nevzdržnost zakonske zveze kot okoliščino za prisojo preživnine razvezanemu zakoncu tekom pravde ni sklicevala." Pravno relevantni vzroki so namreč lahko le taki, kot so navedeni v prejšnjem odstavku pod 2, takih pa toženec ni zatrjeval. Očitek, da je pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke (oziroma 8. točke) drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ni utemeljen. Sodišču se v obrazložitvi svojih odločb namreč ni treba opredeljevati do tistih navedb strank, ki za odločitev niso relevantne, ali so očitno nesmiselne ali pomenijo zlorabo procesnih pravic (op.3), prav tako pa je treba upoštevati, da je o stališču sodišča do navedbe stranke v določenih primerih mogoče sklepati že konkludentno in ni potrebna izrecna opredelitev (op.4).

Ker je torej materialno pravo pravilno uporabljeno in ker tudi ni podana očitana kršitev določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

op. 1): Prim. sodbo VS RS št. II Ips 118/95 z dne 1.6.1995, prim. tudi M. Alinčić - A. Bakarić, Porodično pravo, NN, Zagreb 1989, str. 293. op. 2): Ker je tema obravnavanja začrtana s strankinimi trditvami, je za odločanje upoštevno zgolj to, kar je stranka trdila, ne pa tudi, kar je (kot dokazno sredstvo) izpovedala zunaj svojih trditev (prim. prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP ter gornji odstavek pod 1). op. 3): Prim. sklep Ustavnega sodišča RS Up-33/98 z dne 16.2.1998 op. 4): Tako ugotavlja Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Hiro Balani proti Španiji, A303-B, str. 29 - 30. Prim. tudi sklep Ustavnega sodišča RS Up-286/00 z dne 5.3.2001.