13. 11. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 4. novembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 440/2000 z dne 8. 3. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 790/99 z dne 5. 4. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku ugodilo pritožničinemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo sklenitev prodajne pogodbe s pritožnico za stanovanje v V. pod pogoji, ki jih za imetnike stanovanjske pravice določa Stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 18/91-I in nasl. - v nadaljevanju SZ). Ugotovilo je, da je bil ob uveljavitvi SZ imetnik stanovanjske pravice sicer pritožničin bivši mož, na pritožnico pa je stanovanjska pravica prešla s sklepom nepravdnega sodišča št. N 58/93, ki je postal pravnomočen dne 27. 4. 1994 in s katerim je sodišče v nepravdnem postopku določilo pritožnico za imetnico stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Višje sodišče je ugodilo pritožbi tožene stranke ter sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pritožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. Po mnenju Višjega sodišča je bilo odločilno dejstvo, da je bil nepravdni postopek za določitev imetnika stanovanjske pravice sprožen že po uveljavitvi SZ, takrat pa ni bilo več mogoče pridobiti stanovanjske pravice. Z vsebinsko enako obrazložitvijo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožničino revizijo. Iz obrazložitve njegovega sklepa izhaja, da je odločilen trenutek za privatizacijo stanovanja uveljavitev SZ ter da tudi pravnomočen (po mnenju Vrhovnega sodišča sicer nepravilen) sklep nepravdnega sodišča ne more pomeniti, da je bila pritožnica že ob uveljavitvi SZ imetnica stanovanjske pravice.

2.V ustavni pritožbi, s katero izpodbija sklepa Višjega in Vrhovnega sodišča, pritožnica Višjemu in Vrhovnemu sodišča očita, da sta odločili v nasprotju z zakonsko ureditvijo ter s siceršnjo prakso sodišč. Stališče Vrhovnega sodišča, da sklep sodišča v nepravdnem postopku ne more pomeniti, da bi bila pritožnica že ob uveljavitvi SZ imetnica stanovanjske pravice, da pa bi lahko pridobila pravico do odkupa stanovanja, le če bi bila zakonska zveza razvezana in bi se nepravdni postopek začel pred uveljavitvijo SZ, po mnenju pritožnice pomeni kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

Pritožnica zatrjuje tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki jo vidi tudi v tem, da je tožena stranka, Ministrstvo za obrambo, uporabljala neenake kriterije pri odločanju o tem, komu bo ponudila stanovanje v odkup.

B.

3.Pritožničinih očitkov o nezakonitosti izpodbijanih sodnih odločb Ustavno sodišče ni pristojno preizkusiti. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava samih po sebi. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in svoboščine.

4.Za presojo utemeljenosti te ustavne pritožbe tudi ni relevantno, kako je pri sklepanju prodajnih pogodb za stanovanja ravnala tožena stranka v ostalih primerih, ki jih opisuje pritožnica. Z vidika enakega obravnavanja kot sestavnega dela ustavne pravice do enakosti pred zakonom so v tej zadevi pomembne le odločitve sodišč v primerih, ki so v za odločitev bistvenih dejanskih in pravnih okoliščinah enaki pritožničinemu. Pritožnica sicer zatrjuje tudi, da so sodišča v njenem primeru odločila drugače kot odločajo sicer, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, vendar je očitek o odstopu od sodne prakse le pavšalen in ga pritožnica z ničimer ni izkazala, tako da ga Ustavno sodišče ne more preizkusiti. Nasprotno pa na enako prakso sodišč kaže sklicevanje Vrhovnega sodišča v obrazložitvi izpodbijanega sklepa na svojo enako odločitev v podobni zadevi.

5.Kolikor z navedbami v ustavni pritožbi pritožnica po vsebini zatrjuje kršitev pravice do enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, bi bile njene navedbe utemeljene le, če bi izpodbijani sodbi temeljili na kakšnem pravnem stališču, ki bi bilo v neskladju z navedeno določbo Ustave. Takih stališč v izpodbijanih sodbah ni. Višje in Vrhovno sodišče v izpodbijanih sodbah, tako kot tudi v drugih svojih odločitvah, stojita na stališču, da so bili upravičenci do odkupa stanovanj po določbah SZ tisti, ki so bili dne 19. 10. 1991, torej ob uveljavitvi SZ, imetniki stanovanjske pravice na določenem stanovanju. To stališče ni v nasprotju z Ustavo, saj je bil s tem trenutkom uveljavljen SZ, s katerim je bil na stanovanjskem področju uveljavljen sistem zasebne lastnine, zato se lastninjenje nanaša na ta trenutek. Skladno z zgoraj navedenim in ustavno skladno je tudi stališče Višjega in Vrhovnega sodišča, na katerem temelji odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, da pritožnica kljub pravnomočni odločitvi sodišča v nepravdni zadevi po uveljavitvi SZ ni mogla postati imetnica stanovanjske pravice. SZ namreč take pravice ne pozna, kar je v skladu z novo ureditvijo stanovanjskih razmerij. Pritožnica tudi nima prav, ko zatrjuje, da je stališče sodišča, da bi lahko pridobila pravico do odkupa stanovanja, če bi bila njena zakonska zveza razvezana in bi se nepravdni postopek začel pred uveljavitvijo SZ, v neskladju s pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Glede na ključno okoliščino za odločitev o pravici do odkupa stanovanja (imetništvu stanovanjske pravice v trenutku uveljavitve SZ), gre namreč v primeru, ko je bil nepravdni postopek začet pred uveljavitvijo SZ, in v primeru, ko je bil začet po uveljavitvi SZ, za različna pravna položaja. Če je bil nepravdni postopek začet pred uveljavitvijo SZ, je bilo imetništvo stanovanjske pravice v ključnem trenutku še predmet odločanja pred sodiščem, saj so morala sodišča po določbi 158. člena SZ v takih primerih uporabiti predpise, ki so veljali pred uveljavitvijo SZ. Od trenutka uveljavitve SZ naprej pa podlage za uveljavljanje zahtevka za pridobitev stanovanjske pravice ni bilo več.

6.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednice senata Jože Tratnik ter članici dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodnici mag. Mariji Krisper Kramberger, ki je bila v zadevi izločena. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Namestnik predsednice senata Jože Tratnik