Jedro

Tožba je vložena po preteku zakonskega roka iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1, zato je prepozna in jo je sodišče posledično moralo zavreči.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnica je 5. 1. 2015 vložila tožbo zoper sklep Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije št. 38260 – 536/2014 z dne 11. 11. 2014. Po podatkih spisne dokumentacije upravnega spisa v zadevi, ki ga je sodišču poslala toženka, sodišče ugotavlja, da je bil tožnici sklep Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije št. 38260 – 536/2014 z dne 11. 11. 2014, s katerim je bil postopek odločanja v zadevi končan, vročen 28. 11. 2014. Iz sporočila o prispelem pismu (v upravnem spisu) izhaja, da je bila tožnica o prispelem priporočenem pismu, ki je vsebovalo sklep Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije št. 38260 – 536/2014 z dne 11. 11. 2014, obveščena 13. 11. 2014, ter da je bila obveščena tudi, da ji je bila tega dne poizkušana vročitev priporočenega pisma; ker osebna vročitev pisma ni uspela, je bila tožnica v tem sporočilu obveščena, da ga lahko dvigne na pošti v roku 15 dni, ki prične teči 14. 11. 2014, in opozorjena (opozorilo na hrbtni strani), da če pisma v 15 dneh ne bo prevzela, da se po četrtem odstavku 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku šteje, da je bila vročitev opravljena z dnem preteka tega roka. Iz sporočila je nadalje razvidno, da tožnica priporočenega pisma ni dvignila v 15 dneh ter da je bilo pismo nato 29. 11. 2014 vloženo v hišni predalčnik. Ker je v četrtem odstavku 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določeno tako, kot je navedeno na sporočilu o prispelem pismu, torej da če naslovnik dokumenta, ki se vroča osebno, ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka, to pomeni, da se je 15 dnevi rok za prevzem pisma (ki je po že povedanem pričel teči 14. 11. 2014) iztekel 28. 11. 2014 (petek) in da velja s tem dnem vročitev pisma tožnici za opravljeno. Sodišče dodaja, da je glede na določbe 87. člena ZUP (ki ureja osebno vročanje) pravno nerelevanten dan, ko je bilo pismo (potem ko ga naslovnik ni prevzel v 15 dneh) puščeno v njegovem hišnem predalčniku, saj na ta dan zakon ne veže nobenih pravnih posledic.

Po prvem odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je tožbo treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Po 29. člena ZUS-1 se tožba vloži pri pristojnem sodišču neposredno pisno ali pa se mu pošlje po pošti; šteje se, da je bila tožba vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila priporočeno oddana na pošto (prvi in drugi odstavek). Po 112. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) - v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, po katerem se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe ZPP - se za vlogo, ki je vezana na rok, šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče; če se pošlje vloga po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena (prvi in drugi odstavek).

Glede na ugotovljeno dejstvo, da je bil tožnici sklep Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije št. 38260 – 536/2014 z dne 11. 11. 2014, s katerim je bil postopek odločanja v zadevi končan, vročen 28. 11. 2014, se je 30- dnevni zakonski rok za vložitev predmetne tožbe (določen po povedanem v prvem odstavku 28. člena ZUS-1) iztekel 29. 12. 2014 (ponedeljek). Rok 30 dni od vročitve odločbe se je sicer iztekel z dne 28. 12. 2014, ker pa je bila tega dne nedelja, se je zakonski rok za vložitev tožbe iztekel s pretekom prvega prihodnjega delavnika, to je s ponedeljkom, 29. 12. 2014 (četrti odstavek 111. člena ZPP); to je bil zadnji dan, ko bi sodišče moralo prejeti pri sodišču neposredno vloženo ali z navadno poštno pošiljko poslano tožbo oziroma ko bi bilo mogoče tožbo poslati sodišču s priporočeno poštno pošiljko. Tožnica pa je po povedanem tožbo vložila 5. 1. 2015, tako da jo je tega dne poslala sodišču priporočeno po pošti. Da je bila tožba vložena 5. 1. 2015 oziroma tega dne poslana sodišču priporočeno po pošti, izhaja iz kuverte, v kateri je bila poslana; da jo je sodišče nato prejelo 6. 1. 2015, pa izhaja iz dohodne štampiljke sodišča na tožbi. To pa pomeni, da je bila tožba vložena po preteku zakonskega roka iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 ter da je tako prepozna.

Sodišče dodaja, da je bila tožnica v pravnem pouku izpodbijanega sklepa pravilno poučena, da se lahko sproži upravni spor v 30 dneh po vročitvi sklepa pri Upravnem sodišču Republike Slovenije.

Tožnica sicer v tožbi navaja, da jo vlaga v 30-dnevnem zakonskem roku ter da je vso dokumentacijo skupaj prejela dne 6. 12. 2014 (skenirano) po elektronski pošti zaradi začasnega bivanja v …. Vendar sodišče iz spisne dokumentacije upravnih spisov v zadevi ugotavlja, da je toženka tožnici vročala izpodbijani sklep in ostale poštne pošiljke na edini naslov, ki ga je tožnica v vlogah navajala, to je … in da domnevnega začasnega bivanja v … organu ni sporočila, tako da bi ji organ naložil postavitev pooblaščenca ali pooblaščenca za vročitve (ki bi mu toženka vročala dokumente za tožnico). Zato sodišče šteje, da je bilo vročanje izpodbijanega sklepa toženke št. 38260 – 536/2014 z dne 11. 11. 2014 – osebno na ime in naslov tožnice, kot je te podatke navajala v vlogah v postopku, pravilno, in da je pravilno šteti 28. 11. 2014 kot dan vročitve izpodbijanega sklepa tožnici (fikcija vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZPP). Niti ne kaže na drugačno presojo kakšna druga okoliščina, saj tožnica očitno prevzema (ali kdo drug namesto nje) poštne pošiljke, naslovljene nanjo in poslane na naslov …, tako da ni dejanske podlage, da bi vročevalec ugotovil, da gre za na naslovu neznano osebo ali osebo, ki se je odselila. Poleg tega pa tožnica niti v tožbi ni navedla drugega naslova ali postavila pooblaščenca za sprejemanje pisanj in tudi tožbo je odposlala priporočeno s pošte v ….

Na okoliščino, da je tožba vložena prepozno, pa je v odgovoru na tožbo opozorila tudi toženka ter predlagala sodišču, naj tožbo zavrže. Ker je bila tožba po povedanem vložena prepozno, jo je moralo sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči. Na tak razlog mora sodišče po uradni dolžnosti paziti ves čas postopka (drugi odstavek citiranega člena). Po predsednici senata je odločeno na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1.