Jedro

Olajševalne okoliščine iz 2. točke 42. člena KZ kot razlog za omilitev kazni morajo biti tako tehtne, da so vsebinsko enakovredne tistim iz 1. točke - razlagati jih je torej treba restriktivno.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju, opr. št. K 177/2001 z dne 21.3.2002 so bili F.V., F.B., M.M., R.R., J.C., J.M., M.P., V.Š., M.R., B.Z., J.F. in J.H. spoznani za krive storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 311. člena, Š. pa tudi storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po prvem odstavku 310. člena KZ. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo, opr. št. Kp 916/2002 z dne 17.12.2002 delno ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojenim F.V., R.R., J.C., J.M. in V.Š. kazni zvišalo. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so zagovorniki obsojenih R.R., J.C., J.M., V.Š., M.R., B.Z. in J.H. vložili zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 155/2003 zahtevama zagovornice obsojenega R.R. in zagovornika obsojenega J.C. delno ugodilo in glede obsojenih R.R., J.C., M.M. in J.F. izpodbijano sodbo v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojencem kazni znižalo in sicer obsojenemu R. iz izrečene kazni dveh let zapora na kazen eno leto in deset mesecev zapora, J.C. iz kazni treh let zapora na kazen dve leti in deset mesecev zapora, M.M. iz kazni devetih mesecev zapora na kazen osem mesecev zapora ter obsojenemu J.F. iz izrečene kazni eno leto in mesec zapora na kazen eno leto zapora, ugodilo pa je tudi zahtevi zagovornika obsojenega J.M. in sodbo sodišča druge stopnje glede tega obsojenca razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločitev, slednjič pa je ugodilo še zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenega V.Š. glede dejanja opisanega v točki II/1 ter v tem obsegu sodbo razveljavilo, razveljavilo pa je tudi sodbo glede obsojenega M.P. ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, v ostalem je zahteve za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljene. Navedenim obsojencem je Vrhovno sodišče kazni znižalo, ker je ugotovilo, da sta nižji sodišči pri odmeri kazni upoštevali dejstvo, da zoper obsojence tečejo drugi kazenski postopki, kar predstavlja kršitev drugega odstavka 41. člena KZ v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Sicer pa upoštevanje te okoliščine kot obteževalne predstavlja tudi kršitev domneve nedolžnosti, zapisano v 3. členu ZKP in 27. členu Ustave.

2. V ponovljenem sojenju je bila vsem trem obsojencem, glede katerih je Vrhovno sodišče zaradi kršitve zakona sodbo razveljavilo, izrečena enaka kazen, kot prej. Pri odmeri kazni je sodišče pri obsojenemu Š. upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja, ki se je pri njem izražala z večjim številom prepeljanih ilegalnih prebežnikov, visoko stopnjo njegove kazenske odgovornosti, kot olajševalno okoliščino pa je upoštevalo njegovo nekaznovanost. Višje sodišče pa je ob preizkusu izrečene kazni presodilo, da ni utemeljenih razlogov za njeno spremembo. Sodišče prve stopnje je namreč po prepričanju višjega sodišča pravilno vrednotilo težo kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in vseh obteževalnih in olajševalnih okoliščin in mu upoštevaje navedeno izreklo ustrezno kazensko sankcijo. V pritožbi izpostavljene olajševalne okoliščine, časovno odmaknjenost in upadanje tovrstnih kaznivih dejanj tako po mnenju pritožbenega sodišča niso okoliščine, ki bi narekovale izrek blažje kazenske sankcije.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo vlaga zagovornik obsojenega Š. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. V zahtevi opozarja na dejstvo, da je Vrhovno sodišče RS, ko je s sodbo, opr. št. I Ips 155/2003 ugodilo zahtevam dveh zagovornikov in upoštevajoč načelo beneficium cohesionis še dvema soobsojencema kazni znižalo iz razloga, ker je tudi glede teh sodišče pri izreku kazni neutemeljeno oziroma nezakonito upoštevalo kot obteževalno okoliščino dejstvo, da proti njim tečejo drugi kazenski postopki. V ponovljenem sojenju pa po mnenju vložnika ta kršitev ni bila upoštevana in v posledici kazen ustrezno znižana, saj je pri obsojenemu Š. sodišče, ko je prvič sodilo to zadevo, upoštevalo dejstvo, da je v drugem kazenskem postopku, sedaj, v ponovnem sojenju pa mu je bila izrečena ista kazen, ne glede na to, da je sicer ugotovilo iste obteževalne okoliščine kot prej razen okoliščine, da je v drugem kazenskem postopku. S tem pa je po mnenju vložnika kršeno načelo enakosti v smislu 14. člena Ustave RS. Nadalje pa zagovornik v zahtevi opozarja še, da izpodbijana sodba sloni samo na indicih, ki pa ne predstavljajo zaključenega kroga za obsodbo. Nesprejemljivo je po mnenju zagovornika nadalje tudi ravnanje policije, saj ne glede na to, da je dobila od sodišča na razpolago vsa pooblastila, da lahko izvaja prikrite ukrepe, ni zavarovala niti enega zanesljivega dokaza.

4. Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) meni, da je očitana kršitev materialnega zakona, ki jo vidi zagovornik v tem, da bi morala biti obsojencu v ponovljenem sojenju izrečena nižja kazen, kakor mu je bila izrečena prvič, ker tokrat ni bila ugotovljena ena izmed tedaj navedenih obteževalnih okoliščin, relevantna, saj načenja občutljiv problem enakosti pri odločanju o kazenskih sankcijah v kazenskem postopku. Vprašanje enakosti pri izrekanju kazenskih sankcij je zahtevno in pogosto zapostavljeno, saj materialnopravne določbe, ki ga urejajo, ne dajejo dovolj trdnih izhodišč za odločanje, ki ne bi povzročilo neenakega obravnavanja, med tem ko procesna ureditev (ta v tem primeru ni v igri) vselej ne omogoča korektnega ugotavljanja okoliščin, ki vplivajo na izbiro in odmero kazni.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) ne zavezuje samo zakonodajalca temveč tudi sodno vejo oblasti. Gre za enakost v uporabi prava tako, da ne pride do arbitrarnega odločanja oziroma samovoljne diskriminacije s strani sodišča. Tudi pri uporabi prava velja, da splošno načelo enakosti ni prizadeto, če je podan stvarni razlog za neenako obravnavanje, sicer pa je sodišče dolžno odločiti tako kot v vseh podobnih ali enakih primerih.

7. V konkretni kazenski zadevi je nižje sodišče v novem sojenju obdolžencu za kaznivo dejanje za katero je bila sodba razveljavljena, izreklo enako kazen, kot je bila izrečena prvič, ne da bi se med tem spremenile olajševalne in obteževalne okoliščine, le da sodišče ni upoštevalo okoliščine, da zoper obsojenca teče še drug kazenski postopek. Nadalje ni nobenega dvoma, da je Vrhovno sodišče ravno zaradi te – slednje okoliščine, za katero je ugotovilo kršitev materialnega zakona, soobsojencem kazni znižalo bodisi za mesec ali dva (odvisno od dolžine kazni). Navedeno bi sicer lahko pomenilo, da sodišče v ponovnem sojenju kljub enakim okoliščinam ni ravnalo enako kot Vrhovno sodišče, vendar pa je v konkretnem primeru podana okoliščina, zaradi katere se položaj obsojenega Š. razlikuje od položaja ostalih. Za kaznivo dejanje za katerega je bil namreč obsojenec spoznan za krivega, je v tretjem odstavku 311. člena KZ predpisana kazen zapora od enega do osmih let. Obsojencu je bila izrečena kazen na meji spodnjega minimuma, določenega v zakonu. Za znižanje kazni pod ta minimum pa bi sodišče moralo uporabiti omilitvena določila (2. točka 42. člena KZ), torej presojati ali so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni. Ta materialni razlog za omilitev kazni pa je potrebno presojati v skladu s 1. točko istega člena, oziroma morajo biti olajševalne okoliščine iz 2. točke kot razlog za omilitev kazni tako tehtne, da so vsebinsko enakovredne tistim iz 1. točke. Olajševalne okoliščine, ki narekujejo omilitev kazni po 2. točki 42. člena je potrebno torej razlagati restriktivno.

8. Ko je Vrhovno sodišče odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti in ugotovilo, da sta nižji sodišči upoštevali pri odmeri kazni okoliščino, ki je ne bi smelo, je očitno štelo to okoliščino za tako tehtno, da bi se lahko odrazila pri odmeri kazni in sicer je kazni, kot je bilo že povedano, znižalo za mesec ali dva (gre za kazni, ki so bile izrečene v trajanju nad dve leti zapora), nikjer pa ni odločilo, da gre za okoliščino, zaradi katere je potrebno uporabiti omilitvena določila. Kolikor pa bi sodišče v obravnavanem primeru to storilo in torej obsojenemu Š. izreklo nižjo kazen od enega leta, pa bi moralo kazen omiliti. Iz navedenega nedvomno izhaja, da ne gre za dva podobna ali enaka primera, oziroma, da je po naravi stvari podan stvarni razlog za različno obravnavanje. Res je sicer, da je sodišče za tem ob upoštevanju že določene kazni tri mesece zapora po pravilih o asperaciji (povišanje najvišje določene kazni) obsojencu izreklo še enotno kazen eno leto in dva meseca zapora, vendar tudi tej odločbi ni mogoče očitati arbitrarnosti, kar bi posledično lahko pomenilo kršitev načela enakosti pred zakonom. Enotna kazen je izrečena le dva meseca nad spodnjim minimumom, določenim v zakonu oziroma je sodišče očitno ocenilo, da sta le v takšni sankciji ustrezno zajeti obe kriminalni količini, upoštevajoč vse obteževalne in olajševalne okoliščine. Drugače povedano, ocenilo je, da je enotna kazen prenizka, da bi se neupoštevanje ene od obteževalnih okoliščin lahko odrazilo v njenem trajanju. Zahteva za varstvo zakonitosti je glede na navedeno v tem delu neutemeljena.

9. Zatrjevanja zagovornika, da je podana kršitev v smislu 3. točke 358. člena ZKP, ker izpodbijana sodba sloni samo na indicih, da ni prav nobenega neposrednega dokaza, da je obsojenec sodeloval pri storitvi kaznivega dejanja, da policiji ni uspelo zavarovati niti enega zanesljivega dokaza, pa pomenijo le izražanje dvoma v ugotovljeno dejansko stanje, torej uveljavljanje razloga iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni podana nobena od uveljavljanih kršitev procesnega ali materialnega kazenskega zakona zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Odločitev o stroških nastalih pri odločanju v tem izrednem pravnem sredstvu temelji na določilih člena 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.