Jedro

V času skupne gradnje pravdnih strank je podlago za nastanek oziroma pridobitev lastninskega deleža na skupno zgrajeni stanovanjski hiši predstavljal dogovor pravdnih strank, ki je pomenil družbeno pogodbo v smislu pravil XVII. poglavja ODZ. Na takšnem premoženju pridobita družbenika solastninsko pravico.

Res je odločitev o ničnosti pogodbe poseg v siceršnjo pravico strank do svobodnega urejanja obligacijskih razmerij in da gre za skrajno sankcijo, ki jo toženci doživljajo kot kazen. Vendar pa se s tem ukrepom varujejo načela vestnosti in poštenja, prepovedi zlorabe pravic in prepovedi povzročanja škode kot temeljna načela obligacijskega prava. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec sklenil pravni posel iz moralno zavržnih razlogov, da bi preprečil tretjemu uveljavljanje njegovih pravic, je ničnostno sankcijo pravilno uporabilo ne glede na to, da tožnik do takrat lastnega vpisa lastninske pravice v zemljiški knjigi ni zahteval. Ker je sodišče ugodilo zahtevku na ugotovitev ničnosti pogodbe o preužitku glede omenjenih dveh parcel, je bilo vzpostavljeno v tem obsegu tudi prejšnje stanje, kot da pogodba sploh ne bi bila sklenjena. Zato pogodba o preužitku tudi nima posledic v obliki vknjižbe brezplačne služnostne pravice in je izbris le-te nepotreben.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se: v II/1. točki izreka namesto celotne ugotovi delna ničnost pogodbe glede nepremičnin parc. št. 1188 in 1189 k.o. V., v presežku pa se v tem delu zahtevek zavrne (glede parc. 1190 k.o. V.), v II/2. točki izreka pa se zavrne zahtevek v delu, ki se nanaša na izstavitev listine za izbris brezplačne dosmrtne služnostne pravice in stvarnega bremena oskrbe, vpisane pri parc. št. 1188 in 1189 k.o. V., v korist J.V. in A.V., sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki po nasprotni tožbi A.W. pa so dolžni v 15 dneh povrniti znesek 1.161,71 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je pogodba o preužitku, sklenjena med prvo toženo stranko J.V. in drugo toženo stranko J. K. ter tretje toženo stranko E.K. z dne 20.10.2005 nična, zato se pri nepremičninah parc. št. 1188 in 1189 k.o. V. vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, torej vknjiži lastninska pravica na ime prve tožene stranke J.V. do celote ter izbriše brezplačna dosmrtna služnostna pravica stanovanja in stvarnega bremena oskrbe, vpisana pri parc. št. 1188 in 1189 k.o. V., v korist J.V. in A. V. Ugotovilo je, da je tožnik A. W. solastnik nepremičnin parc. št. 1188 in 1189, vl. št. 316 k.o. V. do 43/100 in se pri teh nepremičninah vknjiži lastninska pravica na njegovo ime. Toženec J.V. mu je dolžan izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri omenjenih nepremičninah vknjižila lastninska pravica A.W. do 43/100 ter izbrisala brezplačna dosmrtna služnostna pravica stanovanja in stvarno breme oskrbe v korist J.V. in A.V., ker bo v nasprotnem primeru takšno zemljiškoknjižno dovolilo nadomestila sodba. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek J.K. in E.K. na izselitev A.W. iz nepremičnine V. 9, Š. Odločilo je tudi o stroških pravdnega postopka.

Zoper sodbo se pritožujeta tožnika in toženci po nasprotni tožbi. Uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, posebej po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče v II/1. točki izreka ni zajelo parcele 1190 k.o. V., je sodba pomanjkljiva in ni razvidno, ali je ta parcela puščena brez lastnika, ali je vrnjena nekdanjemu lastniku, ali je ostala v lasti dosedanjih lastnikov. Prvostopno sodišče tudi ni odločilo, kaj je z vpisanimi služnostmi na tej parceli. V II/2. točki izreka je sodišče naložilo J.V. izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo opravil izbris brezplačne služnostne pravice v korist J. V. in A.V., čeprav je o izbrisu teh istih pravic odločilo že v II/1. točki izreka. Zaradi dejstva, da je v vl. št. 316 k.o. V. vknjižena tudi parc. št. 1190, tudi točka II/2. izreka izpodbijane sodbe ni pravilna, saj sodišče ne bi smelo operirati z zemljiškoknjižnim vl. št. 316 k.o. V., temveč bi moralo pravilno dovoliti odpise parcel iz istega zemljiškoknjižnega vložka. Izreku izpodbijane prvostopne sodbe manjka točka 3. izreka. Izrek sodbe je torej pomanjkljiv in se ne more preizkusiti ter nasprotuje samemu sebi. Glede ničnosti pogodbe o preužitku pritožniki navajajo, da izpodbijana pogodba nima nikakršnih formalnih pomanjkljivosti, saj je bila sklenjena pred notarjem in v notarskem zapisu ter realizirana v zemljiški knjigi, zakonca K. pa jo tudi izpolnjujeta. Sodišče ni navedlo materialnega predpisa, na podlagi katerega je ugotovilo ničnost pogodbe, zato je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. A.W. ne zahteva priznanja solastninske pravice na par. št. 1190 k.o. V., ki jo je J.V. s sedaj razveljavljeno pogodbo o preužitku prav tako prenesel na zakonca K., kar je sodišče spregledalo in ugotovilo ničnost pogodbe tudi v tem delu. Razveljavitev takšne pogodbe pomeni kaznovalno ravnanje do pogodbenikov. Sodišče je zaščitilo s strani A.W. zatrjevane pravice na nepremičninah, pri tem pa kaznovalo J.V. ter mu ni dovolilo prostega razpolaganja z njegovo lastninsko pravico na parc. št. 1190 k.o. V.. S tem je J.V. kratilo temeljne ustavne svoboščine. Enako je kratilo tudi svoboščine zakoncev K.. A.W. od leta 1975 ni poskušal poskrbeti za svoje domnevne pravice. Takšno njegovo ravnanje ni primerno, saj se s tem ne uresničuje načelo varnosti pravnega prometa, ne načelo zaupanja v podatke o pravnih dejstvih v zemljiški knjigi, ki vplivajo na promet z nepremičninami. 2. odstavek 8. člena Zakona o zemljiški knjigi določa, da kdor izpolni pogoje za vpis pravice oziroma pravnega dejstva v zemljiški knjigi v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, nosi škodljive posledice opustitve. V čem je nedopusten nagib pri prenosu lastninske pravice za parc. št. 1190 k.o. V., prvostopno sodišče ne pojasni. Pri obrazložitvi nedopustnega nagiba na parc. št. 1188 in 1189 pa sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje in v nasprotje z listinskimi dokazi v spisu ter zaslišanji pravdnih strank. J.V. brez svojega premoženja ni ostal samo zato, da bi izigral A.W. Ni jasno, kaj je sodnico prepričalo, da je A. W. bil prepričljiv, J.V. pa ne. Gre za subjektivno oceno o dopustnosti oziroma nedopustnosti nagiba za sklenitev pogodbe, nagib je miselni možganski proces, ki ga sodišče ne more prebrati. Razlogov za ugotovitev ničnosti sodišče ni obrazložilo in ni konkretiziralo v skladu z veljavnimi materialnimi predpisi. Objektivnost sodnice pri odločanju je vprašljiva, zato ker je prvostopno sodišče najprej odločalo o zahtevku tožnika o ugotovitvi solastninskega deleža na nepremičninah, ker je temu zahtevku ugodilo, pa je moralo najti razloge tudi za razveljavitev pogodbe o preužitku. Pritožniki trdijo, da je bila sodnica okužena. Ob istih izpovedbah bi sodišče lahko verjelo tudi J.V. Prvostopno sodišče je iz vseh listin izluščilo samo tista navajanja, ki so v prid A.W. in to iztrgalo iz konteksta. Sodišče bi moralo nedopusten nagib za sklenitev pogodbe ugotoviti z gotovostjo. Glede dobrovernosti zakoncev K. je v sodbi nasprotje, saj ni ugotovljeno, da bi jima bil domnevni nedopustni nagib znan, temveč samo, da bi jima moral biti znan. J.K. in E.K. sta pri sklenitvi pogodbe o preužitku ravnala pošteno in se zanašala na podatke in pravice, ki so bile vpisane v zemljiški knjigi. Tožeča stranka A.W. se na sklenitev družbene pogodbe ni nikoli skliceval, tudi iz njegovih navajanj ni dokazano, da bi bila takšna pogodba sklenjena. Sodišče ne pojasni, kdaj bi bil dogovor o skupni gradnji dogovorjen in kaj naj bi bil predmet dogovora. Tožnik ni predložil računov o dejanskih vlaganjih v nepremičnino, zgolj to, da je več zaslužil, pa še ne pomeni, da je zasluženi denar tudi vložil v gradnjo. Nerazumno je, da bi povprečno skrben človek vlagal od leta 1975 in ne bi poskrbel za svoje pravice. A.W. je imel v Nemčiji svojo družino, za katero je moral prispevati zaslužena denarna sredstva in živeti z denarjem, potrošil pa ga je tudi za avtomobile. J.V. je hišo gradil počasi in skromno. Hrano je pridelal doma, avtomobilov ni imel, družine tudi ne, oblačila so bila skromna. Pričanje ostalih prič je splošno in nekonkretno, nobena priča ni izpovedala glede sklenjenega ustnega dogovora tako, da bi temu lahko pritrdili. Ker A.W. drugih dokazov ni predložil, mu sodišče ne bi smelo verjeti. Tožnik A.W. do vložitve tožbe še nikoli ni želel imeti lastništva nad delom stanovanjske hiše, temveč je želel le bivati v njej. Poleg tega ni neuk, saj si je izposloval odškodnino za poskus uboja. Ker je odločitev napačna, je takšna tudi odločitev o plačilu pravdnih stroškov.

Na pritožbo je odgovoril tožnik po nasprotni tožbi in toženec A.W. ter prerekal podane pritožbene navedbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Zaradi lažjega razumevanja bo sodišče druge stopnje v tem postopku z izrazom tožnik poimenovalo A.W. z izrazom toženci pa J.K, E.K. in J.V., saj predstavlja odločitev o zahtevku A.W. na ugotovitev ničnosti pogodbe o preužitku in njegove solastninske pravice na nepremičninah 1188 in 1189 k.o. V. predhodno vprašanje glede odločitve o zahtevku tožencev J.K. in E. K. zaradi njegove izselitve in stanovanjske hiše V. 64, Š.

Glede ničnosti pogodbe o preužitku: Pritožnika utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje v ugotovitvenem delu izreka sodbe pod točko II/1. izreka odločilo, da je pogodba o preužitku, sklenjena med J.V. ter J. in E.K. v celoti nična, čeprav je v nadaljevanju vzpostavitev prejšnjega stanja, torej vknjižbo lastninske pravice in izbris dosmrtne služnostne pravice stanovanja in stvarnega bremena oskrbe odredilo le glede parc. št. 1188 in 1189 k.o. V., ne pa tudi glede parc. št. 1190 iste k.o. Slednja je torej zajeta v zavrnilnem delu izreka odločbe, čeprav v sodbi o taki odločitvi ni navedenih razlogov. Ker gre v konkretnem primeru za kršitev, ki jo pritožbeno sodišče glede na njeno naravo lahko samo odpravi (1. odstavek 354. člena ZPP), je to v II/1. točki izreka ugotovitev ničnosti pogodbe dopolnilo tako, da se ničnost nanaša zgolj na razpolaganje s parc.št. 1188 in 1189 k.o. V., v preostalem delu parc. št. 1190 k.o. V. pa je tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti zavrnjen. Ničnostna sankcija je skrajna sankcija, zato jo je potrebno uporabljati le v takšni meri, da zadosti svojemu namenu. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil namen J.V. predvsem izigrati brata A. glede premoženja, ki sta ga skupaj pridobila, to pa zajema le parc. št. 1188 in 1189 k.o. V., ter se nedopustni nagib torej nanaša na omenjeni dve parceli, zadošča ugotovitev ničnosti omenjene pogodbe zgolj v tem delu. Takšno odločitev je nakazalo tudi sodišče prve stopnje, ko je zahtevku za vzpostavitev prejšnjega stanja ugodilo le glede omenjenih dveh parcel in ne parc. št. 1190 k.o. V., čeprav je tudi glede slednje pogodbo ugotovilo za nično. Pritožbeno sodišče je to kršitev odpravilo in odločitev dopolnilo z zgoraj navedenimi razlogi.

Zgolj dejstvo, da sodišče v sodbi pri odločitvi o zahtevku na ugotovitev ničnosti pogodbe o preužitku ni navedlo pravne podlage, še ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Vpliv nagiba na veljavnost pogodbe ureja določilo 40. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki v 2. odstavku določa, da je pogodba nična, če je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi moral vedeti. Nagib je nedopusten, če je v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Sodišče prve stopnje je navedlo logične in prepričljive razloge, zakaj šteje, da je bil nagib toženca J.V., ki ga je vodil k sklenitvi pogodbe, moralno zavržen. Pri tem je upoštevalo, kdaj in v kakšnih okoliščinah je bila pogodba sklenjena, dejstvo, da iz pogodbe same izhaja namen izselitve A.W. iz stanovanjske hiše in dejstvo, da je J.V. za oskrbo, ki je takrat ni potreboval, na sopogodbenika prenesel vse svoje premoženje, čeprav se je zavezal k izplačilu odškodnine za povzročene poškodbe A.W., za takšno izplačilo pa drugega premoženja ni imel. Takšni analitični oceni nagiba, ki je vodil J.V. k sklenitvi pogodbe, sledi tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje na 7. in 8. strani sodbe. Z ugotovitvijo zgolj delne ničnosti pogodbe le glede parc. št. 1188 in 1189 k.o. V. pa odpadejo tudi pritožbeni pomisleki o kršenju pravic tožencev, ki se nanašajo na svobodo razpolaganja s parc. št. 1190 iste k.o. Res je odločitev o ničnosti pogodbe poseg v siceršnjo pravico strank do svobodnega urejanja obligacijskih razmerij in da gre za skrajno sankcijo, ki jo toženci doživljajo kot kazen. Vendar pa se s tem ukrepom varujejo načela vestnosti in poštenja, prepovedi zlorabe pravic in prepovedi povzročanja škode kot temeljna načela obligacijskega prava. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec J.V. sklenil pravni posel iz moralno zavržnih razlogov, da bi preprečil tretjemu uveljavljanje njegovih pravic, je ničnostno sankcijo pravilno uporabilo ne glede na to, da tožnik do takrat lastnega vpisa lastninske pravice v zemljiški knjigi ni zahteval. Po določilu 2. odstavka 40. člena OZ mora biti za ugotovitev ničnosti pogodbe zaradi nedopustnega nagiba izkazano, da je drugi pogodbenik za tak nagib vedel ali bi moral vedeti. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče ni obrazložilo, zakaj šteje, da bi zakoncema K. nagib toženca J.V. moral biti znan. Razlogi sodišča so navedeni na 8. in 9. strani sodbe, so konsistentni in izhajajo iz analitične ocene izpovedi pravdnih strank. Sodišče je z zadostno stopnjo verjetnosti zaključilo, da sta zakonca K. glede na okoliščine v zvezi s sklepanjem pogodbe in določilo v pogodbi, da sta dolžna pričeti postopek za izselitev tožnika, vedela za nagib, ki je toženca vodil k sklenitvi pogodbe oziroma bi zanj kot siceršnja znanca toženca in sokrajana lahko vedela. Pri tem so neutemeljeni pavšalni pritožbeni očitki glede zmotne dokazne ocene sodišča prve stopnje o tem, komu od bratov V. naj verjame, saj je sodišče obe izpovedi ustrezno umestilo v kontekst ostalih izvedenih dokazov ter naredilo celovito dokazno oceno v smislu 8. člena ZPP. Prav tako pa je neutemeljen in nepojasnjen očitek okuženosti sodnice, ki naj bi izviral iz vrstnega reda obrazložitve zahtevkov obeh strank v sodbi, saj je stvar posameznega sodnika, kateremu delu obrazložitve sodne odločbe bo dal prednost. Če so deli logično povezani, je običajno, da sodišče naprej odloči o zahtevku, ki v razmerju do preostalega zahtevka predstavlja predhodno vprašanje, kot je tudi v tem primeru zahtevek iz nasprotne tožbe do zahtevka iz tožbe. Glede pritožbene navedbe, da tožnik ni zadostil dokaznemu standardu izključitve razumnega dvoma v trditvah o nedopustnem nagibu, pa pritožbeno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje, upoštevajoč navedbe tožnika v vseh pripravljalnih vlogah in tožbi v povezavi z izvedenimi dokazi, tovrstne trditve ugotovilo s takšno stopnjo prepričanja, da bi razumni ljudje ob upoštevanju istih kriterijev prišli do enakega zaključka, torej jih je utemeljeno štelo za izkazane.

Glede ugotovitve solastninske pravice: Očitek napačne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo v času gradnje veljavna pravna pravila Občega državljanskega zakonika v delu, ko ta ureja družbeno pogodbo, in ocenilo, da predstavlja podlago za nastanek oziroma pridobitev lastninskega deleža na skupno zgrajeni stanovanjski hiši bratov V. dogovor pravdnih strank o skupni gradnji, ki je bil realiziran (takšna uporaba določil o družbenih pogodbi izhaja tudi iz sodb Vrhovnega sodišča RS II Ips 515/98, II Ips 710/2004, II Ips 648/2006...). Pri tem ni odločilno, da se tožnik na sklenitev družbene pogodbe izrecno ni skliceval, bistveno je, da je v svojih trditvah nedvoumno zatrjeval, da je s tožencem sklenil ustni dogovor, da bo prispeval denar za gradnjo, na račun tega pa bo postal solastnik stanovanjske hiše in zemljišča, na katerem hiša stoji (trditve v nasprotni tožbi tožnika). Pritožbeno sodišče pa nadalje ocenjuje, da je pravilna tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je bil dogovor med bratoma dejansko sklenjen. Ne drži, da sodišče ni navedlo razlogov, zakaj bolj verjame tožniku kot J.V., ti so namreč nanizani na 6. strani sodbe in z njimi se pritožbeno sodišče strinja. Ker je tožnik tožencu izročil pretežno gotovino, tudi ni mogel predložiti računov za gradnjo, teh pa v spis ni predložil niti J.V., čeprav je zatrjeval, da je celoten objekt financiral sam. Izpovedi tožnika so potrdile tudi zaslišane priče, ki so v sorodstvenem razmerju z obema bratoma, in sicer je S.V. izrecno navedel, da je tožnik za hišo kupil centralno kurjavo, poravnal stroške asfaltiranja, kupil okna, kopalnico, I. in F.V. pa sta potrdili večkratno izročitev denarja tožnika tožencu, izročitev kupnine od prodane parcele, pa tudi siceršen odnos bratov pri gradnji hiše. Ob upoštevanju vseh izvedenih dokazov, ki jih je sodišče skrbno presodilo v smislu 8. člena ZPP, je utemeljen tudi zaključek, da je bil sklenjen dogovor med bratoma o skupnem financiranju gradnje stanovanjske hiše, na kateri bosta oba pridobila lastninsko pravico. Pri tem ni relevantno, če tožnik do tega postopka še ni zahteval izstavitve zemljiškoknjižne listine.

Prav pa ima pritožba v delu, ko opozarja, da je sodišče v točki II/2. izreka sodbe J. V. naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo pri nepremičninah parc. št. 1188 in 1189 vl. št. 316 k.o. V. opravil izbris brezplačne služnostne pravice v korist J.V. in A.V., čeprav je o izbrisu teh istih pravic prvostopno sodišče že odločilo v II/1. točki izreka izpodbijane sodbe. Ker je sodišče ugodilo zahtevku na ugotovitev ničnosti pogodbe o preužitku glede omenjenih dveh parcel, je bilo vzpostavljeno v tem obsegu tudi prejšnje stanje, kot da pogodba sploh ne bi bila sklenjena. Zato pogodba o preužitku tudi nima posledic v obliki vknjižbe brezplačne služnostne pravice in je izbris le-te nepotreben. Pritožbeno sodišče je v tem delu pritožbi ugodilo in zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika v II/2. točki izreka v delu, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižne listine za izbris brezplačne dosmrtne služnostne pravice stanovanja in stvarnega bremena oskrbe v korist J.V. in A.V. Pritožba graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, da v izreku sodbe manjka 3. točka. Očitno je sodišče imelo v mislih, da bo zavrnilni del odločbe pod II. točko označilo s številko 3., kar pa je pomotoma izpadlo iz izreka. Gre za očitno napako, ki jo lahko odpravi sodišče prve stopnje in na pravilnost odločitve izpodbijane sodbe nima vpliva.

Pritožbeno sodišče je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje le v neznatnem delu, glede katerega posebni stroški niso nastali, zato stroškovne odločitve prvostopnega sodišča ni spreminjalo. Hkrati je odločilo, da pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj je uspel zgolj glede neznatnega in nebistvenega dela pritožbe. Dolžan pa je nasprotni stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo glede na priglasitev v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo ter predstavljajo stroške odgovora na pritožbo v višini 1.350 odvetniških točk, povečanih za davek na dodano vrednost, kar znaša 743,58 EUR in stroške sodne takse po odmeri sodišča prve stopnje.