Up-148/96

2.7.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe M.P. iz P. na seji senata dne 2.7.1996

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba M.P. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. IV Ips 1/96-6 z dne 29.2.1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Ustavni pritožnik izpodbija navedeno sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za sodno varstvo zoper odločbo Republiškega senata za prekrške v Ljubljani z dne 16.11.1995, št. Pp-6190/95, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba in potrjena odločba o zavrženju zahteve za obnovo postopka z dne 22.8.1995, opr. št. P - 3512/93, ki jo je izdal sodnik za prekrške Ptuj. Izpodbijana odločba Vrhovnega sodišča je bila torej izdana v postopku na zahtevo za obnovo postopka zoper pravnomočno odločbo Občinskega sodnika za prekrške Ptuj z dne 2.3.1994, opr.št P 3512/93, v zvezi z odločbo Republiškega senata za prekrške v Ljubljani z dne 14.12.1994, št. Pp - 1965/94.

2.Pritožnik v vlogi z dne 27.5.1996 zatrjuje kršitev 14., 22., 23., 25. in 28. člena Ustave, pri čemer pa ni jasno obrazložil, v čem naj bi se te kršitve kazale. Smiselno je iz njegovih navedb, ki se nanašajo na dokazno oceno pristojnih organov v pravnomočno končanem postopku izhajalo, da naj bi kršitve nastale predvsem v pravnomočno končanem postopku, katerega obnovo je predlagal. Izpodbijani sodbi pa pritožnik očita, da naj ne bi imela razlogov. Stališče Vrhovnega sodišča, da v tem postopku lahko uveljavlja le kršitve iz postopka, ki je tekel na njegovo zahtevo za obnovo postopka, ne more pa uveljavljati kršitev, ki se nanašajo na prej pravnomočno končani postopek o prekršku, naj bi bilo nedopustno. Nov dokaz v obnovitvenem postopku naj bi bil po njegovem mnenju vsak dokaz, četudi je bil znan v prejšnjem postopku, pa ga organ ni hotel upoštevati.

Zaradi nejasnih navedb, ga je ustavno sodišče pozvalo, da ustavno pritožbo dopolni. Tudi iz dopolnitve ustavne pritožbe z dne 11.6.1996 izhaja, da naj bi se očitane kršitve predvsem nanašale na prvi pravnomočno končani postopek. To izhaja iz pritožnikove utemeljitve kršitev 14., 22. in 28. člena Ustave.

Tako meni, da naj bi bil 14. člen Ustave kršen, ker "še noben državljan ni bil spoznan za storilca v takšnih okoliščinah".

22. člen Ustave naj bi bil kršen, ker se v vseh postopkih ni upoštevalo njegovih navedb, temveč se je slepo sledilo navedbam drugih in uradnih oseb. Oboje se očitno nanaša na dokazno oceno v prvem pravnomočno končanem postopku. 28. člen Ustave pa naj bi bil kršen, ker naj ne bi bilo predpisano kot kaznivo, da "ne pokaže voljo in pripravljenost iti na napoteni strokovni pregled", kar se očitno nanaša na prvi postopek, v katerem je bil spoznan za odgovornega za storitev prekrška po členu 226/I- 36 Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Uradni list SFRJ, št. 50/88, 63/88, 80/89, 29/90 in 11/91), ker je po opravljenem preizkusu alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, z rezultatom katerega se ni strinjal, odklonil odrejeni mu strokovni pregled. Iz utemeljitve kršitve 23. člena (pravica do sodnega varstva) in 25. člena (pravica do pravnega sredstva) Ustave pa izhaja, da naj bi do kršitve prišlo v obnovitvenem postopku. Pritožnik namreč meni, da kolikor Vrhovno sodišče ne upošteva vseh navedb v pravnem sredstvu prizadene navedeni ustavni pravici. Izpodbijana sodba naj glede na navedbe ne bi imela vseh razlogov.

3.Vrhovno sodišče v izpodbijani odločbi pojasnjuje, da kaznovani v zahtevi za sodno varstvo ne more uveljavljati kršitev, ki se nanašajo na prej pravnomočno končani postopek o prekršku, saj z zahtevo lahko uveljavlja le kršitve iz postopka, ki je tekel po njegovi zahtevi za obnovo postopka. Poleg tega po navedbah Vrhovnega sodišča, pritožnik v prvem postopku ni izkoristil vseh možnosti uveljavljanja možnih kršitev, saj ni pravočasno vložil zahteve za sodno varstvo in naj bi jo zato Vrhovno sodišče zavrglo kot prepozno z odločbo z dne 26.4.1995, opr. št. IV Ips 32/95. Z drugostopno odločbo naj v ničemer ne bi bila podana kršitev določb Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83, 42/85, 47/87 in 5/90 in Uradni list RS, št. 10/91, 13/93 in 66/93; v nadaljevanju: ZP), ki se nanašajo na obnovo postopka, ki bi lahko predstavljale tiste bistvene kršitve določb postopkov o prekršku iz prvega odstavka 186. člena, ki se po določbi druge točke 203. člena ZP lahko uveljavljajo v postopku za sodno varstvo. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da v obnovitvenem postopku Republiški senat za prekrške z izpodbijano odločbo ni kršil postopka tako, da niso podani razlogi iz 203. člena ZP, je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo.

B.

4.Pritožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil ustavno pritožbo v zakonitem 60- dnevnem roku, po njeni vročitvi, saj mu je bila ta vročena dne 28.3.1996, pritožnik pa je ustavno pritožbo vložil priporočeno po pošti dne 27.5.1996. Pritožnik je v tem postopku na zahtevo za obnovo postopka izčrpal vsa pravna sredstva. S tem sta izpolnjena pogoja iz prvega odstavka 51. in prvega odstavka 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94; v nadaljevanju: ZUstS), vendar seveda le kar se tiče uveljavljanja možnih kršitev človekovih pravic in svoboščin, ki naj bi nastale v tem obnovitvenem postopku. Ni pa mogoče uveljavljati kršitev, ki bi jih pritožnik lahko uveljavljal, če bi v prvem postopku izčrpal (tudi materialno) pravna sredstva in za tem pravočasno vložil ustavno pritožbo.

Ker iz pritožnikovih vlog izhaja, da naj bi v obnovitvenem postopku prišlo do kršitev pravic iz 23. in 25. člena Ustave medtem, ko naj bi ostale kršitve nastale v pravnomočno končanem prejšnjem postopku, je senat Ustavnega sodišča samo v tem obsegu presojal zatrjevne kršitve človekovih pravic.

5.Stališče Vrhovnega sodišča v izpodbijani sodbi, da pritožnik z zahtevo za sodno varstvo lahko uveljavlja le kršitve iz postopka, ki je tekel po njegovi zahtevi za obnovo postopka, ne pa kršitve iz postopka, ki je bil pravnomočno končan, je pravilno. Možne napake prejšnjega postopka bi bil namreč pritožnik lahko uveljavljal tekom prvega postopka, predvsem tudi z pravočasno zahtevo za sodno varstvo. Z vložitvijo zahteve za obnovo si pritožnik ne more podaljšati roka za izpodbijanje možnih nepravilnosti v prvem postopku, mimo zakonitih obnovitvenih razlogov. S tem, ko se v tem obnovitvenem postopku pristojni organi niso spuščali v oceno pritožnikovih navedb, ki se tičejo možnih nepravilnosti pravnomočno končanega postopka, izven zakonitih obnovitvenih razlogov, pritožniku tudi v materialnem smislu nista bili kršeni Ustavni pravici iz 25. člena (pravica do pravnega sredstva) in 23. člena (pravica do sodnega varstva). Navedba, da naj bi nov dokaz v obnovitvenem postopku bil vsak dokaz, četudi znan v prejšnjem postopku, pa ga organ ni hotel upoštevati, meri na ponovno preverjanje dokazne ocene in ni skladna z obnovitvenimi pogoji določenimi v 208. členu ZP in tudi z njo pritožnik ne izkazuje očitanih kršitev človekovih pravic v postopku obnove. Tudi po vpogledu ustavni pritožbi priloženih listin, senat Ustavnega sodišča ugotavlja, da z izpodbijano sodbo pritožniku človekove pravice, ki jih navaja, očitno niso bile kršene, zato je bilo potrebno skleniti, kot v izreku.

6.Ker ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo, senat Ustavnega sodišča tudi ni odločal o predlaganem zadržanju izvršitve odločbe Občinskega sodišča za prekrške Ptuj, št. P- 3512/93 z dne 30.12.1993.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata

dr. Boštjan M. Zupančič