Jedro

Zaključek o odgovornosti obdolženca za očitani mu prekršek zato po oceni pritožbenega sodišča ni mogoč zgolj na podlagi obdolženčevega priznanja prekrška, saj priznanje v zagovoru ni jasno, ker so navajanja obdolženega v zagovoru medsebojno protislovna, zato bi bilo potrebno za prepričljivo odločitev o odgovornosti obdolženega izvesti še druge dokaze.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega M. J.., odvetnika Ž. L., se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba v delu, ki se nanaša na sklep o zavrnitvi predloga obdolženega za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, z dne 3. 1. 2020, zavrne in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženega M. J. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po dvanajstem odstavku 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in mu je zanj izreklo glavno sankcijo globo 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk, naložilo pa mu je tudi dolžnost plačila sodne takse v znesku 200,00 EUR, in sicer 120,00 EUR za izrek globe, 50,00 EUR za izrek stranske sankcije kazenskih točk in 30,00 EUR za izdajo sklepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom, z dne 3. 1. 2020, predlog obdolženega M. J. za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja zavrnilo.

2. Zoper takšno prvostopenjsko sodbo in zoper sklep prvostopenjskega sodišča, z dne 3. 1. 2020, se po pooblaščencu pritožuje obdolženec. Bistvo pritožbe, ki se nanaša na sodbo prvostopenjskega sodišča, je, da obdolženi odrejenega preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom ni naklepno odklonil. Kot je razložil, je predhodno v drugem kazenskem postopku utrpel napad službenega policijskega psa, ki ga je na več mestih zgrizel po telesu, zaradi česar trpi trajne bolečine in skaženost. Vsakič, ko vidi policiste, otrpne od strahu, grabi ga panika in ga duši in ni sposoben pihati, kar je policistom tudi pojasnil, pa mu niso verjeli, niti si niso želeli ogledati njegove trajne skaženosti. Razumljivo je, da človek zaradi takšne izkušnje trpi trajne fobije, ko se ponovno sooči z enako oblečeno službeno osebo.

Bistvo pritožbe, ki se nanaša na izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča, je, da je obdolženi službeni voznik, ki zaradi začasnega odvzema vozniškega dovoljenja dela več ne more opravljati. Tako obravnavani prekršek, kot tudi prekršek, zaradi katerega je predkaznovan, je storil z osebnim avtomobilom in ne z motornim vozilom kategorije C, zato meni, da bi mu sodišče moralo vrniti vsaj kategoriji C in E. Obdolženi zaradi začasnega odvzema vozniškega dovoljenja ne more več opravljati svojega poklica, prav tako pa je moten v opravi privatnih opravil. Ker obdolženi veljavno vozniško dovoljenje nujno potrebuje, oziroma potrebuje vsaj vozniško dovoljenje za C in E kategorijo, sodišču predlaga, da mu začasno odvzeto vozniško dovoljenje vrne, saj tudi iz zdravniškega spričevala izhaja, da je telesno in duševno zmožen za voznika motornega vozila.

Pritožnik zato pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo in sklep sodišča prve stopnje razveljavi in ju vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba v delu zoper sodbo je utemeljena, pritožba v delu zoper sklep pa ni utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo:

4. Pritožbeno sodišče po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe, ki se nanaša na izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča, ugotavlja, da pritožbi ni mogoče odreči utemeljenosti, saj je odločitev prvostopenjskega sodišča preuranjena. Iz obrazložitve sodbe prvostopenjskega sodišča izhaja, da je prvostopenjsko sodišče dokazno oceno izpodbijane sodbe o obdolženčevi odgovornosti za storitev očitanega mu prekrška iz dvanajstega odstavka 107. člena ZPrCP oprlo na prvi odstavek 118. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ker je ocenilo, da je obdolženec v svojem zagovoru očitani prekršek priznal, in da je priznanje jasno in popolno ter zato drugih dokazov ni zbiralo.

5. Pritožbeno sodišče pa ob oceni obdolženčevega zagovora prvostopenjskemu sodišču ne more pritrditi. Obdolženec namreč v zagovoru med drugim navaja, da je bil pred časom obravnavan v kazenskem postopku zaradi preprodaje mamil, pri čemer ga je med poslovanjem policije napadel policijski pes in ga zgrizel po telesu, zato zaradi tega še zdaj vsakič, ko vidi policiste, prav otrpne od strahu in ga zgrabi panika ter ga duši. To se je zgodilo tudi v tem primeru, policist mu je odredil preizkus z alkotestom, ki ga je odklonil z besedami, da pač ne bo pihal, nikakor pa policistu ni rekel, „jebi se“. Obdolženi pa navaja tudi, da očitani prekršek priznava in ga močno obžaluje.

6. Res je, da obdolženi v zagovoru očitani mu prekršek tudi priznava, vendar pa njegovo priznanje ni jasno in popolno, kot to zahteva 118. člen ZP-1. Obdolženec v zagovoru po eni strani pojasnjuje, da ob pogledu na policiste otrpne od strahu, ga zgrabi panika in ga duši, kar nakazuje logično sklepanje, da sta mu panika in dušenje onemogočala opravo preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom, zaradi česar ga je odklonil, po drugi strani pa navaja, da očitani prekršek priznava in ga močno obžaluje. Zaključek o odgovornosti obdolženca za očitani mu prekršek zato po oceni pritožbenega sodišča ni mogoč zgolj na podlagi obdolženčevega priznanja prekrška, saj priznanje v zagovoru ni jasno, ker so navajanja obdolženega v zagovoru medsebojno protislovna, zato bi bilo potrebno za prepričljivo odločitev o odgovornosti obdolženega izvesti še druge dokaze. Zaslišati bi bilo potrebno vsaj policista, ki sta obdolženega na kraju obravnavala in nato v skladu z njunima izpovedbama po potrebi postaviti izvedenca medicinske stroke, v kolikor bo potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je obdolženčevo psihofizično stanje ob obravnavi policistov bilo takšno, da mu je zaradi zdravstvenih razlogov psihološke narave onemogočalo opravo odrejenega preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom.

7. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi pritožnika delno ugodilo in na podlagi analogne uporabe osmega odstavka 163. člena ZP-1 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in jo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo prvostopenjsko sodišče ravnalo v skladu z izhodišči v tem sklepu.

O pritožbi zoper sklep:

8. Pritožbeno sodišče ob pritožbi pritožnika in presoji sklepa prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi predloga obdolženega za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja ugotavlja, da so pritožbene navedbe pritožnika neutemeljene. Prvostopenjsko sodišče v točkah 61 in 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa navaja ustrezne razloge, ki v celoti podpirajo odločitev prvostopenjskega sodišča za zavrnitev obdolženčevega predloga za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja. Ne glede na to, da je obdolženec telesno in duševno zmožen za voznika motornih vozil, pa narava in pomen obravnavane kršitve, to je odklonitev preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom in obdolženčevo prejšnje življenje, to je njegova predkaznovanost za istovrstni prekršek, kažejo na to, da ni mogoč zaključek, da začasni odvzem vozniškega dovoljenja za obdolženca ni več neizogibno potreben za varnost cestnega prometa. Obstoji namreč utemeljen sum, da je obdolženec storil istovrstni prekršek tistemu, za katerega je že bil pravnomočno spoznan za odgovornega s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru PR 784/2017, z dne 30. 10. 2017, kar so razlogi, ki odločitev prvostopenjskega sodišča za zavrnitev obdolženčevega predloga v celoti podpirajo.

9. Pritožbeno sodišče prav tako pojasnjuje pritožniku, da je v skladu s 113.b členom ZP-1 s sklepom mogoče začasno odvzeti vozniško dovoljenje le v celoti, torej za vse kategorije motornih vozil, ki so v času storitve prekrška, ki je podlaga za začasni odvzem vozniškega dovoljenja, vpisane v vozniškem dovoljenju, enako pa je mogoče, v kolikor ni več razlogov za začasen odvzem vozniškega dovoljenja, v skladu s 113.d členom ZP-1, obdolžencu vrniti le začasno odvzeto vozniško dovoljenje v celoti in ne le za posamične kategorije.

10. Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo pritožnika zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

1 Prvostopenjsko sodišče se na koncu točke 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa sklicuje na četrti odstavek 202.d čelna ZP-1, gre za očitno pisno pomoto.