Jedro

Upoštevajoč določbo prvega odstavka 101. člena ZGD, ki za obveznosti družbe z neomejeno odgovornostjo določa subsidiarno odgovornost družbenikov, mora upnik najprej pisno terjati družbo, nato pa lahko prosto izbira ali bo terjal vsakega družbenika posamezno, ali le nekatere ali vse družbenike za izpolnitev celotne obveznosti ali poleg navedenih še družbo. Če upnik terja najprej družbenika ima slednji ugovor vrstnega reda - beneficium ordinis. Ker je v obravnavanem primeru tožena stranka takšen ugovor podala bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali so izpolnjene predpostavke nastopa subsidiarne odgovornosti tožencev, torej ugotoviti, ali je tožeča stranka pred vložitvijo tožbe pisno zahtevala izpolnitev obveznosti od družbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. I 2003/00121 z dne 6.3.2003 v 1. in 3. točki v celoti v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.436.779,98 SIT in zakonske zamudne obresti od zneskov: 63.076,06 SIT od dne 25.10.2001 do dne plačila,

221.017,02 SIT od dne 6.11.2001 do dne plačila, 655.006,00 SIT od dne

8.10.2002 do dne plačila, 221.755,67 SIT od dne 6.12.2001 do dne plačila, 224.394,65 SIT od dne 8.1.2002 do dne plačila, 225.129,45 SIT od dne 6.2.2002 do dne plačila, 225.813,91 SIT od dne 6.3.2002 do dne plačila, 226.599,04 SIT od dne 6.4.2001 do dne plačila,

227.978,04 SIT od dne 7.5.2002 do dne plačila, 227.978,04 SIT od dne

6.6.2002 do dne plačila, 228.702,77 SIT od dne 6.7.2002 do dne plačila, 229.336,91 SIT od dne 6.8.2002 do dne plačila, 230.011,31 SIT od dne 6.10.2002 do dne plačila, 230.695,78 SIT od dne 14.10.2002 do dne plačila ter izvršilne stroške v višini 61.368,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.3.2003 dalje, v roku 8 dni.

Tožencema je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnika v višini

367.732,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku 15 dni.

Proti navedeni sodbi se pravočasno pritožuje tožena stranka.

Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur. l. RS; št. 36/04-drugo uradno prečiščeno besedilo) in predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa takšno spremembo sodbe, da bi bila tožena stranka dolžna plačati le terjatve do prenehanja pogodbe dne 17.4.2002. Sklicuje se na določbo 101. člena Zakona o gospodarskih družbah in navaja, da je ugovarjala, da še ne more nositi breme subsidiarne ali solidarne odgovornosti. Ker tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza iz katerega bi izhajalo, da je gospodarski družbi K. in družbenik d.n.o. pošiljala opomine, tožeča stranka ni dokazala, da je izpolnjen pogoj subsidiarne odgovornosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da pogodba ni predčasno prenehala. Z vrnitvijo vozila so prenehale nadaljnje obeznosti plačevanja najemnin. Iz pregleda plačil terjatev po pogodbi št. 202956/00 z dne 29.3.2002 in zapisa na spodnjem delu dokumenta izhaja, da je tožena stranka dne 11.4. klicala tožečo stranko in da se bo v primeru, če do 17.4.2002 dolg ne bo plačan in tožena stranka ne bo prišla po vozilo, štelo, da se vozilo odproda. Nevedeni dopis je treba razumeti kot možnost, da pogodba ne bo prenehala, če bo tožena stranka do določenega roka izpolnila obveznost, sicer se šteje, da je pogodba prenehala.

Opozarja na izpoved priče A.B., da je vozilo po vrnitvi tožeči stranki prešlo med osnovna sredstva firme A. in je bremenilo njihovo zalogo. Prenos vozila iz osnovnih sredstev tožeče stranke na A. je izenačen s prodajo vozila. Tožeča stranka se je ves čas obnašala tako, da bo pogodba razdrla, če obroki ne bodo plačani.

Dejstvo, da toženi stranki ni poslala formalne odpovedi še ne pomeni, da pogodba ni prenehala. Napačna je tudi interpretacija vsebine izjave z dne 29.8.2002, ki se nanaša le na priznanje do vrnitve vozila zapadlih obrokov, ne pa tudi na pozneje zapadle obroke. Tožena stranka je predlagala izločitev te izjave zaradi prekluzije, in če jo je sodišče upoštevalo, bi moralo slediti tudi dokaznemu predlogu tožene stranke, da se ponovno zaslišita toženca, ki bi potrdila, da se je izjava nanašala le na zapadle obroke. Ker vozilo ni bilo v uporabi tožene stranke, tožeča stranka ne more zaračunati celotnih obrokov najema, kot če bi bilo vozilo v uporabi tožene stranke. Iz pogodbe in splošnih pogojev ne izhaja, da bi bila tožeča stranka upravičena do pogodbene kazni ali dogovorjene odškodnine, ki bi bila enaka višini mesečnega najema. Tožeča stranka ni dokazala škode, obratno, ker je vozilo prenesla iz svojih osnovnih sredstev v sredstva A., ji ni nastala nobena škoda.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z določbo prvega odstavka 101. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD (Ur. l. RS, št. 30/93 z nadaljnjimi spremembami), ki ureja osebno odgovornost družbenikov družbe z neomejeno odgovornostjo, za obveznosti družbe subsidiarno odgovarjajo družbeniki z vsem svojim premoženjem. Če družba upniku na njegovo pisno zahtevo ne izpolni obveznosti, odgovarjajo vsi družbeniki solidarno. Gre za subsidiarno poroštvo družbenikov, ki je urejeno skladno z obligacijskimi predpisi, po katerih se sme zahtevati izpolnitev obveznosti od subsidiarnega dolžnika šele potem, ko je glavni dolžnik ne izpolni v roku, ki je določen v pisni zahtevi (1019. člen Obligacijskega zakonika - OZ , Ur. l.RS, Št. 83/01). To pomeni, da mora upnik najprej pisno terjati družbo, nato pa lahko prosto izbira ali bo terjal vsakega družbenika posamezno, ali le nekatere, ali vse družbenike za izpolnitev celotne obveznosti, ali pa poleg navedenih še družbo. Če upnik terja najprej družbenika, ima slednji ugovor vrstnega reda - beneficium ordinis. Prav takšen ugovor je uveljavljala tožena stranka na prvem naroku za glavno obravnavo dne 7.1.2004 (glej zapisnik na red. št. 11 spisa). Zato bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali so izpolnjene predpostavke nastopa subsidarne odgovornosti tožencev, torej ugotoviti, ali je tožeča stranka pred vložitvijo tožbe pisno zahtevala izpolnitev obveznosti od družbe K. in družbenik d.n.o., katere ustanovitelja sta toženca. Vendar izpodbijana sodba o tem nima razlogov. Osebno odgovornost tožencev opira na dejstvo, da sta toženca družbenika družbe z neomejeno odgovornostjo, kar glede na obrazloženo subsidiarno odgovornost ne zadošča in na izjavo z dne 29.8.2002, iz katere naj bi izhajalo, da sta se toženca osebno zavezala, kar ne drži, ker je prvi toženec izjavo podal v imenu družbe in ne v lastnem imenu (glej prilogo A18). Tudi vložitev predloga za izvršbo proti družbi, ki po ugotovitvah sodišča prve stopnje dolžniku (torej družbi) ni bil vročen, ne predstavlja izpolnitve pogoja iz prvega odstavka 101. člena ZPP. Pomanjkanje razlogov o nastopu subsidiarne odgovornosti tožencev predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo treba v smislu gornje obrazložitve dopolniti razloge o nastopu subsidiarne odgovornosti tožencev. Če bo ugotovljeno, da subsidiarna odgovornost tožencev ni nastopila, bo treba tožbeni zahtevek zavrniti. V nasprotnem primeru bo treba upoštevajoč ponujeno trditveno podlago, na podlagi ponovne ocene izvedenih dokazov še enkrat presoditi, ali je pogodba o poslovnem najemu zaradi vračila vozila prenehala, in če je, ugotoviti obseg škode. Sprejeta dokazna ocena zaenkrat ni prepričljiva. Zlasti bo treba oceniti izpovedbo priče A.B. (list. št. 36-38 spisa), da je tožeča stranka po vračilu vozila le-tega vrnila družbi AC. A., d.o.o. z namenom, da se proda in zapis na listini C1, ki kaže na prenehanje pogodbe z dnem 17.4.2002. Treba bo izhajati iz določbe 5. člena Splošnih pogojev pogodbe o poslovnem najemu št. PN 1/99 (priloga A8), ki ureja pravice najemodajalca pri plačilni zamudi in razdor pogodbe. Točka 3 citiranega določila splošnih pogojev predvideva razdor pogodbe tudi zaradi enostranskega vračila vozila s strani najemojemalca, in za takšen primer najemodajalcu daje pravico zahtevati odškodnino zaradi predčasne razveze pogodbe, torej enako sankcijo kot je predvidena za primer odpovedi pogodbe s strani najemodajalca. Odškodnina mora v takšnem primeru ustrezati pozitivnemu pogodbenemu interesu, ki je pri leasing pogodbah ponavadi enak razliki med vsoto stroškov nabave predmeta, stroškov financiranja, drugih stroškov ter dobička in že plačanimi obroki in drugimi vnaprejšnjimi plačili leasingojemalca, od katere je treba odbiti privarčevane izdatke in druge koristi (npr. prodaja predmeta leasinga, kar je med strankama sporno). V nobenem primeru odškodnina škode ne sme presegati.

Odločitev o stroških pritožbenega podtopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.