Jedro

Tudi iz prakse Vrhovnega sodišča je mogoče razbrati, da ima videz nepristranskosti sojenja pomemben vpliv na zagotavljanje poštenega postopka. Tudi če je sodnik v konkretni zadevi dejansko povsem neodvisen in notranje nepristranski, torej vnaprej nezainteresiran za izid postopka in odprt za predloge strank, pa z načinom vodenja postopka, komunikacijo s strankami in svojim vedenjem in ravnanjem znotraj ali zunaj sodišča tega ne izkazuje, bo učinek na obdolženca enak, kot če bi že pred začetkom sojenja vedel, kakšen mora biti rezultat postopka. V takšnem primeru se namreč lahko pri obdolžencu pojavi upravičen, objektiven dvom v nepristranskost sojenja, ki bo imel posledico izgubo zaupanja v sodišče. V obravnavanem primeru je nesprejemljivo stališče pritožbenega sodišča, da pripomba oziroma opazka predsednice senata obsojencu, da naj se zamisli nad svojimi dejanji in ne nad dejanji nekdanje žene, pri povprečno razumnem človeku ne bi mogla povzročiti dvoma v nepristranskost sojenja. Ravno nasprotno: takšna pripomba, ki ni bila dana tik pred koncem dokaznega postopka, ko se pri sodišču že oblikuje odločitev o obtožbenem očitku, temveč še pred izvedbo vseh dokazov, lahko pri razumnem človeku in tudi v očeh laične javnosti vzbuditi dvom v videz nepristranskosti sojenja. Takšno izjavo, kot utemeljeno opozarja zahteva, je mogoče razumeti na način, da je predsednica senata že vnaprej zavzela kritično stališče do obsojenčevih ravnanj in tako nakazala svojo odločitev še pred zaključkom dokaznega postopka. Besedno zvezo "zamisliti se nad svojimi dejanji" je namreč mogoče razumeti v smislu, da je njen naslovnik dolžan zavzeti kritičen odnos do nečesa, kar je storil napačno oziroma protipravno.

Pri presoji, ali je bil kršen videz nepristranskosti sojenja, je treba navedeno izjavo predsednice senata povezati procesnim vodstvom v obravnavani zadevi. Kot utemeljeno opozarja zahteva, predsednica senata obsojenčevi obrambi ni pustila postaviti številnih vprašanj, s katerimi sta obsojenec oziroma njegov zagovornik želela razčistiti, v kakšni meri lahko vplivajo na otroka razveza zakonske zveze, razpad družine, selitev in zasvojenost z računalnikom. Kot že rečeno, je bila ves čas kazenskega postopka temeljna teza obsojenčeve obrambe, da težave, ki jih je imela oškodovanka, niso bile posledica obsojenčevega ravnanja, temveč razveze staršev, selitve, materine vzgoje in zasvojenosti z računalnikom. Iz vsebine vprašanj, ki jih sodišče ni dovolilo, je razvidno, da ta niso bila žaljiva, kapciozna, sugestivna, v celoti nepovezana s predmetom obravnavanja in nasploh takšna, da jih sodišče ne bi smelo dopustiti. Na videz nepristranskosti sojenja in kršitev obsojenčeve pravice do obrambe vpliva zlasti okoliščina, da predsednica senata ni pustila zastaviti več vprašanj sodnima izvedenkama Nadi Hribar in dr. Bojani Avguštin Avčin. V skladu s prakso ESČP so namreč pod določenimi pogoji v zvezi z izvedenci dopuščene celo šokantne in podobne izjave.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni A. B. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII K 17924/2017 z dne 11. 4. 2019 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem in drugem odstavku 192. člena KZ-1. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je sodišče določilo kazen deset mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodišče je obsojencu v pogojni obsodbi določilo varstveno nadzorstvo za dobo dveh let, ki se bo izvrševalo preko centra za socialno delo. Odredilo mu je navodilo, da obiskuje svetovanja na Društvu za nenasilno komunikacijo. Odločilo je, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 17924/2017 z dne 1. 4. 2020 ob odločanju o pritožbi obsojenčevega zagovornika izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se varstveno nadzorstvo v pogojni obsodbi ne določi in se ne odredi navodilo obiskovanja svetovanja na Društvu za nenasilno komunikacijo. Sicer je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik Rok Petrič, kot navaja v uvodu, iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V zahtevi trdi, da so bile obsojencu kršene pravice iz 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), ker mu je predsednica senata sodišča prve stopnje omejevala pravico do zagovora in zaključne besede, da se sodišče ni opredelilo do obsojenčeve vloge z dne 7. 9. 2018, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker je njega oziroma njegovega zagovornika omejevalo v pravici postavljati vprašanja pričam in sodnim izvedencem, in da je bila v obravnavanem primeru kršena pravica do nepristranskosti sojenja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, pred novim senatom.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da obsojencu ni bila kršena pravica do zagovora, zaključne besede in postavljanja vprašanj pričam, da predsednica senata ni dovolila tistih vprašanj pričam, za katere je pravilno ocenila, da ne bi pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja, in da zahteva s trditvami, da so bile oškodovankine težave posledica neenotne vzgoje, razveze staršev, selitve v manjše stanovanje, ne pa obsojenčevega ravnanja, pomenijo nestrinjanje s pravnomočno ugotovljenim dejanskim stanjem.

4. Vrhovno sodišče je odgovor Vrhovnega državnega tožilstva poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. Slednji je v izjavi ponovil trditve zahteve za varstvo zakonitosti in poudaril, da vrhovni državni tožilec ni podal odgovora na v zahtevi zatrjevano kršitev določbe 27. člena Ustave.

B.

5. Obsojenec je bil v obravnavanem primeru spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem in drugem odstavku 192. člena KZ-1, ker da je kot oče mladoletne hčere M. H., A. B. hudo kršil svoje dolžnosti do nje in z njo surovo ravnal, zaradi česar je bila oškodovanka v hudi čustveni stiski, čustveno vznemirjena, prizadeta, razdražljiva, prestrašena in jezna, imela je slabo samopodobo, njen šolski uspeh se je poslabšal, poleg tega pa si je zadajala tudi samopoškodbe.

6. Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe in nepristranskega sojenja. Obsojenčev zagovornik kršitev utemeljuje z navedbami, da si je sodišče že vnaprej ustvarilo mnenje o predmetu odločanja, oziroma vnaprej sprejelo stališče, da je obsojenec storil očitano kaznivo dejanje. Poudarja, da predsednica senata obsojencu oziroma njegovemu zagovorniku ni dopustila postaviti številnih vprašanj pričam oziroma izvedencem, čeprav je obramba z njimi želela (v obsojenčevo korist) dokazati, da vzrok psihičnega stanja oškodovanke ni bilo obsojenčevo ravnanje, temveč razveza staršev, njuna neenotna vzgoja, selitev iz hiše v manjše stanovanje in zasvojenost z računalnikom. Zagovornik meni, da bi se z odgovori na vprašanja, ki jih predsednica senata ni dopustila, ugotovilo katere (oziroma, če sploh katere) so tiste posledice, ki jih je na oškodovanki povzročila obsojenčeva vzgoja in njemu očitana ravnanja. Poleg tega v zahtevi poudarja, da je predsednica senata sodišča prve stopnje na naroku dne 30. 8. 2018 v zvezi z obsojencem izrekla naslednje besede: "naj se obdolženec zamisli nad svojimi dejanji in ne nad dejanji bivše žene". Ocenjuje, da je s tem jasno izrazila svoje stališče, iz katerega je razvidno, da je še pred koncem dokaznega postopka sprejela odločitev o predmetu obtožbe. Meni, da nasvet obsojencu, naj se zamisli nad svojimi dejanji, ne more pomeniti nič drugega kot to, da predsednica senata verjame obtožbenemu očitku. Uveljavljano kršitev sklene z navedbo, da je bila v obravnavanem primeru, zaradi ravnanj predsednice senata in njenega vodenja postopka, kršena domneva nedolžnosti in videz nepristranskega in objektivnega sojenja.

7. Iz podatkov kazenskega spisa so za presojo videza nepristranskosti sojenja v konkretni zadevi pomembne naslednje okoliščine: ‒ na naroku dne 15. 3. 2018 predsednica senata obsojencu ni dovolila postaviti vprašanja oškodovankini materi priči A. C."koliko hčerki pomagata doma pri hišnih opravilih" z obrazložitvijo, da hčeri ne živita več z obsojencem, zato to vprašanje ne bi pripomoglo k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Predsednica senata iz enakega razloga obsojencu ni dovolila vprašanja priči "koliko jedi na dan skuha"; ‒ na naroku dne 30. 8. 2018 predsednica senata obsojenčevemu zagovorniku ni dovolila postaviti vprašanj sodni izvedenki Nadi Hribar, "ali je njeno mnenje narejeno s predpostavko, da je obsojencu dejanje dokazano" in "ali lahko na splošno opiše, kakšne posledice kažejo otroci razvezanih staršev". Predsednica senata vprašanj ni dovolila, ker iz izvedenskega mnenja ne izhaja dvom v strokovnost izvedenke, oziroma, ker je vprašanje presplošno. Predsednica senata prav tako obsojenčevemu zagovorniku ni dovolila zastaviti vprašanja izvedenki, "kakšne posledice je čutila oškodovanka, ko ji je bila omejena uporaba računalnika in telefona", z obrazložitvijo, da vprašanje ni pomembno za boljšo razjasnitev dejanskega stanja; ‒ na naroku dne 8. 11. 2018 predsednica senata obsojencu ni dovolila postaviti vprašanja priči M. V., socialni delavki, "ali je pomislila na to, da je oškodovankina prizadetost posledica zasvojenosti", z obrazložitvijo, da se obravnava konkreten dogodek v zvezi s prijavo suma nasilja nad otrokom. Na istem naroku predsednica senata obsojencu ni dovolila postaviti vprašanj priči A. M., "ali je lahko zasvojenost z elektronskimi napravami posledica neodločnosti staršev" in, "ali je pomislila, da je razlog za oškodovankino stisko oziroma slab učni uspeh v zasvojenosti in neodločnosti materine vzgoje", ker vprašanji ne bi pripomogli k boljši razjasnitvi inkriminiranega dejanja. Na tem naroku predsednica senata obsojencu tudi ni dovolila zastaviti vprašanj priči A. C., "ali kdaj skuha jedi za vsako hčerko posebej" in, "če hčerama kdaj prinese pijačo pred televizijo", ker nimata nikakršne povezave z očitki. Predsednica senata obsojencu prav tako ni dovolila priči postaviti vprašanj, "kako je ravnala, ko je izvedela, da je oškodovanka zasvojena" in, "ali se ji zdi prav, da je oškodovanka komunicirala s teto, ki je napovedovala prihodnost"; ‒ na naroku dne 11. 4. 2019 predsednica senata obsojencu ni dovolila postaviti vprašanja izvedenki dr. Bojani Avguštin Avčin, "ali sta se na njeni obravnavi sploh kaj pogovarjala o vzgoji otrok", z obrazložitvijo, da je izvedensko mnenje jasno, razumljivo in temelječe na razgovoru z obsojencem. Predsednica senata prav tako obsojencu ni dovolila vprašanja izvedenki, "ali je napisala mnenje samo na podlagi spisovne dokumentacije, ali tudi na podlagi njegovega pregleda"; ‒ na naroku dne 30. 8. 2018 je obsojenčev zagovornik podal predlog za izločitev sodnice in celotnega senata, ker je predsednica senata obsojencu me drugim rekla, "da naj se sam zamisli nad svojimi dejanji in ne nad dejanji svoje bivše žene". Sodišče je neposredno po podanem predlogu sprejelo sklep, da se zahteva za izločitev senata zavrže, ker je podana z očitnim namenom zavlačevanja postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča; ‒ iz sodbe pritožbenega sodišča1 je razvidno stališče, da po presoji sodišča opazka predsednice senata obsojencu, da naj se zamisli nad svojimi dejanji, ni takšne narave, da bi povprečno razumnega človeka navdala z dvomom v nepristranskost sodišča. 8. V skladu s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je eden bistvenih vidikov nepristranskosti sojenja neobstoj predsodb ali prizadetosti sodišča ali posameznega sodnika do strank. V okviru objektivne komponente testa nepristranskosti je po ustaljeni praksi ESČP treba ugotoviti, ali je sodnik v postopku zagotavljal zadostna jamstva, ki izključujejo kakršenkoli dvom glede obstoja osebnega prepričanja ali interesa sodnika.2

9. Podobno kot v praksi ESČP, nepristranskost tudi v praksi Ustavnega sodišča pomeni, da tisti, ki odloča, ni zainteresiran za izid postopka in je odprt za dokaze in predloge strank. Da bi sodnik lahko odločal nepristransko, torej ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja, odločitev sodišča pa mora biti sprejeta na podlagi dejstev in argumentov, ki so jih stranke predstavile v sodnem postopku.3 Iz pravice do nepristranskosti sojenja izhaja zahteva, da sodišče pri ravnanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti. Nepristranskost sodnikov kot nosilcev sodne funkcije na posameznih sodiščih je treba ocenjevati po zunanjem izrazu, torej po tem, kako lahko pristranskost oziroma nepristranskost razumejo stranke v postopku in kako se ravnanje sodišča razume v očeh javnosti. Po ustaljeni praksi ustavnega sodišča sta torej za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, pri katerem gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri tem ni pomembno samo to, ali je ta sodnik svojo funkcijo v kazenskem postopku opravljal nepristransko oziroma ali je način njegovega opravljanja funkcije vplival na izid postopka. Pomembno je tudi to, da se mora nepristranskost sojenja odražati navzven. Gre predvsem za zaupanje, ki ga morajo sodišča v demokratični družbi vzbujati v javnosti. Odločilno je, ali je mogoče ugotoviti, da je ta dvom objektivno utemeljen. Pomembno je torej, da sodišče pri ravnanju v posamezni zadevi ustvarja oziroma ohranja videz nepristranskosti.4

10. Tudi iz prakse Vrhovnega sodišča5 je mogoče razbrati, da ima videz nepristranskosti sojenja pomemben vpliv na zagotavljanje poštenega postopka. Tudi če je sodnik v konkretni zadevi dejansko povsem neodvisen in notranje nepristranski, torej vnaprej nezainteresiran za izid postopka in odprt za predloge strank, pa z načinom vodenja postopka, komunikacijo s strankami in svojim vedenjem in ravnanjem znotraj ali zunaj sodišča tega ne izkazuje, bo učinek na obdolženca enak, kot če bi že pred začetkom sojenja vedel, kakšen mora biti rezultat postopka. V takšnem primeru se namreč lahko pri obdolžencu pojavi upravičen, objektiven dvom v nepristranskost sojenja, ki bo imel posledico izgubo zaupanja v sodišče. 11. V obravnavanem primeru je nesprejemljivo stališče pritožbenega sodišča, da pripomba oziroma opazka predsednice senata obsojencu, da naj se zamisli nad svojimi dejanji in ne nad dejanji nekdanje žene, pri povprečno razumnem človeku ne bi mogla povzročiti dvoma v nepristranskost sojenja. Ravno nasprotno: takšna pripomba, ki ni bila dana tik pred koncem dokaznega postopka, ko se pri sodišču že oblikuje odločitev o obtožbenem očitku, temveč še pred izvedbo vseh dokazov, lahko pri razumnem človeku in tudi v očeh laične javnosti vzbuditi dvom v videz nepristranskosti sojenja. Takšno izjavo, kot utemeljeno opozarja zahteva, je mogoče razumeti na način, da je predsednica senata že vnaprej zavzela kritično stališče do obsojenčevih ravnanj in tako nakazala svojo odločitev še pred zaključkom dokaznega postopka. Besedno zvezo "zamisliti se nad svojimi dejanji" je namreč mogoče razumeti v smislu, da je njen naslovnik dolžan zavzeti kritičen odnos do nečesa, kar je storil napačno oziroma protipravno.

12. Pri presoji, ali je bil kršen videz nepristranskosti sojenja, je treba navedeno izjavo predsednice senata povezati procesnim vodstvom v obravnavani zadevi. Kot utemeljeno opozarja zahteva, predsednica senata obsojenčevi obrambi ni pustila postaviti številnih vprašanj, s katerimi sta obsojenec oziroma njegov zagovornik želela razčistiti, v kakšni meri lahko vplivajo na otroka razveza zakonske zveze, razpad družine, selitev in zasvojenost z računalnikom. Kot že rečeno, je bila ves čas kazenskega postopka temeljna teza obsojenčeve obrambe, da težave, ki jih je imela oškodovanka, niso bile posledica obsojenčevega ravnanja, temveč razveze staršev, selitve, materine vzgoje in zasvojenosti z računalnikom. Iz vsebine vprašanj, ki jih sodišče ni dovolilo, je razvidno, da ta niso bila žaljiva, kapciozna, sugestivna, v celoti nepovezana s predmetom obravnavanja in nasploh takšna, da jih sodišče ne bi smelo dopustiti. Na videz nepristranskosti sojenja in kršitev obsojenčeve pravice do obrambe vpliva zlasti okoliščina, da predsednica senata ni pustila zastaviti več vprašanj sodnima izvedenkama Nadi Hribar in dr. Bojani Avguštin Avčin. V skladu s prakso ESČP so namreč pod določenimi pogoji v zvezi z izvedenci dopuščene celo šokantne in podobne izjave.6 C.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča je bila izjava predsednice senata sodišča prve stopnje, naslovljena na obsojenca med dokaznim postopkom, da naj se sam zamisli nad svojimi dejanji in ne nad dejanji svoje nekdanje žene, v povezavi z načinom vodenja postopka, v katerem sodišče obsojencu in njegovemu zagovorniku ni dopustilo postaviti številnih vprašanj pričam in izvedenkama, takšne narave, da je pri povprečno razumnem človeku lahko vzbudila dvom o videzu nepristranskosti sojenja in poštenosti postopka kot celote. Vrhovno sodišče je zato zaradi kršitve prvega odstavka 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP, v zvezi s temeljnimi jamstvi poštenega postopka iz 29. člena Ustave, zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred popolnoma spremenjenim senatom (prvi odstavek 426. člena ZKP).

1 9. do 12. točka obrazložitve sodbe. 2 Primerjaj npr. odločbe ESČP v zadevah Piersack proti Belgiji z dne 1. 10. 1982, Grieves proti Združenemu kraljestvu z dne 16. 12. 2003, Morel proti Franciji z dne 6. junija 2000, Saur Vallnet proti Andori z dne 29. 5. 2012, Moritze proti Franciji z dne 23. 4. 2015 in številne druge. 3 Primerjaj npr. odločbi Ustavnega sodišča RS v zadevah U-I-92/96 z dne 21. 3. 2002 in I Up-57/2014 z dne 26. 1. 2017. 4 Primerjaj na primer odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-879/14 z dne 20. 4. 2015. 5 Primerjaj npr. sodbe v zadevah I Ips 16065/2015 z dne 13. 7. 2017, I Ips 2985/2015 z dne 22. 2. 2018, I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2018, I Ips 49827/2013 z dne 6. 12. 2018, I Ips 11881/2014 z dne 6. in 20. 12. 2018, I Ips 4778/2016 z dne 13. 6. 2019 in številne druge. 6 ESČP je v zadevi Čeferin proti Sloveniji z dne 16. 1. 2018 presodilo, da pripombe niso predstavljale neosnovanih osebnih napadov, in da ni mogoče zavzeti stališča, da je bil njihov edini namen žalitev izvedencev, tožilca ali sodišča. ESČP je presodilo, da so bile izjave v mejah kritike, ki jo ščiti Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (ESČP).