Jedro

Za pravnoveljaven prenos terjatve ni potrebna privolitev dolžnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Toženca M. V. in M. S. sta dolžna tožeči stranki Z. p.o. solidarno plačati 501.947,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.9.1994 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 58.850,00 SIT, vse v 15 dneh pod izvršbo."

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja tožnikove aktivne legitimacije tožbeni zahtevek zavrnilo. Ocenilo je namreč, da s pogodbo, ki sta jo dne 25.8.1992 sklenila tožnik in W. d.o.o., na tožnika niso bile prenešene pravice in obveznosti iz kreditne pogodbe št. 244, sklenjene 17.8.1992 med W. in tožencema.

Proti sodbi se tožeča stranka pritožuje iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov in predlaga, da se spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje. Meni, da bi sodišče v tožbi navedena dejstva moralo šteti za nesporna, saj jim toženca nista oporekala, njun domnevni pooblaščenec, ki je na tožbo odgovoril, pa ni predložil pooblastila. Ne glede na to pa bi moralo sodišče upoštevati dejstvo, da so s pogodbo med tožnikom in W. prenešene vse pravice in obveznosti po sklenjenih pogodbah o vplačilu vzajemnih sredstev, torej tudi iz tega izvirajoče obveznosti po kreditnih pogodbah, saj so bile pogodbe o združevanju sredstev podlaga za kreditne pogodbe. O prenosu terjatve sta bila toženca obveščena z dopisom pred vložitvijo tožbe, sicer pa za veljaven prenos soglasje dolžnika po 438. členu ZOR ni potrebno. Neobstoja terjatve oz. izpolnitve toženca nista niti zatrjevala niti dokazovala.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev opira na vsebino pogodbe o prenosu združenih sredstev članov, s katero je W. d.o.o. dne 25.8.1992 prenesel vsa združena sredstva članov iz že sklenjenih pogodb, kakor tudi vse pravice in obveznosti iz teh pogodb, na sedanjega tožnika. Ker toženca nista bila člana W., se torej po presoji prvega sodišča navedeni prenos ne nanaša na kreditno pogodbo št. 244, ki sta jo sicer z njim sklenila. Odstop terjatve iz kreditne pogodbe pa bi tudi bil veljaven le s privolitvijo tožencev, ki pa je tožnik niti ne zatrjuje in še manj dokazuje. Opisana prvostopenjska presoja navedenih listin pa je zmotna. Pogodbo o združevanju sredstev je z Wolfcommercem d.o.o. dne 21.2.1992 res sklenil M. V. kot njegov član (priloga A/3). Vendar pa je sporna kreditna pogodba št. 244 z dne 17.8.1992, za kredit 510.000,00 SIT, kakor sledi iz njenega prvega člena, sklenjena prav na podlagi navedene pogodbe o združevanju sredstev (A/7). To pa seveda pomeni, da brez združevanja sredstev pri W., čeprav ne sredstev samih tožencev, pač pa M. V. kot člana, posojilo sploh ne bi bilo dano. Obveznosti obeh tožencev kot kreditojemalcev po pogodbi št. 244 torej ni mogoče izvzeti in obravnavati ločeno od tistih pravic in obveznosti, ki jih je tožeča stranka, Zavod za organizacijo in izvajanje vzajemne pomoči članov prevzel od W. s pogodbo o prenosu združenih sredstev članov z dne 25.8.1992 (3. člen). Med te pravice, glede na navedene relacije nedvomno sodi tudi izterjava neplačanih kreditnih obveznosti v skladu s pogodbo št. 244. Po izrecnem določilu 1. odst. 438. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) tudi dolžnikova privolitev za prenos terjatve ni potrebna. V istem predpisu določena dolžnost odstopnika, konkretno W., da dolžnika o odstopu terjatve obvesti, pa je po oceni pritožbenega sodišča v zadostni meri izpolnjena z opominom pred tožbo (A/4), poslanim tožencu 7.3.1994. Ob pravilni presoji predloženih listin, torej tožeča stranka je aktivno legitimirana za obravnavano tožbo. Ker toženca višini iztoževane zapadle obveznosti in izračunu do vložitve tožbe nateklih obresti nista ugovorajala, je sodišče druge stopnje na podlagi določila 2. točke 373. člena ZPP/77 (v zvezi s 1. odst. 498. člena ZPP/99) izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Prisojene zamudne obresti od vložitve tožbe 14.9.1994 dalje tožniku gredo po določilih čl. 277. in 279/II ZOR.

Glede na tak uspeh tožeče stranke sta ji toženca dolžna povrniti tudi njene pravdne stroške (1. odst. 154. člena ZPP), ki odmerjeni na podlagi predloženih stroškovnikov po veljavni odvetniški tarifi znašajo 58.850,00 SIT: za sestavo tožbe ob vrednosti točke 65,00 SIT ob njeni vložitvi 20.800,00 SIT, za takso 5.000,00 SIT in materialne stroške 800,00 SIT, nato pa za udeležbo na obravnavi 16.2.1992 še 75 točk (tar. št. 15/2) in 29.6.1999 150 točk, (tar. št. 15/1) torej 225 točk po sedanji vrednosti 90,00 SIT ter 12.000,00 SIT za takso za sodbo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili priglašeni.