Jedro

Znesek, ki se izterjuje, predstavlja neplačane prispevke za socialno varnost, ki imajo, ne glede na to, da se nanašajo na tožečo stranko kot samostojnega podjetnika, naravo prednostnih terjatev, za katere odpust obveznosti ne učinkuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) začela davčno izvršbo zoper tožečo stranko zaradi zneska obveznosti, ki na dan izdaje izpodbijanega sklepa, skupaj z obračunanimi zamudnimi obrestmi in stroški sklepa, znašajo 2.255,20 EUR ter določila način davčne izvršbe z rubežem denarnih sredstev tožeče stranke. V izreku izpodbijanega sklepa je navedla podatke o izvršilnih naslovih, datumih izvršljivosti in zneskih obveznosti. V obrazložitvi je navedla pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa, in sicer 143. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter pojasnila, da iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da tožeča stranka ni poravnala obveznosti in je zato začeta davčna izvršba.

2. Drugostopenjski organ je z odločbo, št. DT 499-29-662/2016-2 z dne 10. 2. 2017, pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega organa kot neutemeljeno zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da je na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2 prvostopenjski organ zoper tožečo strankozačel davčno izvršbo, saj obveznosti niso bile plačane v predpisanih rokih. Okrožno sodišče v Kopru je dne 8. 4. 2014 začelo postopek osebnega stečaja nad tožečo stranko in dne 25. 4. 2016 izdalo sklep o odpustu obveznosti. V obravnavanem primeru ni sporno, da se z izpodbijanim sklepom izterjujejo neplačani prispevki za socialno varnost za zasebnike z datumom izvršljivosti od 18. 6. 2013 do 18. 2. 2014, to je obveznosti, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja nad tožečo stranko. Terjane obveznosti, ki so nastale eno leto pred začetkom postopka osebnega stečaja, spadajo v skupino prednostnih terjatev v skladu z 21. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), za katere pa odpust terjatev v skladu z drugim odstavkom 408. člena ZFPPIPP že od začetka uporabe tega zakona, to je od dne 1. 10. 2008 dalje, ne učinkuje.

3. Na ugovor tožeče stranke, da je terjatve iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost izvzela iz odpustov terjatev šele novela ZFPPIPP dne 26. 4. 2016, je drugostopenjski organ odgovoril, da drugi odstavek 408. člena ZFPPIPP že od začetka uporabe določa, da odpust obveznosti ne učinkuje za prednostne terjatve iz prvega odstavka 21. člena (med te terjatve spadajo tudi za tožečo sporne terjatve), drugega odstavka 21. člena (terjatve do stečajnega dolžnika na podlagi zakonite preživnine, odškodnine za škodo, nastalo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zmanjšanja ali izgube delovne zmožnosti ter odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal) in prvega odstavka 390. člena, vse tega zakona. Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa Upravnega sodišča RS.

4. Tožeča stranka s tožbo izpodbija sklep prvostopenjskega upravnega organa iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve pravil postopka ter napačne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da je pred začetkom postopka osebnega stečaja poslovala kot samostojni podjetnik. Iz tega naslova ji je ostalo za nekaj mesecev neplačanih prispevkov, zaradi katerih je tožena stranka po pravnomočno končanem postopku odpusta obveznosti pričela z davčno izvršbo zoper njo kot dolžnico. Ne strinja se z mnenjem drugostopenjskega organa, ki je zavrnil njeno pritožbo zoper sklep o izvršbi, ker po njegovem mnenju spadajo obveznosti (prispevki), ki so nastali eno leto pred začetkom postopka osebnega stečaja, v skupino prednostnih terjatev v skladu z drugim odstavkom 21. člena ZFPPIPP. Pri razlagi določbe 21. člena ZFPPIPP je namreč treba izhajati iz tega, da je zakon logična celota. Namen osebnega stečaja po ZFPPIPP je, da bi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih terjatev do stečajnega dolžnika, hkrati in v enakih deležih. Namen osebnega stečaja je primarno v tem, da bi upniki dobili vsaj deloma poplačane (navadne) terjatve. Kolikor bi šteli, da imajo terjatve iz naslova prispevkov prednost pred poplačilom navadnih terjatev upnikov, bi korist od tega imel sam stečajnih dolžnik, upniki z navadnimi terjatvami pa bi ostali zaradi tega prikrajšani za plačilo svojih terjatev. Po mnenju delovne skupine, ki je bila zadolžena za obravnavo te tematike, in mnenju Ministrstva za pravosodje gre v zvezi z 390. in 408. členom ZFPPIPP za varstvo delavcev, ki imajo do stečajnega dolžnika (delodajalca) položaj upnika, saj prednostne terjatve, vezane na izplačila delavcem zaradi opravljanja dela, predstavljajo v delu, ki se nanaša na prispevke, predpostavko za uveljavitev njihovih pravic socialnega varstva. Namen določbe je, da se prednostne terjatve upnikov - delavcev stečajnega dolžnika ne odpustijo, ne pa v zaščiti stečajnega dolžnika kot samostojnega podjetnika Glede na to, da namen ZFPPIPP ni prednostno poplačilo dolžnikovih obveznosti iz naslova lastnih prispevkov, pač pa je namen stečajnega postopka in odpusta obveznosti poplačilo upnikov, tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, ta pa naj ji tudi povrne stroške postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe, navaja sodno prakso Upravnega sodišča RS in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe izčrpno pojasnil vse razloge z svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh pritožbenih navedb tožeče stranke. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, da to dejansko stanje med strankama niti ni sporno, svojo odločitev pa oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača očitek tožeče stranke o zmotni uporabi materialnega prava in o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

8. Prvi odstavek 143. člena ZDavP-2 določa, da davčni organ začne davčno izvršbo, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Na podlagi drugega odstavka istega člena davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi, čigar izrek mora vsebovati osebno ime in naslov oziroma firmo in sedež dolžnika; davčno številko dolžnika; izvršilni naslov z navedbo kdaj je nastopila izvršljivost; znesek davka in pripadajoče obresti; sredstvo in predmet davčne izvršbe; strošek davčne izvršbe; osebno ime oziroma firmo in naslov oziroma sedež delodajalca oziroma izplačevalca dohodkov; izvajalca plačilnega prometa v primeru, da so sredstva davčne izvršbe denarna sredstva dolžnika; in dolžnikovega dolžnika v primeru drugih terjatev dolžnika. V skladu s prvim odstavkom 145. člena ZDavP-2 se davčna izvršba izvede na podlagi izvršilnega naslova. Izvršilni naslovi so taksativno navedeni v drugem odstavku 145. člena ZDavP-2. 9. V obravnavanem primeru ni sporno, da je Okrožno sodišče v Kopru dne 8. 4. 2014 začelo postopek osebnega stečaja nad tožečo stranko in dne 25. 4. 2016 izdalo sklep o odpustu obveznosti, s katerim je sklenilo, da se odpusti obveznosti stečajnega dolžnika (1. točka izreka) in da odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 8. 4. 2014, razen za terjatve, ki so navedene v drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP (2. točka izreka). V zadevi tudi ni sporno, da se z izpodbijanim sklepom izterjujejo neplačani prispevki za socialno varnost za zasebnike z datumom izvršljivosti od 18. 6. 2013 (maj 2013) do 18. 2. 2014 (januar 2014), torej obveznosti, ki so nastale leto dni pred začetkom postopka osebnega stečaja. Na navedene obveznosti odpust obveznosti ne učinkuje, saj, kot je določeno v drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP, odpust obveznosti ne učinkuje na prednostne terjateve iz prvega in drugega odstavka 21. člena in prvega odstavka 390. člena tega zakona in tudi ne za terjatve iz naslovov, ki so navedeni od 1. do 5. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP in ki niso predmet tega postopka. 390. člen ZFPPIPP je nespremenjen že od začetka uporabe tega zakona in kot prednostne terjatve našteva tako terjatve iz prvega kot terjatve iz drugega odstavka 21. člena istega zakona (tem pa dodaja še terjatve iz naslova preživnine in odškodnine, ki prav tako niso predmet tega postopka). Znesek, ki se izterjuje, predstavlja neplačane prispevke za socialno varnost, ki imajo, ne glede na to, da se nanašajo na tožečo stranko kot samostojnega podjetnika, naravo prednostnih terjatev, za katere odpust obveznosti ne učinkuje.

10. Ob upoštevanju sodne prakse Upravnega sodišča RS (sodbe št. I U 167/2016-10, II U 438/2016-7, in druge), da je treba kot terjatve, na katere obveznost ne učinkuje, šteti tudi terjatve iz drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP, ki je že od začetka uporabe zakona dne 1. 10. 2008 določal, da so v stečajnem postopku prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka. Z novelo ZFPPIPP-G, veljavno od 26. 4. 2016, je bila v zakon vnesena le sprememba, po kateri so v insolvenčnih postopkih prednostne terjatve nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka insolventnosti, ne da bi bilo to obdobje časovno omejeno. Ob upoštevanju že navedene sodne prakse sodišča glede odpusta obveznosti v osebnem stečaju, ni utemeljen ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na prednostno poplačilo neplačanih prispevkov za socialno varnost v postopku osebnega stečaja, kolikor je dolžnik samostojni podjetnik. Razlaga, ki jo v tožbi navaja tožeča stranka, je namreč preširoka in dejansko pomeni nedopustno spremembo zadevnega kogentnega zakonskega določila.

11. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče je odločalo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojani že v postopku izdaje izpodbijanega akta (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).