Jedro

Golo sklicevanje na alibi, brez da bi za njegovo verodostojnost obdolženec predložil kakršnekoli dokaze, pa na sodišče prve stopnje ne more preložiti obveznosti preverjanja in izvajanja dokazov, da se ugotovi, kje se je obdolženec v času izvršitve kaznivega dejanja nahajal, ko pa sam teh dokazil ni predložil.

Izrek

I.Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo V K 72419/2021 z dne 7. 3. 2025 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po istem zakonskem določilu izreklo kazen eno leto in dva meseca zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 94. člena ZKP pa mu obdolžencu naložilo plačilo stroškov vročitve v višini 68,29 EUR. Oškodovanca B. B. je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2.Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, kot navaja v uvodu pritožbe. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti storitve očitanega mu kaznivega dejanja oziroma mu omili izrečeno sankcijo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zagovornik navaja, da je podano očitno nasprotje med razlogi sodbe in vsebino izvedenih dokazov, zlasti med vsebino izpovedi prič B. B. , C. C. in D. D. in listinami v spisu. Sodišču prve stopnje očita, da je vsebino izpovedb oškodovanca ter izvedenca medicinske stroke povzelo "povsem izven celotnega konteksta", dodatno pa da je izostala dokazna ocena izpovedb omenjenih prič. Vendar neutemeljeno. Zagovornik zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja le pavšalno, zaradi odsotnosti vsakršne konkretizacije pa jih ni bilo mogoče preizkusiti, medtem ko višje sodišče ob presoji izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), takšnih kršitev ni ugotovilo. S tovrstnimi navedbami zagovornik dejansko izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa ne pomeni očitka kršitve določb ZKP, temveč izpodbijanje na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, kar je predmet samostojnega pritožbenega razloga iz prvega odstavka 373. člena ZKP, ki bo presojan v nadaljevanju.

5.Nadalje zagovornik neutemeljeno izpostavlja, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti v delu razlik v izpovedbah oškodovanca, po drugi strani pa, da se do njih sodišče prve stopnje ni opredelilo oziroma se z njimi "ni ukvarjalo". Tudi s temi navedbami zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar nima prav. Sodišče prve stopnje se je v točki 27 obrazložitve izpodbijane sodbe jasno in ustrezno opredelilo do določenih razlik v izpovedbah oškodovanca sprva v preiskavi in zatem na glavni obravnavi, pri čemer je navedlo tudi obsežne, tehtne in prepričljive razloge, zakaj njegovo celotno izpovedbo kljub temu šteje za verodostojno in mu verjame. Izvajanja zagovornika so zato neutemeljena.

6.Ko zagovornik v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je obdolžencu kršilo pravice obrambe, ker ni pridobilo listin o zaposlitvi obdolženca v letu 2021 v Švici in ni zaslišalo priče E. E. ter zaradi tega dejanskega stanja ni ugotovilo popolno in pravilno, po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče sme namreč posamezni dokazni predlog zavrniti tedaj, ko postane nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki bi se naj s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Sodišče potemtakem ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno, kar je v danem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo. Iz točke 6 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja določna, konkretizirana in razumna utemeljitev zavrnitve obeh omenjenih dokaznih predlogov, kot nerelevantnih za odločitev o obtožbi. Višje sodišče povzema stališče sodišča prve stopnje, da bi lahko obdolženec sam v primeru dejanskega opravljanja dela v tuji državi dokumentacijo, na katero se je tekom postopka skliceval, brez dvoma predložil sodišču. Golo sklicevanje na alibi, brez da bi za njegovo verodostojnost predložil kakršnekoli dokaze, pa na sodišče prve stopnje ne more preložiti obveznosti preverjanja in izvajanja dokazov, da se ugotovi, kje se je obdolženec v času izvršitve kaznivega dejanja nahajal, ko pa sam teh dokazil ni predložil. Sodišče prve stopnje je tako povsem tehtno pojasnilo, da je zaradi omenjenega tudi zaslišanje E. E. nepotrebno. Če namreč obdolženec sam zatrjuje, da je v obravnavanem obdobju delal v tuji državi, pa ob tem ne zna pojasniti niti v katerem kraju, ne pri katerem delodajalcu in nobenih drugih konkretnih okoliščin v zvezi s tem, je "kot na dlani" jasno, da je njegovo sklicevanje na alibi povsem brez podlage. Neutemeljeno posledično obramba obdolženca pričakuje kakršnekoli samostojne aktivnosti sodišča v zvezi z "raziskovanjem" teh okoliščin, zato je zavrnitev problematiziranih dokaznih predlogov logična, dopustna in razumna, in ne pomeni zatrjevane kršitve pravice do obrambe. Obrazložitev zavrnitve obeh dokaznih predlogov je tudi prepričljivo zadostna, notranje skladna in logično vzdržna, tako da zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 43956/2017 z 9. 7. 2020.

Tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 17814/2014 z 18. 5. 2017.