Jedro

Če upravnik zahtevek utemeljuje na podlagi pravila o verziji, mora navesti, kakšen je razdelilni ključ. Brez tega ni mogoče preizkusiti višine terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se potrdi izpodbijana sodba.

Tožena stranka sama krije stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

: Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja plačilo stroškov upravljanja in obratovanja. Zahtevek utemeljuje tako na pogodbeni kot na verzijski pravni podlagi.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o stroških postopka.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. V njej uveljavlja oba dovoljena pritožbena razloga. Sodišču predlaga, naj sodbo bodisi spremeni bodisi razveljavi. Pritožba se najprej osredotoča na problem obstoja pogodbene podlage tožbenega zahtevka. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je potrdilo JSS MOL nepomembno, ker naj bi bilo zgolj deklaratorne narave. Po stališču pritožbe je takšno stališče materialnopravno zmotno. Opozarja, da iz same odločbe izhaja, da je bila predlogu za vpis register upravnikov priložena pogodba, ki naj bi jo podpisal ustrezen delež solastnikov.

Glede verzijske podlage pa pritožba pravi, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Na 3. strani sodbe je namreč ugotovilo, da je tožbeni zahtevek delno utemeljen. Takšna ugotovitev pa je v nasprotju z izrekom, v katerem je sodišče celotni zahtevek zavrnilo. Pritožba oporeka razlogom sodišča, da za verzijski zahtevek ni bilo trditvene podlage. To ni točno, saj trditvena podlaga smiselno izhaja iz vseh navedb tožeče stranke. Glede tega pritožba opozarja, da tožena stranka teh trditev ni prerekala. Tožeča stranka je zatrjevala, da je vse obveznosti do dobaviteljev poravnavala redno in v pravočasnem roku. Tega tožena stranka ni prerekala. To je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo (stran 5 sodbe). Tej ugotovitvi pa sledi nasprotna ugotovitev, da toženka je ugovarjala tem trditvam. Oba razloga sta si v nasprotju. Ena od trditev namreč ne more držati.

Glede neobrazloženega prerekanja tožbenih trditev s strani tožene stranke pritožba opozarja na določbo 214. člena ZPP (1).

V zaključku pritožbe pa ta opozarja, da pogodba o medsebojnih razmerjih ni edina podlaga, iz katere lahko izhaja ključ delitve stroškov. Pritožba se sklicuje tudi na odločbo iz sodne prakse, kjer je bilo zavzeto nasprotno stališče. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Obravnavana zadeva je spor majhne vrednosti (443. člen ZPP). Posebna pravila, ki veljajo v sporu majhne vrednosti narekujejo omejen pritožbeni preizkus (458. člen ZPP). Predvsem velja, da je zaradi nedovoljenega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožbeno sodišče na dejansko podlago sodbe vezano.

Glede pogodbene podlage je odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta pogodbo podpisala le dva stanovalca, katerih solastniška deleža ne presegata ½. Ob takšni dejanski ugotovitvi je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da pogodba ni bila sklenjena. Pritožba materialnopravno zmotno napada stališče sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo pomen odločbe JSS MOL (listina A6). Pravilno je namreč materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da navedena odločba ne more vzpostavljati pogodbenega razmerja. Vse ostalo, kar navaja pritožba, pa pomeni nedovoljeno uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ker pogodba ni bila sklenjena, pogodbena podlaga zahtevka torej ni podana.

V nadaljevanju je pritožbeno sodišče preizkusilo še pravilnost zavrnitve tožbenega zahtevka, utemeljenega na pravilih o verziji. Res je, kar trdi pritožba, da so v sodbi notranja nasprotja. Vendar pa ta nasprotja ne preprečujejo preizkusa pravilnosti odločitve. Nanašajo se namreč na vprašanja, ali je tožeča stranka plačevala račune dobaviteljem. To pa po prepričanju pritožbenega sodišča v konkretni zadevi ni odločilnega pomena glede vprašanja utemeljenosti tožbenega zahtevka. Končni in odločilni razlog za zavrnitev verzijskega zahtevka je namreč ta, da tožeča stranka v trditveni podlagi ni navedla razdelilnega ključa, v skladu s katerim se celotni stroški delijo med posamezne lastnike večstanovanjske stavbe. Ker je tako, ni mogoče preizkusiti višine vtoževane terjatve in tudi ne (niti delno) ugoditi tožbenemu zahtevku. Pritožba ima sicer prav glede tega, da bi bil razdelilni ključ lahko določen tudi drugače kot s pogodbo o medsebojnih razmerjih. Vendar pa je odločilno to, da bi moral biti jasno naveden. Ker ni bil, je sodišče prve stopnje zahtevek pravilno zavrnilo. Vse ostalo ob tej okoliščini za zadevo ni več relevantno.

Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Ker tožena stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo v ničemer ni mogla spremeniti svojega pravnega položaja, stroški za to vlogo niso bili potrebni. V skladu s 1. odst. 155. člena ZPP jih zato pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo.

Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 do Ur. l. RS, št. 45/2008).