Jedro

Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je bila tožba prvemu tožencu pravilno vročena v odgovor, čeprav ta zatrjuje in dokazuje drugače, je preuranjeno izdalo zamudno sodbo v zvezi z delom tožbenega zahtevka tožeče stranke, ki se je nanašal na prvega toženca.

Izrek

I. Pritožbama prvotožene stranke E.D. in šestotožene stranke N.B. se ugodi, in se izpodbijana sodba v 1. in 6. točki izreka razveljavi v celoti, v 7. točki izreka pa za znesek 130,66 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za navedeni znesek in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbi tretjetožene stranke S.V. in petotožene stranke M.M. se zavržeta.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo vsakemu od tožencev naložilo, da je dolžan plačati tožeči stranki znesek odškodnine v višini 4.690,85 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21. 11. 2008 dalje do plačila, v roku 8 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, pod izvršbo (1., 2., 3., 4., 5. in 6. točka izreka izpodbijane zamudne sodbe). V 7. točki izreka je naložilo tožencem, da so dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti njene pravdne stroške v višini 391,99 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo so vložili pritožbo toženci E.D. (prvi toženec), S.V. (tretji toženec), M.M. (peti toženec) in N.B. (šesti toženec). V svojih pritožbah, kjer so primarno predlagali vrnitev v prejšnje stanje in podali odgovore na tožbo (o predlogih za vrnitev v prejšnje stanje je bilo že pravnomočno odločeno – predlogi so bili zavrnjeni), navajajo, da izpodbijajo navedeno zamudno sodbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje oziroma podredno, da jo spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter naloži tožeči stranki plačilo stroškov postopka. V pritožbah navajajo, da jim je bila tožba tožeče stranke nepravilno vročena (sklicujoč se na obrazložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje), razen tega pa tudi ni podan pogoj iz tretjega odstavka 3. člena ZPP. Tožeča stranka je z brezobzirnim izkoriščanjem tožencev, ki so delali na gradbišču po ves dan, povzročila njihov odpor, ki ga niso izrazili na povsem pravilen način. Namesto, da bi jim izplačala dolgovane zneske, od njih neupravičeno zahteva odškodnino za domnevno škodo, ki jo toženci niso povzročili in se tožeča stranka skuša na račun tožencev neupravičeno obogatiti, kar je v nasprotju z moralnimi pravili. Pri tem se toženci sklicujejo na navedbe in dokaze pod točkama 1. in 2. svojih vlog (obrazložitev predlogov za vrnitev v prejšnje stanje in odgovora na tožbo). Toženci so zatrjevali, da tožbe niso prejeli v odgovor, ker v času vročanja te tožbe sploh niso bili na naslovih, kjer naj bi se jim vročitev tožbe opravila. Šesti toženec B.N. je v pritožbi še navedel, da je za zamudno sodbo dne 6. 10. 2009 izvedel šele, ko je prejel dne 15. 10. 2009 sklep o izvršbi, kateremu je bila priložena zamudna sodba. Toženci so za utemeljitev svojih trditev v pritožbah predlagali tudi določene dokaze.

Pritožbi prvega toženca D.E. in šestega toženca B.N. sta utemeljeni, pritožbi tretjega toženca V.S. in petega toženca M.M. pa sta prepozni.

Pritožbeno sodišče je v zvezi s pritožbama prvega toženca D.E. in šestega toženca B.N. preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenega pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo tudi na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe ni preizkušalo iz uveljavljenega pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker se zamudna sodba z ozirom na drugi odstavek 338. člena ZPP zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati.

Sodišče izda zamudno sodbo (s katero ugodi tožbenemu zahtevku), če toženec v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa prvi odstavek 318. člena ZPP (da je bila tožba tožencu pravilno vročena v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana). Temeljni pogoj za izdajo zamudne sodbe je v tem, da toženec ne odgovori na tožbo v 30 dneh od njene vročitve (prvi odstavek 277. člena ZPP), na kar mora biti toženec s strani sodišča tudi ustrezno opozorjen. V takšnem primeru se v skladu z načelom afirmativne litiskontenstacije šteje, da je toženec (z opustitivijo vložitve pravočasnega odgovora na tožbo) priznal dejanske navedbe oziroma trditve, ki izhajajo iz tožbe, kot resnične. Pogoj za zaključek, da je toženec s svojo pasivnostjo (opustitvijo vložitve odgovora na tožbo) priznal tožnikove trditve, na katere ta opira tožbeni zahtevek, pa je v tem, da je bila tožnikova tožba tožencu pravilno vročena v odgovor.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je sodišče prve stopnje prvemu tožencu E.D. tožbo vložilo v odgovor 2. 4. 2009 (oziroma 20. 4. 2009) osebno, kar je razbrati iz vročilnice, ki je pripeta k list. št. 12 tega spisa. Prvi toženec E.D. v pritožbi zoper zamudno sodbo (pritožba je pravočasna, saj je zamudno sodbo prejel 22. 6. 2009, pritožbo pa je vložil 7. 7. 2009), navaja, da je od konca marca 2009 do sredine aprila 2009 opravljal gradbena dela za gradbeno podjetje M.R. s.p., na gradbišču v V. pri C., kjer je tudi prenočeval. Glede na to mu ni bila vročena niti tožba niti obvestilo o prejeti priporočeni pošiljki, zaradi česar navaja, da mu vročitev tožbe ni bila opravljena po določbah o vročanju od 132. do 143. člena ZPP. V dokaz svojim pritožbenim trditvam je predlagal zaslišanje strank, zaslišanje priče M.R., na naslovu P. V/II, L:, po potrebi pa tudi izvedenca grafološke stroke. Vročilnica je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP), vendar pa je glede na člen 224/4 ZPP dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Prvi toženec E.D. v svoji pritožbi zatrjuje prav to, saj iz njegove pritožbe izhaja, da podpis na vročilnici, ki naj bi izkazovala, da mu je bila tožba vročena v odgovor, ni njegov. Ker je sodišče prve stopnje štelo, da je bila tožba prvemu tožencu E.D. pravilno vročena v odgovor, čeprav ta zatrjuje in dokazuje drugače, je preuranjeno izdalo ugodilno zamudno sodbo v zvezi z delom tožbenega zahtevka tožeče stranke, ki se je nanašal na prvega toženca E.D..

V zvezi s pritožbo šestega toženca N.B. pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožba navedenemu tožencu vročena po postopku tretjega, četrtega in petega odstavka 142. člena ZPP in sicer na naslov Š. 135/B, L.. Šesti toženec v pritožbi zoper zamudno sodbo zatrjuje, da se je že v oktobru 2008 odselil iz naslova Š. 135/B., L., od koder se je odjavil in prijavil na naslov K. 4, L., kjer je bival do meseca marca leta 2009, medtem, ko se je v marcu 2009 preselil v G., na naslov T. 15. Kot dokaz za pritožbene trditve predlaga svoje zaslišanje, zaslišanje svoje partnerice, v spis pa je vložil kopijo potrdila o prijavi začasnega bivališča (iz katerega izhaja, da je od 2. 3. 2009 prijavljen na začasnem prebivališču na naslovu G., T. 15 (B/IV/1), kopijo predloga za izvršbo, iz katerega prav tako izhaja naslov zgoraj omenjenega začasnega prebivališča (B/IV/1) in vpogled v spis Okrajnega sodišča Grosuplje, opr. št. 2449 I 153/2009. Ob upoštevanju navedenih pritožbenih trditev in predloženih dokazov je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno zaključilo, da je bila tožba šestemu tožencu N.B. vročena po postopku vročitve, kot jo določa tretji, četrti in peti odstavek 142. člena ZPP, na pravi naslov. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da je sodišče prve stopnje šestemu tožencu N.B. tudi zamudno sodbo vročalo na naslov Š. 135/B, L. in sicer v mesecu juniju 2009. Ob upoštevanju njegovih pritožbenih navedb o kraju prebivanja v tem obdobju, dokazov, ki jih je priložil pritožbi (B/IV/1) in glede na dejstvo, da v pritožbi zatrjuje, da je za izpodbijano zamudno sodbo izvedel šele 15. 10. 2009 ob prejemu sklepa o izvršbi, pritožbeno sodišče zaključuje, da je bila njegova pritožba pravočasna.

Ker torej za izdajo zamudne sodbe zoper prvega toženca E.D. in šestega toženca N.B. niso bili izpolnjeni zakonsko določeni pogoji (pravilna vročitev tožbe v odgovor), je pritožbeno sodišče njunima pritožbama ugodilo in zamudno sodbo v delu, ki se je nanašal nanju (1. točka izreka, 6. točka izreka, delno 7. točka izreka) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, če je bila tožba navedenima tožencema pravilno vročena v odgovor in v odvisnosti od teh ugotovitev nadalje odločiti v tem individualnem delovnem sporu (če bo ugotovilo, da je bila tožba prvemu in šestemu tožencu pravilno vročena v odgovor, bo moralo – upoštevaje 318. člen ZPP – ponovno odločiti o tožbenem zahtevku tožeče stranke zoper prvega in šestega toženca, če pa bo ugotovilo, da vročitev tožbe prvemu in šestemu tožencu ni bila pravilna, pa bo moralo tožbo njima ponovno vročati).

Pritožbeno sodišče pa je na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP preizkušalo tudi pravočasnost pritožbe tretjega toženca S.V. in petega toženca M.M.. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bila zamudna sodba vročena S.V. dne 26. 6 2009, M.M. pa 22. 6. 2009, kar sta navedena potrdila s svojim podpisom na vročilnici (vročilnici, pritrjeni k list. št. 39). Ker sta ta dva toženca pritožbi vložila neposredno po pooblaščenki dne 14. 7. 2009, kar izhaja iz dohodnega žiga prvostopenjskega sodišča na prvi strani njunih pritožb (tudi sicer sta pritožbi sestavljeni dne 14. 7. 2009, kar je razvidno iz datuma njune sestave), pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bili ti pritožbi vloženi po izteku predpisanega 15 – dnevnega zakonskega roka. Glede na datum vročitve zamudne sodbe je tretjemu tožencu S.V. rok za pritožbo potekel 11. 7. 2009, rok za pritožbo petemu tožencu M.M. pa 7. 7. 2009. Niti tretji toženec niti peti toženec namreč v pritožbah zoper izpodbijano zamudno sodbo ne zatrjujeta, da je prišlo pri vročanju te zamudne sodbe do kakršnihkoli nepravilnosti, čeprav je bilo dokazno breme, da je njuna pritožba pravočasna, na njiju. Ker sta bili torej njuni pritožbi vloženi prepozno, jih je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP kot prepozne zavrglo.

Odločitev o pritožbenih stroških toženca N.B. in o stroških odgovora na pritožbo tožeče stranke temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo tudi v primeru, če le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka, pridržalo za končno odločbo.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožencev E.D., S.V. in M.M. ni odločalo, ker jih ti niso priglasili.